VSC Sklep II Cp 255/2021

Jedro

Tako ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne izpodbija, sodišče prve stopnje pa ga je ocenilo kot hudo ogrožanje zdravja zadržanega. Pritožba izpodbija ta zaključek sodišča prve stopnje, vendar je po presoji pritožbenega sodišča zaključek o obstoju tega pogoja pravilen. S povzetimi ugotovitvami o verjetnem nastanku navedenih bolezenskih stanj kot posledici nespečnosti je po presoji pritožbenega sodišča zadostna konkretizacija za zaključek, da je izpolnjen pogoj iz 1. alineje 39. člena ZDZdr, nasprotno mnenje pritožbe pa ni utemeljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se J. R., roj. ... s stalnim prebivališčem B. ..., z začasnim prebivališčem P. ..., zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice V. za dobo najdlje do 30. 6. 2021.

2. Zadržani je po pooblaščenki s pritožbo izpodbijal sklep sodišča prve stopnje z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter zmotna uporaba materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1 in v zvezi s 30. členom ZDZdr). Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se trajanje ukrepa skrajša za polovico, predlagal pa je tudi razveljavitev izpodbijanega sklepa in zavrnitev predloga Psihiatrične bolnišnice V. Navajal je, da glede na izvedene dokaze niso izpolnjeni vsi pogoji, kot jih določa 39. člen ZDZdr. Zgolj z nespečnostjo in pretirano vzhičenostjo si zadržani ne ogroža svojega življenja, prav tako si huje ne ogroža svojega zdravja, zagotovo pa ne ogroža zdravja drugih oseb ali zdravja drugih, kar izhaja tudi iz obrazložitve sklepa. Tudi hude premoženjske škode ne povzroča ne sebi ne drugim, tudi to je nesporno. Zadržani ima shizoafektivno psihozo, torej duševno motnjo, vendar pa navedenega ogrožanja ni. Zadržani je izpovedal, da uživa alkohol zgolj v mejah normale, izpisi v raportni knjigi ter podana anamneza javnega zavoda Psihiatrična bolnišnica V. (PBV) potrjuje, da je zadržani sposoben obvladovati svoje ravnanje. O tem, kakšna je presoja realnosti pri zadržanemu, ni jasno, prav tako ne, kakšna bi naj bi bila sposobnost obvladovanja njegovega ravnanja, o tem izvedenka ni podala jasnega odgovora, niti po pregledu zadržane osebe. Četudi je zadržani zaradi maničnega razpoloženja postal nespeč, to pa šele od aprila 2021 dalje, nevodljiv, pri čemer ni jasno v kakšnem smislu in nekritičen do svojega razpoloženja, to ni razlog, da se ga prisilno zadrži na zdravljenju, ker zaradi tega ni in ne bo ogroženo njegovo psihično ali fizično zdravje. Zadržani zavrača zgolj zdravila, ki mu ne ustrezajo, kar občuti na način, da se mu povzroči omotica in zaprtost. Zdravila, ki mu ustrezajo, pa sicer brez težav po navodilih zdravnikov tudi jemlje, kar je izpovedal tudi sam in to izhaja tudi iz raportne knjige. Težave so se pojavile ob menjavi terapije, je pa pravica zadržanega, da določena zdravila, ki mu ne ustrezajo, odkloni, njegova pravica je tudi, da se odloči za zdravljenje sam. Jasno je, da pri gladovni stavki ni vztrajal, izpustil je zgolj dva obroka. Zadržani se tudi ne strinja z mnenjem izvedenke, da zanj ni drugega okolja, kjer bi mu lahko pomagali pri zdravljenju duševne motnje. S prejemom ustrezne terapije se mu lahko pomaga tudi v domačem okolju v D. in z ambulantnim zdravljenjem sploh iz razloga, ker je sedaj očitno pričel z ustrezno terapijo, po kateri se počuti dobro že dva dni. Zadržani sicer uživa alkohol, uživa ga v zmernih količinah, to pa ne pomeni razloga, da se ga sprejme na zdravljenje brez privolitve, če niso izpolnjeni drugi pogoji, kot to velja za ta primer.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre pri zadržanemu za kombinacijo dveh duševnih motenj, in sicer shizoaktivno psihozo in škodljivo uživanje alkohola. Pod vplivom evforičnega, maničnega razpoloženja je postal nespeč, je nekritičen do privzdignjenega razpoloženja in za katero sam meni, da mu je odgovarjalo in si ga je prizadeval ohraniti, prav zato je bil odklonilen do zdravil. Stanje nespečnosti pa lahko privede do oslabljenosti, predvsem pa do psihičnih sprememb v smislu večje notranje napetosti, ob nespečnosti se zmanjša imunska odpornost, lahko pride do zagona različnih bolezni, ni mogoče izključiti večje ranljivosti za pojav različnih somatskih bolezni glede na njegovo starost (71 let) in trajanje nespečnosti (najmanj od 22. 4. 2021, po lastni izpovedbi zadržanega celo od začetka leta 2021).

5. Tako ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne izpodbija, sodišče prve stopnje pa ga je ocenilo kot hudo ogrožanje zdravja zadržanega. Pritožba izpodbija ta zaključek sodišča prve stopnje, vendar je po presoji pritožbenega sodišča zaključek o obstoju tega pogoja pravilen. S povzetimi ugotovitvami o verjetnem nastanku navedenih bolezenskih stanj kot posledici nespečnosti je po presoji pritožbenega sodišča zadostna konkretizacija za zaključek, da je izpolnjen pogoj iz 1. alineje 39. člena ZDZdr, nasprotno mnenje pritožbe pa ni utemeljeno.

6. Drži pritožbena trditev, da zadržani z nespečnostjo in svojim maničnim razpoloženjem ne ogroža svojega življenja, ne ogroža življenja drugih in tudi hudo ne ogroža zdravja drugih ter ne povzroča hude premoženjske škode niti sebi niti drugim. Obstoja teh okoliščin sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo in jih tudi ni upoštevalo, jih pa tudi ni bilo dolžno ugotoviti. Zadošča že ugotovitev, da zadržani huje ogroža svoje zdravje.

7. Z izvedenskim mnenjem je dokazno podprta ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zadržanemu odgovarjalo evforično, manično razpoloženje, da je do tega nekritičen in si ga je prizadeval ohraniti ter je bil zato odklonilen do zdravil. S tem je jasno opisalo znake hudo motene presoje realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, torej da zadržani ne zna svojih ravnanj usmerjati kritično, njegove reakcije pa so pod vplivom psihotičnega doživljanja, torej posledica duševne motnje. Tako je sodišče prve stopnje jasno ugotovilo, da je izpolnjen tudi pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

8. Neizpodbijana je ugotovitev, da se je zadržani osebi v domski oskrbi – ambulantnem zdravljenju – zdravstveno stanje poslabšalo in ga ni bilo mogoče stabilizirati s takim načinom zdravljenja prav zaradi zadržančeve nekritičnosti do poslabšanja zdravstvenega stanja. Po podatkih anamneze psihiatrične bolnišnice in ugotovitvi sodne izvedenke pa je v psihiatrični bolnišnici pri zadržanem terapija ves čas (torej še vedno) v prilagajanju, urejena terapija še ni vzpostavljena, čemur smiselno pritrjuje tudi pritožba. To dejstvo brez dvoma narekuje potrebo po do enega meseca trajajočem bolnišničnem zdravljenju zaradi ureditve psihičnega stanja zadržanega, to je, da se umaknejo simptomi in se vzpostavi vsaj delna kritičnost v mišljenju zadržanega. V pristojnosti izvedenca psihiatrične stroke je namreč določitev potrebnega časa zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj lahko le on strokovno oceni, koliko časa je zdravljenje v zaprtem oddelku potrebno, da se psihično stanje zadržanega ustrezno uredi.

9. Lahko pa psihiatrična bolnišnica, kot je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu že pojasnilo, odpusti zadržanega pred potekom roka iz izpodbijanega sklepa, če lečeči zdravnik ugotovi, da ni več razlogov za zadržanje (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

10. Ugotovljeno sedanje psihično zdravstveno stanje zadržanega mu ne omogoča uresničiti pravice do odklonitve zdravila in do odklonitve zdravljenja, kar je sicer pravica vsakega pacienta, pri katerem niso izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr.

11. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga je v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi navedlo.

12. Pritožba ni uveljavljala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 in v zvezi s 30. členom ZDZdr), pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in v zvezi s 30. členom ZDZdr).

13. Glede na vse obrazloženo pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, v zvezi z 42. členom ZNP-1 in v zvezi s 30. členom ZDZdr).

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 132/2011
• VSM Sklep I Cp 461/2022
• VSC Sklep II Cp 154/2018