<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sklep I Kp 24662/2020

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2021:I.KP.24662.2020
Evidenčna številka:VSC00047372
Datum odločbe:27.07.2021
Senat, sodnik posameznik:Marija Bovha (preds.), Branko Aubreht (poroč.), Andrej Pavlina
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - ponovitvena nevarnost - begosumnost - sprememba osebnega imena - tuj državljan

Jedro

Ko pritožbeno ni problematizirana ugotovitev sodišča prve stopnje, da obtoženec menjava osebna imena ravno zato, da se lahko vrača na Schengensko območje, tudi ne more imeti posebne teže pritožbeno razmišljanje o tem, da bo ukrep izgona tujca iz Republike Slovenije obtožencu dejansko preprečeval izvrševanje kaznivih dejanj na ozemlju Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega L. T. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica. Navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sklepa in za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Glede utemeljenega suma je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bil utemeljen sum formalno dognan s pravnomočnostjo obtožnice in da se po nastopu pravnomočnosti obtožnice sodišče ni soočalo z novimi dejstvi in okoliščinami, ki bi zaključek o utemeljenem sumu kakorkoli postavili pod vprašaj. Sodišče prve stopnje je analiziralo na glavni obravnavi doslej izvedene dokaze in hkrati zaključilo, da doslej izveden dokazni postopek ni vnesel dvoma v sprejemljivost zaključka o utemeljenem sumu storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj. Tega zaključka tudi zagovornica ne more spodnesti, ko v pretežni meri ponavlja svoje pritožbene navedbe iz predhodno vloženih pravnih sredstev, na katere je bilo v sklepih pritožbenega sodišča že odgovorjeno, zaradi česar lahko pritožbeno sodišče tudi tokrat zaključi zgolj to, da takšne zagovorničine navedbe pomenijo podajo svoje lastne dokazne ocene doslej izvedenih dokazov, s katero ne more doseči drugačnega zaključka o obstoju utemeljenega suma, gotovo pa je, da bo moral dokončno dokazno oceno tudi doslej že izvedenih pritožbeno izpostavljenih dokazov, sprejeti razpravljajoči senat po izvedeni glavni obravnavi. Tako ne more biti dvoma v sprejemljivost zaključka sodišča prve stopnje o danosti temeljnega pogoja za pripor, torej utemeljenega suma storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj.

6. Prav nobenega dvoma pa tudi ni v pravilnost in sprejemljivost zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti in o njegovi begosumnosti. Sodišče prve stopnje je navedlo številne okoliščine, ki se tičejo obtožencu očitane kriminalne količine, kot tudi številne okoliščine na strani obtoženca, ki so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti. Danosti teh okoliščin pritožnica ne problematizira. Meni le, da na podlagi preteklih dejanj ni moč sklepati in utemeljevati, da naj bi obtoženec na prostosti nadaljeval s kaznivimi dejanji. Takšna teza pritožbe pa seveda ne more biti sprejemljiva. Po sodišču prve stopnje ugotovljeno obtoženčevo specialno povratništvo, ki pritožbeno ni problematizirano, je eden od nosilnih elementov za zaključek o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Sicer pa sodišče prve stopnje niti ni izpostavilo zgolj te obtoženčeve subjektivne okoliščine, temveč je nanizalo še številne druge, med katerimi so relevantne zlasti dejstvo obtoženčeve nezaposlenosti, da je brez premičnega in nepremičnega premoženja, kakor tudi zaključek, da si sredstva za preživljanje pridobiva s kriminalno dejavnostjo. Ko je sodišče prve stopnje ustrezno povezalo objektivne okoliščine, dejstvo specialnega povratništva in ostale relevantne okoliščine na strani obtoženca, je tako lahko zanesljivo sklepalo na obtoženčevo izrazito ponovitveno nevarnost in nadalje sprejelo še sklep, da je le-ta tako izrazita, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom. Ko pritožbeno ni problematizirana ugotovitev sodišča prve stopnje, da obtoženec menjava osebna imena ravno zato, da se lahko vrača na Schengensko območje, tudi ne more imeti posebne teže pritožbeno razmišljanje o tem, da bo ukrep izgona tujca iz Republike Slovenije obtožencu dejansko preprečeval izvrševanje kaznivih dejanj na ozemlju Republike Slovenije. Zaključek sodišče prve stopnje o obtoženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti je tako povsem na mestu.

7. Enako pa velja tudi glede zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi begosumnosti. Tudi v zvezi s to ugotovitvijo sodišča prve stopnje pritožba ne problematizira danosti okoliščin, ki kažejo na njegovo begosumnost. Meni le, da bo obtoženec takoj po odpravi pripora izročen tujim varnostnim organom in da zato ni bojazni, da bi pobegnil in da sodišču ne bi bil dosegljiv. Že v predhodnem sklepu, ko je pritožbeno sodišče odločalo o zagovorničini pritožbi dne 8. 6. 2021 je pritožbeno sodišče opozorilo, da bi bilo pritožbeno zasledovanje obtoženčeve izpustitve iz pripora in izročitve tuji državi kontraproduktivno za ta kazenski postopek, zaradi česar tudi tokrat ponovljeni pritožbeni tezi, da obtoženčeva begosumnost ni podana, ni mogoče slediti. Ravno dejstvo spreminjanja osebnega imena, kar pritožbeno kot rečeno ni problematizirano, je ob ostalih okoliščinah, ki so relevantne za presojo begosumnosti, tisti dejavnik, ki kaže, da bi bilo obtoženca nevarno izpustiti iz pripora, saj bi bilo s tem tvegano nadaljevanje tega kazenskega postopka. Ker je tudi zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi begosumnosti na mestu, ko ga tudi tokrat ponovljene pritožbene navedbe niso omajale, je bilo treba pritožbo tudi v tem delu zavrniti.

8. Ko je pritožbeno sodišče tako dognalo, da je podan utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, da je izkazana obtoženčeva begosumnost in ponovitvena nevarnost, ter da je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti in za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti in da je ta ukrep tudi sorazmeren, je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-1, 201/1-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.01.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ5ODEx