VSC Sodba Cp 200/2021

Jedro

Pri odgovornosti na podlagi prvega odstavka 147. člena OZ je trditveno in dokazno breme za ugotovitev, da je delavec ravnal tako, kot je treba, na delodjalcu oz. tožencu.

Toženec bi se tako lahko razbremenil odgovornosti, če bi dokazal, da so delavci zavarovanke pri izvajanju učenja smučanja tožnika v okviru šole v naravi ravnali tako, kot jim to nalagajo v primeru ravnanja z otroci s posebnimi potrebami, kakršne je imel tožnik, pravila pedagoške stroke.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo z dne 11. 2. 2021 razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) v celoti odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je v škodnem dogodku dne 17. 3. 2016 utrpela tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), odločitev o višini zahtevka in pravdnih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

2. Toženec je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne.

Toženec je v pritožbi navajal, da se strinja, da je tožnik dokazal nastanek škodnega dogodka, ne strinja pa se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nastalo škodo ter o odgovornosti zaposlenih na OŠ ... . Tožnik navedb o tem, da prvi dan ni imel zagotovljenih smuči, sploh ni podal. To je le izpovedal ob zaslišanju na drugem naroku. Zato sodišče prve stopnje tega, da tožnik prvi dan šole v naravi ni imel smuči, ne bi smelo ugotavljati, sicer pa je navedeno ugotovilo tudi napačno, saj se priče G., C. in V. tega niso spomnile, priča V. pa je izpovedala, da ji ni znano, da bi bil tožnik brez smuči. Izpovedbo priče I. je pri tem sodišče spregledalo. Sicer pritožnik poudarja, da je tožnik tekom postopka prilagajal dejanski stan z neresničnimi navedbami in izpovedbo tožnika in njegove matere, za presojo njegove verodostojnosti pa je za toženca pomembno, da je tožnik najprej zamolčal, da je bil že leta 2015 v zimski šoli z njegovim takratnim razredom oziroma je to celo zanikal. Po toženčevem razkritju pa je podal neresnične navedbe o teku na smučeh. Zato bi moralo sodišče tožnikove navedbe bolj kritično presojati. Tožnik je v svojih navedbah in izpovedbi zanikal znanje stanja na smučeh, zaviranja in zavijanja ter zatrjeval, da do nezgode ne bi prišlo, če bi ga smučarska učiteljica ne spustila samostojno po progi. Iz izvedenih dokazov pa izhaja, da je tožnik v prisotnosti smučarske učiteljice vse dni tečaja večkrat smučarsko progo prevozil brez padca, torej je osnovne prvine smučanja poznal. Smučarska učiteljica G. je tudi potrdila, da je sledila napredku in znanju učencev. Tožnik je padel in se poškodoval šele v zaključku tečaja, ker bi se mu naj prekrižale smuči. Prekrižanje smuči pa je normalna sestavina smučanja začetnikov in tistih z večjim znanjem smučanja. Toženec je predlagal za dokaz izvedenca smučarske stroke, ki bi lahko povedal, kdaj in zakaj lahko pride do padca in kakšne so lahko posledice, če se smuči prekrižajo ter ali je to običajno samo za smučarske začetnike. Sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo, kar je toženec pravočasno grajal. Zato je za toženca nerazumljivo, kako je sodišče lahko za tožnikov padec naprtilo odgovornost šoli. Za to presojo pomembna dejstva bi lahko podal tudi izvedenec smučarske stroke. Toženec sicer meni, da je dokazni postopek pokazal, da je tožnik s strani smučarske učiteljice osvojil osnove in zadostno znanje za raven spust po smučarski progi in da odgovornost šole ni podana, saj je njegov padec na koncu zadnjega dne smučarskega tečaja zgolj naključje oziroma njegova lastna trenutna neprevidnost, kot neizogibna običajna sestavina smučanja kot športa. Iz takšnih ugotovitev pa izhaja, da vzročna zveza med dodatnimi pojasnili in pristopom smučarske učiteljice ter nezgodo ne obstaja in temelj tožnikovega zahtevka ne obstoji. Zato je napačen zaključek sodišča, da je nastanku škodnega dogodka botrovala pomanjkljiva komunikacija med tožnikom in smučarsko učiteljico, za katero naj bi bila kriva razredničarka, posledično pa šola, saj slednja naj ne bi opozorila smučarske učiteljice. Sodišče prve stopnje je zmotno navedlo, da toženec na dopolnilno izvedeniško mnenje ni imel pripomb. Toženec je tudi nanj podal pripombe, saj se mu je zdelo, da izvedenka sama išče razlog za tožnikov uspešen izid postopka. Iz trditvene podlage namreč ne izhaja, da bi morala smučarska učiteljica pristopiti do tožnika, ker je ta tih, vase zaprt, dokazi pa manjkajočih trditev ne morejo nadomestiti. Sodišče pa je sledilo takšnemu subjektivnemu delu izvedeniškega mnenja. Tožnik tudi ni navajal, da zaradi svoje narave osebnosti smučarske učiteljice ni upal dodatno kaj vprašati, tega ni potrdil tudi ne med zaslišanjem. Te zaključke je prvič podala izvedenka, sodišče pa jim je nekritično sledilo. Pri tem pa manjka odgovor, zakaj je ob vsej pomanjkljivi komunikaciji tožnik padel šele pri zadnjem spustu na progi.

3. Tožnik je na pritožbene trditve toženca odgovoril, da je že v pripravljalnem spisu z dne 29. 5. 2019 (točka VIII) podal navedbe, da tožnik prvi dan ni imel zagotovljenih smuči in so pritožbene trditve, da takšnih navedb ni podal, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da bi se moral toženčev zavarovanec tožniku, kot otroku s posebnimi potrebami, bolj posvetiti in nad njim izvajati nadzor. Ker tega ni storil, ni mogel ugotoviti, da tožnik osnov smučanja ni osvojil, zato pa ga kritičnega dne tudi ne bi smel spustiti po progi. Posledično tožnik ne bi padel in se poškodoval. Vzročna zveza je tako podana. Tožnik je predlagal vrnitev pritožbe in priglasil pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je v točki 5. obrazložitve v zvezi s toženčevim ugovorom prekluzije poudarilo tudi sodišče prve stopnje, je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2019 (ki jo je sodišče prve stopnje glede na določilo člena 286 ZPP štelo za pravočasno) podal navedbe tudi o tem, da zavarovanka toženca tožniku prvi dan šole v naravi (ponedeljek) ni zagotovila smuči, zato pa tega dne tožnik ni bil na smučeh in je nanje stopil šele drugi dan. Zato pa so neutemeljeni smiselni pritožbeni očitki pritožnika o podani bistveni kršitvi 7. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je zgoraj navedeno, sicer med pravdnima strankama sporno dejstvo, ugotovilo na podlagi dokazne ocene vseh dokazov, ki sta jih pravdni stranki predlagali za ugotavljanje tega spornega dejstva. Te je dokazno ocenilo po metodološkem principu iz 8. člena ZPP ter na podlagi takšne dokazne ocene ugotovilo, da tožniku prvi dan šole v naravi smuči niso bile zagotovljene. Na podlagi nadaljnjih trditev pravdnih strank in v zvezi s temi izvedenimi dokazi (izpovedbo prič G. in I.) pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da tega dne otroci sicer niso smučali, na podlagi takšne ugotovitve pa zaključilo, da tožnik zaradi nezagotovljenih smuči v primerjavi z drugimi otroci ni bil prikrajšan glede dejanskega smučanja. Torej sodišče prve stopnje navedenih pritožbeno izpostavljenih dejstev v zvezi z ugotovljeno odgovornostjo zavarovanke toženca sploh ni štelo za pravno odločilne.

7. Tožnik je od toženca, pri katerem je imela zavarovano odgovornost Osnovna šola ..., učenec katere je tožnik v času škodnega dogodka bil, zahteval povrnitev škode, ki jo je utrpel, ko je v okviru izvajanja šole v naravi na smučišču v C., ki se je izvajala od 14. 3. do 17. 3. 2016, zadnji dan izvajanja šole smučanja za začetnike med vožnjo s smučmi padel in se poškodoval. Tožnik je zavarovanki (med drugimi očitki, ki pa jih je sodišče prve stopnje sicer zavrnilo kot neutemeljene) očital, da glede na to, da je bil zaradi motenj v duševnem razvoju otrok s posebnimi potrebami, s katerimi je bila zavarovanka seznanjena, ta izvajanja programa učenja smučanja tožniku ni prilagodila tako, da bi upoštevala njegove omejitve v duševnem razvoju, saj glede na to, da je šolo smučanja izvajala zunanja učiteljica smučanja, učitelji zavarovanke nad varnostjo in ustreznostjo izvajanja šole smučanja za tožnika niso izvajali ustreznega in potrebnega nadzora.

8. Kot je pravilno poudarilo in razlogovalo tudi sodišče prve stopnje, pravno podlago odškodninske odgovornosti zavarovanke toženca predstavlja prvi odstavek 147. člena OZ, ki določa, da delodajalec odgovarja za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretjemu, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Pravilno je tudi poudarilo, da se pri presoji ravnanj delavcev zavarovanca glede na dejavnost zavarovanca upošteva postroženo merilo skrbnosti dobrega strokovnjaka in da je za razbremenitev odgovornosti potrebno dokazati, da so delavci delodajalca ravnali s takšno skrbnostjo. Pri tem pa je trditveno in dokazno breme za ugotovitev, da je delavec ravnal tako, kot je treba (torej s skrbnostjo dobrega gospodarja), na delodajalcu oziroma v konkretnem primeru (glede na določbo 965. člena OZ) na tožencu. Toženec bi se tako lahko razbremenil odgovornosti, če bi dokazal, da so delavci zavarovanke pri izvajanju učenja smučanja tožnika v okviru šole v naravi, ki jo je sicer izvajala zunanja učiteljica smučanja G., ravnali tako, kot jim to nalagajo v primeru ravnanja z otroci s posebnimi potrebami, kakršne je imel tožnik, pravila pedagoške stroke.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik padel zadnji dan šole smučanja za začetnike, ko so se otroci – udeleženci tečaja v koloni postopoma smučali navzdol po smučarski progi in se približno po 50 metrih ustavljali, učiteljica smučanja pa je od spodaj vizualno spremljala njihovo vožnjo in jih zatem opozarjala na nepravilnosti, tožnik pa je med takšno vožnjo po sicer položni progi, glede na težavnost označeni kot zeleni progi, padel, ko je med vožnjo prekrižal smuči ter izgubil ravnotežje. Tožnikovega padca sicer ni videl nihče od sošolcev in učiteljic, ni pa ga videla niti učiteljica smučanja G., ki sicer med šolo smučanja na tožnika in njegove morebitne posebnosti kot otroka s posebnimi potrebami, ni bila pozorna, saj je na to ni nihče opozoril ali seznanil, sama pa ni zaznala, da bi tožnik potreboval kakšno večjo pomoč pri učenju smučanja, pri demonstraciji smučanja ali pri razumevanju navodil. Takšnih ugotovitev toženec pritožbeno sicer ne izpodbija.

10. V zvezi s toženčevimi trditvami, da tožnikove ugotovljene posebne potrebe niso bile takšne, da bi zavarovanki oziroma njenim delavcem narekovale ob izvajanju šole smučanja v ugotovljenih okoliščinah še kakšno posebno ravnanje ali po tožniku zatrjevano ravnanje (s katerimi je torej toženec zatrjeval dejstva za razbremenitev odškodninske odgovornosti zavarovanca) in ugotovitev in razjasnitev česar zahteva strokovno znanje s področja pedagoške stroke (s katerim pa sodišče ne razpolaga), je sodišče prve stopnje potrebna sporna dejstva ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja Inšpektorata RS za šolstvo in šport. Na podlagi pisnega izvedeniškega mnenja in njegove dopolnitve je ugotovilo, da je bila zavarovanka toženca seznanjena in zavezana k uresničitvi odločbe, s katero je bil tožnik spoznan kot otrok s posebnimi potrebami in individualiziranega načrta, ki ga je zanj izdelala posebna strokovna skupina zavarovanke (katere članica je bila tudi tožnikova razredničarka) in v katerem je ugotovila posebnosti in primanjkljaje, ovire in motnje, ki v šolskem prostoru odločilno vplivajo na tožnikovo uspešnost ter opredelila potrebne metode in oblike dela s tožnikom pri pouku, ki jih morajo upoštevati pri izvajanju učnih procesov izvajalci. V tem načrtu je skupina tudi ocenila, da tožnik potrebuje mnogo spodbud, da mu je potrebno navodila dodatno pojasnjevati in deliti na manjše dele, pri športnih aktivnostih pa izstopajo težave z orientacijo, zaradi takšnih tožnikovih primanjkljajev na intelektualnem področju in na področju motoričnih sposobnosti pa tožnik potrebuje dodatno razlago in večjo pozornost. Zato bi s takšnimi ugotovitvami in napotili (po razredničarki ali drugih delavcih zavarovanke) morala biti seznanjena oziroma bi jih v učnem procesu učenja smučanja v šoli v naravi do tožnika morala izvajati tudi učiteljica smučanja. Sodišče prve stopnje je takšno izvedeniško mnenje zaradi njegove strokovnosti, prepričljivosti in koherentnosti ter dejstva, da nanj po dopolnitvi, s katero je bilo odgovorjeno na pripombe v zvezi s prvim pisnim izvedeniškim mnenjem, nobena od pravdnih strank ni imela več pripomb, sprejelo. Iz listin v spisu je res razvidno, da je toženec tudi na dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenca podal pripombe s pripravljalno vlogo z dne 30. 12. 2020 (list. št. 193 in 194 spisa) in da je zapis sodišča prve stopnje o nasprotnem zmoten. Vendar pa je iz teh pripomb razvidno, da je toženec dopolnitvi izvedeniškega mnenja, s katerim je bilo odgovorjeno na njegove pripombe, nasprotoval le s trditvami, da tudi dodatnemu mnenju nasprotuje, saj je v njem podana subjektivna razlaga področne zakonodaje ter da odločba, ki jo je imel tožnik, o motoričnih primanjkljajih ne govori, delo učiteljice smučanja pa je bilo strokovno in pravilno, da je izvedenka v tem mnenju pristranska in je prekoračila svoje pristojnosti. Kljub tako izraženem nasprotovanju v zvezi z izvedeniškim mnenjem izvedenca pedagoške stroke toženec ni podal nobenih predlogov za njegovo zaslišanje ali določitev drugega takšnega izvedenca, izrazil je le vztrajanje pri dokaznem predlogu na določitev izvedenca smučarske stroke, s katerim bi toženec dodatno dokazal, da je bilo delo smučarske učiteljice strokovno in pravilno ter (v postopku pred sodiščem prve stopnje prvič), da je tožnik padel, kakor bi padel vsak drug smučar na tej progi. Zato pa tožnik s pritožbenimi očitki, ki pomenijo ponavljanje pripomb zoper prvo izvedeniško mnenje, na katere je bilo z dopolnilnim izvedeniškim mnenjem prepričljivo odgovorjeno, ne more omajati prepričljivosti in pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja in njegove dopolnitve tudi ugotovilo, da ni mogoče izključiti, da do padca tožnika ne bi prišlo, če bi učiteljica smučanja na tožnikove posebnosti, zlasti njegovo nebogljenost pri delu v skupini, bila opozorjena in da je v okviru pedagoške etike pričakovati, da tok dogajanja ne bi bil isti. Ob takšnih ugotovitvah in ugotovitvah, da bi bila tožniku po pedagoški doktrini glede na njegove ugotovljene primanjkljaje na intelektualnem področju in področju motoričnih sposobnostih tudi ob izvajanju šole smučanja za začetnike potrebna dodatna razlaga in večja pozornost, takšne pa tožnik v času izvajanja te šole ni bil deležen, saj je smučarska učiteljica ni izvajala, pa je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje o podani vzročni zvezi med takšno opustitvijo in tožnikovim padcem in posledično škodo ter da toženec ni dokazal, da so delavci zavarovanke v danih okoliščinah ravnali tako, kot je bilo glede na zahtevano postroženo skrbnost treba. Toženčevi pritožbeni očitki in trditve o nepodanosti vzročne zveze s takšno opustitvijo in nastalo škodo in o neobstoju odgovornosti njegove zavarovanke tako niso utemeljeni. Pa tudi sicer niso upoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP) pritožbene trditve pritožnika o nepodanosti vzročne zveze, ker bi lahko na način, kot je padel tožnik, padel tudi izkušen smučar, saj je takšen način padca tožnika sestavni del smučanja kot športne aktivnosti. Takšnih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje toženec namreč ni zatrjeval. V pritožbi pa tudi ni pojasnil, zakaj tega ni mogel storiti pravočasno pred sodiščem prve stopnje brez svoje krivde. Zato takšnih dejstev ne bi mogel ugotavljati niti pritožbeno izpostavljeni izvedenec smučarske stroke. Tega je toženec sicer predlagal zgolj kot dokaz za svoje trditve, da je bilo poučevanje smučarske učiteljice strokovno in da je bila proga, kjer so smučali, primerna za začetnike, da vsebina odločbe ne narekuje posebnega učitelja smučanja za tožnika ter da ni možno smučanje začetnika v spremstvu učitelja smučanja, kot to zatrjuje tožnik (pripravljalni vlogi toženca z dne 20. 6. 2019, list. št. 28 in z dne 30. 12. 2020). Zato pa so pritožbena sklicevanja in zatrjevanja v zvezi s potrebnostjo izvedbe tega dokaza zaradi pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja neutemeljena. Pravilna pa se izkaže odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za uvedbo tega dokaza, ker glede na izvedene druge dokaze, še zlasti izvedeniško mnenje izvedenke pedagoške stroke, ta ni bil potreben.

12. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z 164. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 420/2020
• VSL sodba I Cpg 241/2012
• UPRS Sklep II U 346/2021-12