VSC Sklep PRp 63/2021

Jedro

Vendar pa zagovornica utemeljeno opozarja, da je obdolženec v zagovoru zatrjeval tudi, da se je za vožnjo motornega vozila kljub začasnemu odvzemu vozniškega dovoljenja odločil zato, ker se je zelo slabo počutil in doma ni imel več zdravil, zaradi česar se je zbal za svoje zdravje in življenje in se odpeljal proti Zdravstvenemu domu L., ker je ocenil, da bo zlo, ki bo nastalo z vožnjo, manjše od zla, ki je grozilo njegovemu zdravju, s čimer je smiselno zatrjeval ravnanje v skrajni sili po 32. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), ki se v postopku o prekršku smiselno uporablja na podlagi 8. člena ZP-1. Do tega dela zagovora, ki je pravno pomemben za ugotovitev odgovornosti za storjeni prekršek, pa se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v ničemer ni opredelilo, zaradi česar so utemeljeni pritožbeni očitki, da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo pod I. točko obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), mu izreklo glavno sankcijo globo v višini 1.000,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, mu naložilo plačilo stroškov postopka – sodne takse v višini 150,00 EUR ter stroškov hrambe zaseženega vozila v višini 532,90 EUR. Glede naknadno nastalih stroškov je sklenilo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti znani. Predlog za izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila je zavrnilo. Pod II. točko izreka je postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrška po tretjem odstavku 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in odločilo, da stroški ustavljenega postopka - strokovnega pregleda v višini 856,18 EUR in sodne takse za izdajo sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja bremenijo proračun, o morebitnih odvetniških stroških pa bo sodišče odločalo naknadno v skladu z drugim odstavkom 144. člena ZP-1.

2. Zoper del sodbe, s katero je obdolženec bil spoznan za odgovornega storitev prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1, se pritožuje obdolženčeva zagovornica in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (1. do 3. točka 154. člena ZP-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in postopek o prekršku proti obdolženemu ustavi, podredno pa, da napadeno sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba je (delno) utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje združilo postopka, ki sta tekla po obdolžilnem predlogu Policijske postaje Ž. z dne 11. 8. 2020 zaradi prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP ter obdolžilnem predlogu Policijske postaje L. z dne 18. 8. 2020 zaradi prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1. S prvim obdolžilnim predlogom se je obdolžencu očitalo, da naj bi 8. 8. 2020 ob 22.25 uri vozil osebni avtomobil znamke BMW, tip 318 touring D v naselju M., iz smeri G., pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo. Z obdolžilnim predlogom PP L. pa se obdolžencu očita, da je 17. 8. 2020 ob 11.00 uri vozil isti osebni avtomobil v naselju L., iz smeri Z. v smeri proti T., kljub temu da mu je bilo vozniško dovoljenje začasno odvzeto s strani policistov Policijske postaje Ž. dne 8. 8. 2020.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v zvezi s prekrškom vožnje pod vplivom mamil ugotovilo, da iz poročila o toksikološki preiskavi Inštituta za sodno medicino z dne 12. 8. 2020 izhaja, da obdolženec v krvi ni imel prepovedanih drog, saj je bil rezultat kromatografske preiskave vzorca krvi na mamila pozitiven glede prisotnosti benzoilekognina, ki je metabolit kokaina in ni psihoaktivna snov, zaradi česar prisotnost takšnih snovi v krvi ne pomeni prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP. Kljub temu pa je v času, ko je obdolženec 17. 8. 2020 v naselju L. vozil osebni avtomobil, še vedno bila v veljavi prepoved vožnje motornih vozil, ki je posledica začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki ga je izvršila že PP Ž. 8. 8. 2020, sodišče prve stopnje pa je sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja izdalo 13. 8. 2020, kot izhaja iz spisovnega gradiva.

6. Obdolženec je v zagovoru v zvezi s tem prekrškom povedal, da je vedel, da mu je izpit začasno odvzet in da ne sme voziti, vendar se je kljub temu peljal v Zdravstveni dom L., pri čemer pa je tudi pojasnil, da je bolnik, da ima težave s pritiskom, da redno jemlje tablete za pritisk, ob poslabšanju pa mora vzeti še druge tablete, da se je tisti dan slabo počutil in doma ni imel več zdravil, da se je odpeljal proti zdravstvenemu domu zato, ker se je zbal za svoje življenje. Tako glede na podatke iz spisovnega gradiva in obdolženčev zagovor ni nobenega dvoma o tem, da je v času, ko je vozil motorno vozilo v naselju L., obdolžencu bilo vozniško dovoljenje začasno odvzeto in s tem tudi prepovedana vožnja motornih vozil v cestnem prometu in da se je tega obdolženec zavedal, pa je kljub temu vozil motorno vozilo v cestnem prometu.

7. Zagovornica v pritožbi izraža prepričanje, da obdolžencu ni mogoče utemeljeno očitati storitve prekrška vožnje motornega vozila v času veljavnosti prepovedi vožnje po začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, ker je Policijska postaja Ž. že 13. 8. 2020 prejela poročilo toksikološke preiskave, iz katerega izhaja, da obdolženi ni vozil v cestnem prometu pod vplivom prepovedanih drog in bi zato morala obdolžilni predlog z dne 11. 8. 2020 takoj umakniti, saj ni več obstajal utemeljen sum, da je obdolženi storil očitani mu prekršek in bi zato obdolženi dejansko 17. 8. 2020 moral posedovati veljavno vozniško dovoljenje. Storitev prekrška 17. 8. 2020 je tako po mnenju zagovornice samo posledica neekspeditivnega in nepravilnega ravnanja policistov PP Ž. S takimi pritožbenimi navedbami se ni mogoče strinjati, ker so taka pričakovanja s časovnega vidika nerealna, poleg tega pa je za presojo ali je bil izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek vožnje pod vplivom prepovedanih substanc pristojno sodišče, ki pa mora pri odločanju o tem upoštevati tudi vse ostale dokaze. Nadalje pa je potrebno poudariti, da tudi če bi sprejeli zaključek, da je s tem, ko je Policijska postaja Ž. prejela toksikološko poročilo, odpadel utemeljen sum, da je obdolženi vozil pod vplivom prepovedanih substanc, bistvo prekrška vožnje v času izvrševanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v tem, da storilec oziroma obdolženec ne spoštuje zakonitega ukrepa sodišča. Tako ni pomembno zgolj vprašanje, kdaj je odpadel utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu in zaradi katerega mu je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, temveč predvsem dejstvo, da je bil tak ukrep zakonito izrečen, da je v času vožnje bil še veljaven in da se je obdolženec zavedal svojih obveznosti oziroma omejitev, ki iz takega ukrepa izhajajo. Voznik, ki mu je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, je dolžan upoštevati izrečen ukrep prepovedi vožnje motornih vozil vse dokler tak ukrep ni preklican ali mu s sklepom sodišča vozniško dovoljenje ni vrnjeno, prepričanje, da mu je vozniško dovoljenje povsem neupravičeno in nezakonito odvzeto, pa ga ne odvezuje te obveznosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je obdolženec izpolnil vse objektivne zakonske znake prekrška vožnje motornega vozila v času začasnega odvzema vozniškega dovoljenja.

8. Vendar pa zagovornica utemeljeno opozarja, da je obdolženec v zagovoru zatrjeval tudi, da se je za vožnjo motornega vozila kljub začasnemu odvzemu vozniškega dovoljenja odločil zato, ker se je zelo slabo počutil in doma ni imel več zdravil, zaradi česar se je zbal za svoje zdravje in življenje in se odpeljal proti Zdravstvenemu domu L., ker je ocenil, da bo zlo, ki bo nastalo z vožnjo, manjše od zla, ki je grozilo njegovemu zdravju, s čimer je smiselno zatrjeval ravnanje v skrajni sili po 32. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), ki se v postopku o prekršku smiselno uporablja na podlagi 8. člena ZP-1. Do tega dela zagovora, ki je pravno pomemben za ugotovitev odgovornosti za storjeni prekršek, pa se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v ničemer ni opredelilo, zaradi česar so utemeljeni pritožbeni očitki, da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v I. točki izreka ter v tem obsegu vrnilo zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, saj glede na naravo kršitve le-te ni moglo samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1).

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti obdolženčev zagovor in presoditi, ali je na podlagi obdolženčevih navedb v zagovoru, da je vozil motorno vozilo v cestnem prometu v času izvrševanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja zaradi slabega počutja, ki je povzročilo strah za življenje, oceniti, ali je na podlagi takih navedb mogoče utemeljeno sklepati, da je obdolženec ravnal v skrajni sili in ali zato obstajajo zadostni dokazi. V ta namen bo lahko tudi dopolnilo dokazni postopek s ponovnim zaslišanjem storilca in/ali opravo ustreznih poizvedb pri ZD., kamor naj bi se obdolženec odpravil po zdravila, ki jih potrebuje za blaženje simptomov svojega bolezenskega stanja, kot je navajal v zagovoru. Za svojo odločitev, ali je izkazano ravnanje v skrajni sili ali ne pa bo moralo navesti jasne, razumljive in prepričljive argumente.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba PRp 53/2023
• VSC Sodba PRp 190/2021
• VSK sodba PRp 232/2012