VSC Sklep I Ip 194/2021

Jedro

Ob ugotovljenem, da se je dolžnik najkasneje dne 20. 1. 2020 hkrati s sklepom o izvršbi seznanil tudi z obvestilom o prispelem pisanju ter pravnim poukom o vročanju s fikcijo, je potrditi zaključek sodišča prve stopnje, da se je dolžnik že takrat, ko je sodno pisanje iz nabiralnika vzel sam, moral in mogel zavedati, kdaj je bila opravljena vročitev sklepa o izvršbi in kdaj izteče ugovorni rok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 21. 2. 2020 ter sklenilo, da dolžnik sam nosi stroške postopka z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje se dolžnik pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v postopku izvršbe uporablja na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Poudarja, da je v postopku zatrjeval, da je za zamudo izvedel šele ob prejemu sklepa, s katerim je bil njegov ugovor zavržen kot prepozen, to je 13. 1. 2020, ko je opravil poizvedbe na pošti in mu je bilo pojasnjeno, da je fikcija vročitve nastopila 11. 1. 2020, medtem ko mu je bilo pisanje puščeno v nabiralniku dne 13. 1. 2020. Očita, da se do tega dejstva izpodbijani sklep ne opredeli, temveč veže datume na trenutek, ko je bilo dolžniku v hišnem predalčniku puščeno prvo pisanje, to je dne 27. 12. 2019. Sodišču očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje ko je zaključilo, da je pooblaščenko seznanil z dejstvom, da je prišlo do fikcije vročitve ter v zvezi s tem zatrjuje, da tega ni nikoli zatrjeval in izkazoval. Poudarja, da je vsled možnosti nastopa fikcije vročitve potrebno široko dopuščati vrnitev v prejšnje stanje, saj slednje predstavlja nujno korekturo pravil o vročanju. Stranki, ki ji je bila vročitev opravljena po določbah o nadomestni vročitvi, pa nato za vročitev dejansko ni izvedela, ker je npr. bila na počitnicah, mora biti omogočena vrnitev v prejšnje stanje. Predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje dolžnika ugodi.

3. V odgovoru na pritožbo upnik nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške, nastale z vložitvijo odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve, da je bil dolžnik najkasneje dne 20. 1. 2020 seznanjen z datumom vročitve sklepa o izvršbi, saj je tega dne sodno pisanje sam vzel iz nabiralnika ter hkrati našel tudi obvestilo o prispelem pisanju, na katerem je pravni pouk o vročanju s fikcijo. Ker je na sklepu o izvršbi pravni pouk o ugovornem roku, se je moral zavedati tudi, kdaj se izteče ugovorni rok.

6. Pritožba neutemeljeno očita obremenjenost izpodbijane odločite s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj ima sklep vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku. Sodišče druge stopnje se je namreč opredelilo do zatrjevanj dolžnika v zvezi z datumom, ko naj bi izvedel za zamudo roka za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, ko je pojasnilo, zakaj dolžnikovim navedbam, da je šele z vročitvijo sklepa o zavrženju ugovora izvedel za zamudo, ne sledi. V kolikor pa se pritožba z razlogi ne strinja, pa to lahko pomeni le pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava.

7. Vrnitev v prejšnje stanje je v izvršilnem postopku dovoljena samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor (36. člen ZIZ). Glede na prvi odstavek 116. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se vrnitev v prejšnje stanje v izvršilnem postopku dovoli, če stranka zamudi rok za pritožbo ali ugovor iz upravičenega vzroka. Predlog, ki se poda pri sodišču pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje (prvi odstavek 117. člena ZPP), se mora v skladu z drugim odstavkom 117. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ vložiti v 15-tih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok; če je stranka šele kasneje izvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedela.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijane izhaja, da je dolžnik bil odsoten do dne 19. 1. 2020, ko se je vrnil domov in v nabiralniku našel sodno pisanje (sklep o izvršbi), da je bilo dolžniku (prvo) obvestilo o prispelem pisanju puščeno v njegovem hišnem predalčniku 27. 12. 2019, da je fikcija vročitve nastopila dne 11. 1. 2020, da se je ugovorni rok iztekel 19. 1. 2020 ter da je dolžnik vložil ugovor dne 21. 1. 2020, kar je bilo prepozno.

9. Ob ugotovljenem, da se je dolžnik najkasneje dne 20. 1. 2020 hkrati s sklepom o izvršbi seznanil tudi z obvestilom o prispelem pisanju ter pravnim poukom o vročanju s fikcijo, je potrditi zaključek sodišča prve stopnje, da se je dolžnik že takrat, ko je sodno pisanje iz nabiralnika vzel sam, moral in mogel zavedati, kdaj je bila opravljena vročitev sklepa o izvršbi in kdaj izteče ugovorni rok¹. Ker je dolžnik za zamudo izvedel že dne 20. 1. 2020, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predlog za vrnitev prejšnje stanje, vložen dne 21. 2. 2020 ni pravočasen, saj je vložen po preteku 15 dnevnega subjektivnega roka.

10. Pritožbene trditve o tem, kdaj je bila dolžnikova pooblaščenka seznanjena z dejstvom fiktivne vročitve sklepa o izvršbi, niso pravno relevantne in zato neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena odločilna dejstva (zlasti seznanitev dolžnika z obvestilom o prispelem pisanju, na katerem je pravni pouk o pravnih posledicah osebnega vročanja s fikcijo) pravilno zaključilo, da nepoznavanje prava (v tem primeru pravil iz četrtega odstavka 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ o osebnem vročanju s fikcijo) škodi in dolžnikovo napačno razumevanje, da mu je bil sklep o izvršbi vročen šele na dan 13. 1. 2020, ko je bilo sodno pisanje puščeno v njegovem hišnem predalčniku, gre v njegovo breme.

11. Pritožbene trditve so neutemeljene, prav tako pa niso podane tiste kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k hitrejši odločitvi pritožbenega sodišča, stroški, nastali v zvezi z njim za predmetno izvršbo niso bili potrebni, zato jih krije upnik sam (peti odstavek 38. člena ZIZ).

-------------------------------
¹ Primerjaj: Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 172/2002 z dne 19. 12. 2002.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 386/2023
• VSL sklep I Cp 1699/2012
• VDS sklep Psp 188/2005