<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sodba Cp 170/2021

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2021:CP.170.2021
Evidenčna številka:VSC00046854
Datum odločbe:10.06.2021
Senat, sodnik posameznik:Katarina Lenarčič (preds.), Darja Pahor (poroč.), Tatjana Kamenšek Krajnc
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:objektivna odškodninska odgovornost - soprispevek oškodovanca - deljena odgovornost

Jedro

Pravno zmotno je stališče tožnikove pritožbe, da bi za ugotovitev tožnikovega soprispevka morala toženka zatrjevati in dokazovati, da njen zavarovanec ni mogel pričakovati in ne preprečiti tožnikovega ravnanja.

Takih trditev toženka res ni podala, ker so to ekskulpacijski razlogi za obstoj oziroma neobstoj objektivne odgovornosti njenega zavarovanca. Toženka pa ni trdila, da je njen zavarovanec prost odgovornosti zaradi tožnikovega ravnanja, ni zatrjevala pravnorelevantnih dejstev iz prvega in drugega odstavka 153. člena OZ.

Toženka je z zatrjevanim načinom tožnikovega ravnanja zatrjevala pravno odločilna dejstva za uporabo določbe tretjega odstavka 153. člena OZ, torej o tožnikovem soprispevku zaradi krivdnega ravnanja in posledične deljene odgovornosti, kot jo opredeljuje prvi odstavek 171. člena OZ. Očitek o nepravilni uporabi 153. člena OZ je neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je v škodnem dogodku z dne 4. 7. 2017 utrpel tožnik, v višini 70 %, do 30 % pa je tožnik sam odgovoren za utrpljeno škodo v tem škodnem dogodku (točka I izreka) in da se odločitev o višini odškodnine in pravdnih stroških pridrži za končno odločbo (točka II izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje o obstoju njegovega 30 % soprispevka k nastanku škodnega dogodka in posledično njegove odgovornosti v tem deležu. Navajal je, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal spremembo vmesne sodbe tako, da je toženka v celoti odgovorna za tožnikovo škodo iz škodnega dogodka z dne 4. 7. 2017, podredno pa je predlagal razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da toženka do prvega naroka ni argumentirano ugovarjala načinu nastanka škodnega dogodka in škode, pri svojih ugovorih v odgovoru na tožbo in prvem pripravljalnem spisu je ugovarjala, da traktor v konkretnem primeru ni bil v prevozni funkciji, ampak delovni funkciji, ter da naj bi do poškodbe prišlo zaradi nepazljivosti tožnika, ker naj bi vedel, da je kardan priklopljen, saj ga naj bi sam priklopil in je z levo roko, v trenutku, ko se je kardan zagnal, prijel zanj, zaradi česar naj bi prišlo do škodnega dogodka. Navedbe v prvem pripravljalnem spisu tožnika, vloženem na prvem naroku 2. 7. 2019, se niso nanašale na sam način nastanka poškodbe, ker toženka tega ni prerekala, ampak na dodatno utemeljitev, zakaj se v konkretnem primeru šteje, da je bil traktor v prevozni funkciji, kar je tožnik utemeljil s sklicevanjem na sodno prakso in argumente v njej, čemur je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Ugovor soprispevka, kot ga je podala toženka do prvega naroka, po mnenju tožnika ne pomeni, oziroma ne vključuje tudi ugovora glede nastanke mehanizma poškodbe. Drži zaključek sodišča, da je bil toženki na prvem naroku dodeljen rok za odgovor na navedbe tožnika v prvem pripravljalnem spisu, vendar v okviru odgovora na te navedbe, ki se nanašajo izključno na dodatno pravno argumentacijo, zakaj šteje traktor za vozilo, zakaj je bil traktor v konkretnem primeru v funkciji prevoznega sredstva, glede običajne funkcije traktorja in prerekanja ugovora soprispevka, ni mogoče šteti tudi prvič podanega ugovora glede mehanizma nastanka škode. Zaključek sodišča v točki 11 obrazložitve, da toženka glede ugovora nastanka škode ni prekludirana, ni pravilen, toženka je z navedbami v drugem pripravljalnem spisu z dne 14. 8. 2020 razširila svojo trditveno podlago, zato pa ni imela podlage v dodeljenem roku za odgovor na prvo pripravljalno vlogo tožnika, niti ni pojasnila razlogov, zakaj ugovora glede načina nastanka poškodbe ni podala do prvega naroka. Tožnik zaključku sodišča v točki 11 obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe očita bistveno kršitev pravil postopka. V točki 16 obrazložitve je sodišče zaključilo, da izpovedbi tožnika in priče M. O. ne verjame, ker da O. ni mogel videti, kje točno je tožnik prijel kardan, da je sedel v kabini traktorja in to ni bilo mogoče glede na višino traktorja in priklop kardana. Iz fotografij A10 in A11 naj bi bilo razvidno, da O. ob tem, ko je sedel v kabini traktorja, naj ne bi mogel videti, kje je tožnik prijel kardan. Tožnik to izpostavlja iz razloga odgovornosti voznika do tožnika, dejstvo je, da je voznik ne samo, da je vedel, kaj dela tožnik, to je tudi videl. Takšen zaključek sodišča je primarno najmanj v nasprotju z zaključkom v točki 28 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer sodišče zaključuje, da O. ni mogel biti pozoren na svetlobni signal on/off kardana, glede na to, da je gledal nazaj kaj tožnik počne. Sodišče ogleda kraja dogodka ni opravilo, niti toženka nikoli ni trdila, da O. ni mogel videti, kaj dela tožnik, zato je v nasprotju z izvedenimi dokazi in trditvenimi podlagami, da priča O. ni mogel videti, kje je tožnik prijel kardan. V tem delu ni razumljivo o kakšni višini traktorja in legi kardana zaključuje sodišče, v tem delu je sodba brez razlogov in obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v točki 20 obrazložitve pravilno ugotovilo in zaključilo, da je v času, ko je tožnik pregledoval kardan, bil traktor prižgan in je miroval, nato pa je O. pritisnil pedalko za plin, zaradi česar se je traktor nenadoma premaknil, kar je povzročilo nenadzorovan zasuk kardana in posledično poškodbo tožnika, ter da O. ni ustrezno izklopil tipke za kardan do konca in je slednja bila na ″on″. Kljub temu in pravilnemu zaključku, da je bil traktor v funkciji prevoza in je s tem podano zavarovalno jamstvo iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti po 15. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), je sodišče sprejelo napačen zaključek, da naj bi bil tožnik soodgovoren za nastalo škodo. Tožnik je uveljavljal škodo iz naslova objektivne odgovornosti s trditvijo, da je do škode prišlo v zvezi z uporabo vozila, ki je nevarna dejavnost in je zato odgovornost za škodo, ki izvira iz tega obratovanja, objektivna. To je sodišče pravilno ugotovilo v točki 20 obrazložitve, hkrati pa je tožnik uveljavljal odgovornost voznika, do katere pa se sodišče ni opredelilo in v zvezi s tem tožnik uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je povzelo ekskulpacijske razloge odgovorne osebe po 153. členu Obligacijskega zakonika (OZ), vendar jih ni pravilno uporabilo. Ob pravilni presoji, da je pri uporabi traktorja, ki je motorno vozilo, odgovornost za škodo, ki izvira iz njegovega obratovanja, objektivna, za ekskulpacijo njegove objektivne odgovornosti (niti delne) ne zadošča trditev, da naj bi bilo tožnikovo ravnanje nepazljivo, ker je kljub temu, da je vedel, da je bil kardan priklopljen, z namenom, da bi se z levo roko v trenutku, ko se je kardan zagnal, prijel zanj in da je vzrok za obravnavani škodni dogodek v nepremišljenem in samovoljnem ravnanju tožnika samega. Za razbremenitev objektivne odgovornosti bi toženka morala zatrjevati in dokazati tudi, da njen zavarovanec ni mogel pričakovati in ne preprečiti tožnikovega ravnanja, takih trditev pa toženka ni zatrjevala, niti jih ne ugotavlja sodišče. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati tudi, da je ob tveganju, ki ga za nastanek škode predstavlja motorno vozilo samo po sebi, tudi ravnanje voznika prispevalo k nastanku škode, kar še dodatno izključuje zatrjevani tožnikov soprispevek. Prispevek oškodovanca se ugotavlja po vzročnosti, pri tehtanju vzrokov, ki so privedli do škodne posledice, pa je treba na eni strani upoštevati pomen povečane nevarnosti, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo samo po sebi v razmerju do tožnika, na drugi strani pa vrednotenje pomena (teže) zatrjevano nepravilnega ravnanja tožnika kot sovzroka nesreče. Kot dodatni okoliščini je treba upoštevati še skrbnost ravnanja imetnika motornega vozila in skrbnost ravnanja tožnika. Tožnik je nato povzel svoje lastne navedbe, ki jih je podal v točki IX svoje prve pripravljalne vloge. Dalje je navajal, da teh njegovih trditev toženka v pripravljalni vlogi z dne 14. 8. 2019 ni prerekala, torej ni prerekala, da je voznik traktorja M. O. videl in vedel, da tožnik preverja kardan, da ga je prijel z roko, kljub temu je premaknil traktor, izključno zaradi česar je prišlo do zavrtenja kardana. Za sodišče ni sporno, da je O. tožniku, preden je prijel za kardan, zagotovil, da je kardan izklopil na komandni plošči v kabini traktorja. Za pravilno presojo odgovornosti je tako po mnenju tožnika treba upoštevati, kaj je prvenstveni vzrok za nastanek škode, to pa je premik traktorja, ki ga je povzročil voznik zaradi svoje nepazljivosti, ko je nepričakovano stopil na pedalko za plin v času, ko je tožnik preverjal kardan in dejstvo, da voznik ni ustrezno izklopil tipke za kardan, kar kot nesporno v točki 20 obrazložitve ugotavlja sodišče. Tega ravnanja tožnik ob skrbnosti, ki ga zavezuje, ni mogel pričakovati, saj je O. sam videl in vedel, da tožnik preverja stanje kardana, ko torej do premika traktorja ne sme priti. Voznik traktorja pa je, ne samo, da je lahko pričakoval, da bo tožnik prijel kardan, ampak je to tudi videl, saj ga je k temu pozval, ob dejstvu, da je znal opravljati s traktorjem, pa je tudi moral vedeti, da lahko nepredviden premik traktorja povzroči zavrtenje kardana in s tem povzroči škodo tožniku. V točki 28 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče sprejme zaključek, da verjame tožniku in priči O., da je tožnik mislil, da je kardan izklopljen in da torej ne deluje, vendar pa naj se sam ne bi prepričal, niti naj ne bi preveril svetlobnega signala (tega toženka ni trdila), pri čemer pa sodišče ne naredi enake dokazne ocene skrbnosti v odnosu ravnanja voznika traktorja do tožnika, saj je tudi voznik poznal rokovanje s predmetnim traktorjem. Ob tveganju, ki ga za nastanek škode predstavlja motorno vozilo samo po sebi, je tudi neskrbno ravnanje voznika prispevalo k nastanku škode, kar v konkretnem primeru izključuje zatrjevani tožnikov soprispevek. O posledicah neskrbnega ravnanja voznika traktorja do nastale škode izpodbijana sodba nima razlogov, podana je bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pri presoji skrbnosti tožnika upoštevalo tudi njegov poklic (avtomehanik), kar pa ni v trditveni podlagi in v zvezi s čimer tožnik ugovarja bistveno kršitev pravil postopka po točki 15 drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženka je s pritožbo izpodbijala odločitev sodišča o njeni odgovornosti v deležu 70 % in pri tem uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane vmesne sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa je predlagala spremembo tako, da se tožniku prisodi višji procent soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku. Navajala je, da se strinja glede dejstva, da ″je tožnik ni uspel dokazati zatrjevan način nastanka škodnega dogodka, oziroma nastanka škode pri tožniku″ (glede na tak zapis ni jasno ali se strinja toženka ali se ne strinja z ugotovljenim načinom nastanka škodnega dogodka), ne strinja pa se z odločitvijo sodišča, da je kljub temu podano jamstvo in temelj v višini 70 %. Nato je navedla, da povzema tožnikove tožbene trditve in svoje trditve, ki jih je podala v odgovoru na tožbo. Navajala je še, da je v vlogi z dne 16. 5. 2019 v podkrepitev svojega stališča posredovala še sodbo VS RS III Ips 25/2018 ter sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 605/2017. Nato je ponovno povzela tožnikove trditve iz njegove vloge z dne 21. 6. 2019 in svoje trditve v svoji vlogi z dne 14. 8. 2019. Dalje je trdila, da primarno sama meni, da je sodišče sprejelo napačno odločitev, ker je o zahtevku tožnika odločalo na podlagi objektivne odgovornosti, kljub temu, da je odločilo, da je utemeljen ugovor toženke v zvezi z nastankom tožnikove poškodbe, in sicer, da je imel prste v reži kardana. Sodišče je ugotovilo in tožnik je izpovedal, da je držal kardan z levo roko okoli njegove osi in ni imel prstov v reži kardana, prav tako pa je njegovo pričanje potrdila priča O., čeprav ji sodišče ni sledilo, saj je bilo mnenja, da navedena priča zaradi višine traktorja ni mogla videti, kje točno je tožnik prijel kardan. Ne glede na navedeno pa je tožnikovo izpoved negiral izvedenec, ki je pojasnil, da se tožnik na način, kot to zatrjuje, ni mogel poškodovati, v trenutku nastanka poškodbe je moral imeti prst v viličnem sklopu kardanske gredi, drugače do škodnega dogodka ne bi moglo priti. Sodišče je verjelo izvedencu in pritrdilo ugovoru toženke, da do škodnega dogodka ni moglo priti na zatrjevan način s strani tožnika in da je slednji moral imeti v trenutku, ko se je kardan zagnal, prste v viličnem sklopu kardana. Glede na to toženka meni, da tožniku ni uspelo dokazati načina nastanka škodnega dogodka, oziroma poškodbe na zatrjevan način, sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Po toženkinem mnenju je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Po mnenju izvedenca je v splošnem pomenu priključna gred namenjena prenosu mehanske energije – vrtilnega momenta – od izvora motorja preko nosilnikov vrtilnega gibanja za pogon priključenega kmetijskega stroja, priključna gred omogoča delovanje kmetijskega stroja za kmetijsko opravilo, ki mu je ta stroj namenjen. Nakladalna prikolica je kmetijski stroj, ki se uporablja za pobiranje krme v silos, praznjenje nakladalne prikolice pa omogoči vključen kardan. Sodišče je velik del razlage namenilo vzpostavitvi električnega stika v varovalki, slednje pa je nepomembno za predmetni postopek, prav tako je o slednjem odločalo brez podlage, saj tožnik tega ni zatrjeval kot vzrok nastanka škodnega dogodka, njegove trditve so bile drugačne, sodišče je tudi v tem delu storilo bistveno kršitev, ko je pri odločanju upoštevalo zgolj izpoved tožnika in priče, kar ne more nadomestiti trditvene podlage. Sam premik traktorja je povzročil nekontroliran zagon kardanske gredi traktorja, pri čemer je ta bila že vklopljena, ni pa delovala. Po mnenju izvedenca očitno voznik traktorja ni ustrezno izklopil tipke za kardan, sodišče pa je spregledalo izpoved izvedenca, da je v splošnem pomenu traktor in prikolica ves čas v delovni funkciji, torej da je delovni stroj, ki sočasno opravlja delovno in prevozno funkcijo. V posledici tega je sodišče sprejelo napačno odločitev, ko je odločilo, da je toženkin ugovor glede odsotnosti zavarovalnega jamstva neutemeljen. Toženka je zatrjevala, da je do poškodbe prišlo, ko je tožnik preverjal, zakaj kardanska gred ne deluje, nikakor torej zaradi namena premikanja traktorja ali kakršnegakoli prevoza. Škoda ni nastala iz funkcije traktorja kot prevoznega sredstva, temveč iz kardanske gredi, ki s samo prevozno funkcijo nima nobene zveze. V konkretni zadevi traktor, na katerega je bila priklopljena kardanska gred, ni bil v prometni funkciji in nesreča ni bila posledica delovanja traktorja v prometni funkciji, saj je tožnik preverjal delovanje kardanske gredi, kateri pa je nenadoma dodal energijo nenaden in nehoten premik traktorja. Nihče ni imel namena premikati traktorja, interes je bil, da se ta ne premika, oziroma je bilo to tudi pričakovano s strani tožnika. Do konkretnega premika je prišlo nehote, ko je vozniku zdrsnila noga s sklopke, ni pa ta imel namena voziti ali spravljati trave. Za konkretni primer je bistveno, v kakšni funkciji je bil traktor v trenutku nastanka škodnega dogodka in ni mogoče njegove funkcije opredeljevati na splošno, običajno, vsak dan ali pa tekom celega dneva, kot je to storilo sodišče prve stopnje. V tem smislu bi bila odgovornost podana ne glede na bistvene okoliščine posameznih dogodkov, s čimer pa se toženka ne strinja. Sodišče je odločalo in presojalo o vprašanju, ki se nanaša na zavarovalno jamstvo iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja, kadar se nesreča zgodi pri uporabi traktorja. Sodišče meni, da bi bila razlaga preveč restriktivna, če bi se upoštevalo, da bi bil obseg zavarovanja podan samo v primerih, ko bi se nesreča zgodila samo pri prevozu traktorja. Takemu stališču toženka ne more slediti, odločitev sodišča je napačna in v nasprotju z aktualno, slovensko in tudi evropsko sodno prakso in tudi zakonskimi določbami ZOZP. Namen teh je, da se pojem uporabe vozila oži za tiste primere, v katerih dejansko gre za nesreče zaradi prevozne funkcije vozila, ki je obvezno avtomobilsko zavarovano. Po ZOZP razni priključki in delovni stroji ter sredstva, katerim traktor zgolj zagotavlja energijo, ne morejo biti zajeti v obsegu zavarovalnega jamstva po obveznem avtomobilskem zavarovanju, takšno stališče izhaja iz prakse Evropskega sodišča, z obveznim avtomobilskim zavarovanjem je za vozila krita zgolj njihova prevozna funkcija. Tudi če se je ob trenutni popustitvi sklopke, s katero se je nakladalka upravljala, traktor nekoliko premaknil, to še ne pomeni, da je do nesreče prišlo zaradi uporabe traktorja kot prevoznega sredstva. Ob nesreči je traktor proizvajal pogonsko silo, potrebno za delovanje nakladalke, ki je bila nanj priključena preko kardanske osi zato, da so se vilice oziroma noži nakladalke obračali in pobirali travo, kar je delovno opravilo. Tožnik je želel preveriti, zakaj kardanska gred ne deluje, oziroma v čem je vzrok nedelovanja, saj je s pomočjo kardanske gredi želel sprazniti travo v silos, želel je opraviti delovno opravilo. V tem, ko je traktor cuknilo, je kardanska gred dobila energijo in je začela delovati in tako poškodovala tožnika. V posledici tega škoda, ki je posledica tovrstne uporabe traktorja, ni zajeta z obsegom kritja iz zavarovalne pogodbe, sklenjene na podlagi zakona, takšne uporabe traktorja ne zajema pojem uporabe vozila v pomenu 15. člena ZOZP. Gre za zakonsko obvezno sklenjeno zavarovanje, zavarovalno jamstvo ni podano, ker tožniku nastala škoda ni posledica uporabe traktorja kot prevoznega sredstva, ampak je nastala pri uporabi traktorja kot delovnega stroja, vzrok za obravnavani škodni dogodek ni v premiku traktorja, temveč v nepremišljenem in samovoljnem ravnanju tožnika, torej ni v vzročni zvezi s premikanjem traktorja, četudi je le-tega cuknilo. Po mnenju toženke ni prišlo do zavarovalnega primera, za katerega je bila sklenjena zavarovalna pogodba na podlagi zakona, predlagala je zavrnitev tožbenega zahtevka. Toženka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča, da je podana objektivna odgovornost njenega zavarovanca in da je tožnik soprispevek le 30 %. Toženka je ugovarjala, da temelja odgovornosti ni, oziroma je tožnikov soprispevek najmanj 80 %, tožnik pa temu ni konkretizirano nasprotoval, podal je zgolj pavšalne navedbe glede soprispevka, zakaj ga ni in da ni izključna krivda tožnika za nastali škodni dogodek. Objektivne odgovornosti toženke ni, tožnik je nevarno situacijo povzročil sam, ko je potisnil prst v režo kardana. Izredno pomembno dejstvo je, da je tožnik poznal rokovanje s traktorjem in kardansko gredjo, je že večkrat delal z njim, po poklicu je avtomehanik, o tem, ali je kardanska gred izklopljena, pa se ni prepričal pri vozniku, zato je k nastanku škodnega dogodka prispeval najmanj v višini 80 %. Izvedenec je pojasnil, da je način preverjanja kardanske gredi vizualni in pa tudi slušni, oziroma zvočni ter poudaril, da vizualni pomeni pogled v področje kardanske gredi, kar kaže na to, da če bi tožnik ravnal v skladu s pravilnim načinom preverjanja kardanske gredi, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Tožnikov prispevek je vsekakor višji kot 30 %.

4. Pravdni stranki na pritožbo druga druge nista odgovorili.

O neutemeljenosti tožnikove pritožbe:

5. Tožnikove pritožbene navedbe o obremenjenosti izpodbijane vmesne sodbe z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka zaradi prekluzije toženkinih navedb je očitek o bistveni kršitvi iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo prvega odstavka 286. člena ZPP, ki pa ni utemeljen. Tožnikovo je trditveno in dokazno breme glede dejstev o načinu nastanka škodnega dogodka, torej o ravnanju toženke oziroma njenega zavarovanca in da je le-to vzrok za nastalo škodo. Toženka je že v odgovoru na tožbo prerekala tožnikove trditve o načinu nastanka škodnega dogodka in drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2020 ni podal relevantnejših trditev glede načina nastanka škodnega dogodka, ter da je toženka na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da bo v naslednji pripravljalni vlogi odgovorila na tožnikove navedbe iz njegove vloge z dne 24. 6. 2020 in se tudi izjasnila, ali je zanjo sporen način nastanka škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka pravočasno ugovarjala načinu nastanka škodnega dogodka, ta ugovor je v svoji pripravljalni vlogi z dne 14. 8. 2020 le še konkretizirala, to pa po presoji pritožbenega sodišča tudi ni zavleklo reševanja spora, zato pritožbeni očitek ni utemeljen.

6. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni nikakršnega nasprotja med ugotovitvami sodišča, da voznik traktorja priča M. O. ni mogel biti pozoren na svetlobni signal on/off (na armaturni plošči), ker je gledal nazaj, kaj tožnik počne in ugotovitvijo, da ta priča ni mogla videti, kje točno je tožnik prijel kardan. Povsem logično je, če je priča gledala nazaj, da ni nujno, da je tudi videla, kje je imel tožnik roko. Svoj dokazni zaključek je sodišče prve stopnje utemeljilo z razlogi, da glede na višino traktorja in priklop kardana ob upoštevanju fotografij v prilogah A10 in A11 priča ni mogla videti, kje točno je tožnik prijel kardan in ker je glede na ugotovitve v izvedenskem mnenju izvedenca (za kmetijsko tehniko in mehanizacijo) imel tožnik pred trenutkom zagona kardana prst v viličnem sklopu kardanske grede, saj drugače do škodnega dogodka sploh ne bi moglo priti, ker če bi držal kardan le v območju okrog gredi, bi prišlo do odrgnine cele roke, ne pa do poškodbe prsta. Pri tem je pravilno dokazno ocenilo obe navedeni fotografiji, tudi po presoji pritožbenega sodišča voznik traktorja ni mogel videti glede na višinsko razliko, kje točno je tožnik držal roko v območju kardana.

7. Odgovornost voznika traktorja je objektivna, kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Zato ni jasna pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do po tožniku uveljavljane odgovornosti voznika in očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Pravno zmotno je stališče tožnikove pritožbe, da bi za ugotovitev tožnikovega soprispevka morala toženka zatrjevati in dokazovati, da njen zavarovanec ni mogel pričakovati in ne preprečiti tožnikovega ravnanja.

Takih trditev toženka res ni podala, ker so to ekskulpacijski razlogi za obstoj, oziroma neobstoj objektivne odgovornosti njenega zavarovanca. Toženka pa ni trdila, da je njen zavarovanec prost odgovornosti zaradi tožnikovega ravnanja, ni zatrjevala pravnorelevantnih dejstev iz prvega in drugega odstavka 153. člena OZ.

Po tretjem odstavku 153. člena OZ pa je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Toženka je z zatrjevanim načinom tožnikovega ravnanja zatrjevala pravno odločilna dejstva za uporabo določbe tretjega odstavka 153. člena OZ, torej o tožnikovem soprispevku zaradi krivdnega ravnanja in posledične deljene odgovornosti, kot jo opredeljuje prvi odstavek 171. člena OZ. Očitek o nepravilni uporabi 153. člena OZ je neutemeljen.

9. Za škodo od nevarne stvari ne glede na krivdo odgovarja njen imetnik (drugi odstavek 131. člena in 150. člen OZ). V obravnavanem primeru je to voznik traktorja M. O., ki je v času škodnega dogodka upravljal traktor, namesto njega pa po določbi 15. člena v zvezi z 2.a členom ZOZP odgovarja toženka. Sodišče prve stopnje je navedene zakonske določbe pri presoji utemeljenosti zahtevka po temelju upoštevalo. Povsem nerazumljiva in glede na zgoraj obrazloženo pravno zgrešena je zato pritožbena navedba tožnika, da je tudi ravnanje voznika prispevalo k nastanku škode, kar izključuje tožnikov soprispevek. Ravnanje voznika je namreč vzrok za nastanek škode, ne pa njegov prispevek k nastanku škode, voznik je objektivno odgovoren, ker je upravljal traktor, s katerim je bila povzročena škoda. Pritožbene navedbe o odsotnosti dokazne ocene oskrbnosti voznikovega ravnanja so pravno neupoštevne, s tem v zvezi očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa neutemeljen.

Glede na določbo tretjega odstavka 153. člena OZ torej tožnikov soprispevek ni izključen kljub obstoju objektivne odgovornosti imetnika nevarne stvari – voznika traktorja – zato je sodišče prve stopnje na podlagi trditvene podlage toženke presojalo skrbnost le tožnikovega ravnanja, ker je za obstoj soprispevka odločilno njegovo krivdno ravnanje. Ugotovilo je, da je bil traktor (oziroma motor traktorja) prižgan, zato bi se tožnik moral pred pričetkom pregleda kardana z gotovostjo prepričati, da je kardan izklopljen in poskrbeti za ugasnitev motorja, ne glede na to, da je po njegovem vedenju in prepričanju bila prestavna ročica za vklop skozi izklop kardana v kabini na ″off″, ni pa preveril svetlobnega signala v kabini, ker je kardan nevarna stvar in je pri delu z njim potrebna večja previdnost, ker ima tožnik status kmeta že od leta 2006 in je po poklicu avtomehanik, ker predmetni traktor pozna in pozna rokovanje s traktorjem in kardanom, ker je z njim že večkrat delal, ker O. ni rekel, naj ugasne motor traktorja in ker je po njegovem mnenju kardan dejansko še bil vklopljen, bi se pa moral z gotovostjo prepričati, da je izklopljen in preprečiti vsako možnost, da bi se pričel vrteti.

10. Četudi drži, da toženka ugovora tožnikovega soprispevka ni utemeljila z navedbo, da je po poklicu avtomehanik, upoštevanje te ugotovitve ne pomeni storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevanje tega nezatrjevanega dejstva bi pomenilo kvečjemu bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 7. člena ZPP, te kršitve pa pritožba ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa nanjo ne pazi uradoma.

11. Ob zgoraj povzetem ugotovljenem dejanskem stanju o ravnanju tožnika in o njegovi usposobljenosti ter znanju je materialnopravno pravilen zaključek, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka in posledični škodi s svojim krivdnim ravnanjem. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno presodilo, da znaša delež njegovega soprispevka 30 %. Pravno odločilno dejstvo, ki vpliva na delež soprispevka, je, da je tožnik poznal (oziroma pozna) delo s traktorjem in kardanom pri traktorju ter njegovo delovanje.

12. Tožnikova pritožba ni utemeljena, ker izpodbijana vmesna sodba ni obremenjena s pritožbeno očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo drugih tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je še presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo pravnorelevantno dejansko stanje, zato je pritožba tožnika v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede obstoja tožnikove 30 % odgovornosti za nastalo poškodbo – odtrganje kazalca leve roke, ki med pravdnima strankama ni bila sporna (353. člen ZPP).

O neutemeljenosti toženkine pritožbe:

13. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal način nastanka škodnega dogodka. Ugotovljena dejstva so, da se je poškodoval pri tem, ko je pri prižganem motorju traktorja z levo roko prijel za kardan, da bi preveril vzrok njegovega delovanja, zaradi premika traktorja pa se je kardan zavrtel in mu odtrgal kazalec leve roke.

Po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovljene okoliščine za obstoj zavarovalnega primera in zavarovalnega jamstva toženke ni pravno odločilno, ali mu je kazalec leve roke odtrgalo, ker je tik pred trenutkom zagona kardan prijel z levo roko okoli osi ali pa je imel prst (levi kazalec) v viličnem sklopu kardanske osi. Pravno pomembno dejstvo je, da je z roko posegel v nevarno območje kardana, ki se je zaradi nenadnega premika traktorja pričel vrteti in mu poškodoval roko. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da tožnik ni dokazal načina nastanka škodnega dogodka in poškodbe. Sicer pa glede na v točki 3 obrazložitve te sodbe povzete toženkine pritožbene navedbe ni povsem jasno, ali se pritožba strinja ali ne strinja glede zaključka sodišča prve stopnje o dokazanosti načina nastanka škodnega dogodka.

14. Nedosledna in zavajajoča je pritožbena navedba, da je tožnik zatrjeval, da je do nastanka škodnega dogodka prišlo, ko je preverjal, zakaj kardanska gred ne deluje. Podal je to trditev, vendar je zatrjeval še, da je v trenutku, ko je z levo roko prijel za priklop kardana, voznik O. nenadoma in nepričakovano premaknil traktor naprej, zaradi premika se je posledično kardan zavrtel in v tistem trenutku mu je odtrgalo kazalec leve roke, traktor je bil v funkciji prevoznega sredstva.

Tudi ne drži pritožbena trditev, da kardanska gred nima s prevozno funkcijo nobene povezave, saj je dokazno podprta (z izpovedbo priče O., tožnika in izvedenskim mnenjem) ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je kardan (kardanska gred) zaradi premika traktorja zavrtel. Če torej do premika traktorja ne bi prišlo, se kardan ne bi zavrtel in do poškodbe ne bi prišlo.

15. Pravno zmotno je stališče pritožbe, da v obravnavani zadevi traktor ni bil v prometni funkciji in da nesreča ni bila posledica delovanja traktorja v prometni funkciji. Vsak premik motornega vozila je namreč vožnja, je prometna funkcija vozila, vzrok za premik ni pomemben, odločilen je premik sam, zato tudi ni pravno upoštevno dejstvo, da nihče ni imel namena premikati traktorja. Tudi nehoten, nenaden, nepričakovan premik je vožnja.

16. Neizpodbijano je ugotovljeno dejstvo, da je v času, ko je tožnik pregledoval (nedelujoč) kardan, voznik O. pritisnil pedalko za plin, zaradi česar se je traktor premaknil, to pa je povzročilo nenadzorovan zasuk kardana in posledično tožnikovo poškodbo. Ker v trenutku škodnega dogodka še ni šlo za fazo razkladanja trave s pomočjo delovanja kardana, traktor ni bil v funkciji delovnega stroja, temveč zgolj v funkciji prevoznega sredstva. Po že ustaljeni sodni praksi (VSRS III Ips 65/2018) je bil traktor v trenutku nesreče v funkciji vozila. Pritožbeno izpostavljena sodba EU v zadevi C-514/16 pa ni primerljiva, v tisti zadevi se je traktor v funkciji delovnega stroja prekucnil in kotalil, njegovo gibanje ni bila vožnja. Neutemeljena je pritožbena trditev torej, da vzrok za škodni dogodek ni v premiku traktorja, temveč v nepremišljenem in samovoljnem ravnanju tožnika samega, saj je povsem jasno ugotovljeno, da če voznik traktorja ne bi premaknil s pritiskom pedalke za plin, do zasuka kardana ne bi prišli in tudi ne do posledične škode.

17. Pravno zmotno je tudi nestrinjanje pritožbe, da je podana objektivna odgovornost toženkinega zavarovanca, saj je povsem jasno in pravilno ugotovljeno, da je vzrok za škodni dogodek premik traktorja, ki je kot premikajoče motorno vozilo nevarna stvar (drugi odstavek 131. člena in 149. člen OZ), njegov voznik kot imetnik, čigar odgovornost je zavarovana pri toženki na podlagi 2.a člena ZOZP, pa je objektivno odgovoren za nastanek škodnega dogodka in posledično škodo, toženka pa neposredno odgovarja za tožnikovo škodo na podlagi določb 964. in 965. člena OZ. Toženka ni zatrjevala in sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi v trenutku škodnega dogodka k traktorju priključena nakladalka že delovala in razkladala travo, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je traktor v trenutku škodnega dogodka bil le v prevozni funkciji in so zato neutemeljene tudi toženkine trditve o neobstoju zavarovalnega jamstva in naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja po določbah ZOZP.

Kakšna je bila funkcija traktorja s preko kardana priključeno nakladalno prikolico, je stvar pravne presoje sodišča in ne izvedenca. Izvedenec je pristojen le za ugotovitev dejstev, ki so podlaga za ugotovitev dejstev, na podlagi teh pa je stvar sodišča, da napravi pravne zaključke.

18. Dejstvo, da tožnik ni bil dovolj pazljiv pri preverjanju kardanske gredi, ko je vanjo posegel z levo roko, ne pa na pravilen način z vizualnim in slušnim pregledom, pa pomeni tožnikovo krivdno ravnanje in soprispevek k nastanku škodnega dogodka ter posledične škode, pri čemer je glede deleža tožnikovega soprispevka presoja sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna glede na vse ugotovljene okoliščine tega primera.

19. Toženka v pritožbi ni konkretizirala trditve o obremenjenosti izpodbijane vmesne sodbe z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobene od tistih, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni uresničen. Glede na vse zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo pravno odločilno dejansko stanje, zato je pritožba v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano vmesno sodbo glede obstoja toženkine odškodninske odgovornosti za tožnikovo škodo v deležu 70 % (353. člen ZPP).

20. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato morata sami kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 153, 171

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUwNzQz