VDS sklep Pdp 1272/2006

Jedro

Če čas trajanja delovnega razmerja v pogodbi o zaposlitvi ni opredeljen, se domneva, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, na delodajalcu pa je dokazno breme o tem, da je bil čas trajanja delovnega razmerja za določen čas opredeljen že v pogodbi o zaposlitvi, predloženi v podpis delavcu (in ne vpisan v pogodbo o zaposlitvi šele naknadno).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 20.5.2004 in da mu je trajalo z vsemi pravicami od 14.4.2004 do 31.2.2005, kar naj se mu tudi vpiše v delovno knjižico (1. in 2. točka izreka). V 3. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, v okviru katerega je vtoževal posamične mesečne zneske plače za vtoževano obdobje, skupaj z pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 4. točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka plačati regres za letni dopust za leto 2004 v neto znesku 137.853,00 SIT z zapadlostjo 18.12.2004, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V 5. točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka povrniti pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da so si razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Tako sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da je tožnik sklenil delovno razmerje za določen čas, po drugi strani pa navaja, da razume Ž.P., ki je bil zaslišan kot priča in ki je povedal, da bi lahko sklenil s tožnikom delovno razmerje le ob predložitvi dokumentacije, ki je potrebna za določeno delovno mesto, katere pa tožnik ni predložil. Pogodba o zaposlitvi je bila s strani tožnika podpisana 16.4.2004, torej je bila tudi sklenjena, sodišče pa se ni izjasnilo v tem, ali šteje, da je bila pogodba sklenjena od 3.5.2004 do 20.5.2004, kot je v njej zapisano. Če je sodišče štelo, da je bila ta pogodba sklenjena za obdobje od 3.5.2004 do 20.5.2004, je nerazumljivo, da je prezrlo dejstvo, da je bilo v tej pogodbi določeno poskusno delo v trajanju treh mesecev, kar znaša več, kot je obdobje, za katerega naj bi bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Iz tega izhaja, da je tožena stranka v pogodbo o zaposlitvi sama naknadno vpisala obdobje sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar je vseskozi trdil tožnik. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji te pogodbe o zaposlitvi upoštevati določbo 10. člena ZDR, po kateri se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, če v njej čas trajanja ni pisno določen. Ž.P. je priznal, da je bilo v izvodu tožnikove pogodbe o zaposlitvi zapisano nekaj drugega, kot pa je bilo v izvodu tožene stranke (da se je v pogodbi o zaposlitvi obdobje sklenitve delovnega razmerja za določen čas pripisalo naknadno), zato ker naj tožnik ne bi dostavil celotne dokumentacije. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo le izpovedbi priče Ž.P.. Tožena stranka je poleg tega s tožnikom sklenila tudi podjemno pogodbo, čeprav so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo 11. člena ZDR. Toženo stranko je v zvezi s tem kaznoval tudi inšpektor za delo RS, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožnik se je pri toženi stranki javil na oglas za prosto delovno mesto, iz katerega izhaja, da je imela tožena stranka interes zaposlovati delavce za daljši čas in to v tujini. Pogodba o zaposlitvi je bila podpisana 16.4.2004, podjemna pogodba pa 24.4.2004. Sodišče pa ni razjasnilo vprašanja, zakaj se z delavcem, s katerim podjetje sklene pogodbo o zaposlitvi, za opravljanje enakih del kasneje sklene še podjemna pogodba. Tožnik je sicer izpovedal, da ni vedel, da je to podjemno pogodbo podpisal, saj je bila med papirji, ki jih je podpisal na razgovoru pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da je tožnik s svojim prejšnjim delodajalcem sklenil sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dnem 19.4.2004, niti do poziva prejšnjega delodajalca z dne 15.4.2004, kar dokazuje, da bi bil tožnik še zaposlen pri drugem delodajalcu in take priložnosti ne bi zapravil, če mu pri toženi stranki ne bi bila ponujena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas oziroma vsaj za eno leto dela pri toženi stranki. Sodišče ni upoštevalo niti dejstva, da datum prenehanja delovnega razmerja za določen čas (20.5.2004) sovpada z nastopom bolniškega staleža tožnika. Neverjetno je, da bi bilo to naključje.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da tožnik dokumentacije, ki jo je potreboval za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto varilca, toženi stranki ni dostavil. Zato je njegov zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20.5.2004 in da mu je trajalo od 14.4.2004 do 31.2.2005, zavrnilo kot neutemeljenega, posledično pa je iz tega razloga zavrnilo tudi njegov reparacijski zahtevek.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi povečanja obsega dela za obdobje od 3.5.2004 do 20.5.2004 (B2). Tožnik naj bi z delom pri toženi stranki nastopil 3.5.2004 (2. člen pogodbe o zaposlitvi), s tem da bo po nastopu dela na poskusnem delu v trajanju treh mesecev (3. člen pogodbe o zaposlitvi). Kot datum sklenitve te pogodbe je v pogodbi naveden 16.4.2004. Poleg tega se v spisu nahaja tudi podjemna pogodba, sklenjena med tožnikom in toženo stranko 24.4.2004 (B11), za opravljanje pomožnih fizičnih del za potrebe varilskih in ključavničarskih opravil, prenašanje bremena do 35 kg, v trajanju 20 - 25 ur, v času od 24.4.2004 do 30.4.2004. Nadalje je iz listinske dokumentacije razvidno, da je bil tožnik od 21.5.2004 dalje upravičeno zadržan od dela zaradi bolezni (A4).

Tožnik je v svoji izpovedbi, podani na naroku za glavno obravnavo dne 22.6.2006, zatrjeval, da mu pogodba o zaposlitvi s strani tožene stranke ni bila izročena, da je bila sicer napisana, vendar ne v celoti izpolnjena in da je priča (Ž.P.) zatrdila, da bo vsebina te pogodbe v celoti izpolnjena, ko bo prišel direktor. Navedena pogodba je bila tožniku po njegovi izpovedbi vročena šele tekom sodnega postopka in takrat je bila v celoti izpolnjena. Iz izpovedbe priče Ž.P., podane na narokih za glavno obravnavo z dne 2.2.2006 in 22.2.2006, pa je razvidno, da mu je tožnik 16.4.2006 predložil potrdilo o izpitu iz varstva pri delu, Ž.P. pa je sestavil pogodbo o zaposlitvi, v katero je zapisal trajanje poskusnega dela za dobo treh mesecev. To pa ni bilo zapisano v izvodu pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jo po zatrjevanju priče dobil tožnik, ker tožnik v času sklepanja te pogodbe še ni dostavil vseh dokumentov, ki jih je potrebno dostaviti za sklenitev delovnega razmerja. Tožnik ni predložil zdravniškega spričevala, zato je bila pogodba sklenjena zgolj za obdobje od 3.5.2004 do 20.5.2004. Po trditvi priče je tožnik 3.5.2004 prinesel delovno knjižico in kopijo zdravniškega spričevala, ne pa tudi originala tega spričevala, ker storitev ni bila plačana. Tožniku so pri toženi stranki nameravali podaljšati pogodbo o zaposlitvi, povabili so ga, naj pride 20.5.2004 zaradi podpisa te pogodbe, vendar se tožnik po izjavi priče Ž.P. pri toženi stranki tega dne ni javil. Ž.P. je še izrecno zatrdil, da je bila pogodba podpisana 16.4.2004, ker je tožnik takrat prinesel potrdilo iz varstva pri delu, dan prej pa so mu dali napotnico za pridobitev zdravniškega spričevala. Po trditvi Ž.P. so bili vsi členi pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni v celoti, saj jih je izpolnil v prisotnosti tožnika, razen tega, da v tožnikov izvod pogodbe o zaposlitvi ni zapisal pogoja trimesečnega poskusnega dela, čeprav naj bi si tožnik to želel.

Iz tožnikovih navedb podanih tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, je razvidno, da je tožnik svoj tožbeni zahtevek utemeljeval z dejstvom, da v pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 16.4.2004, v času, ko jo je tožnik podpisal, ni bilo navedenega trajanja delovnega razmerja za določen čas. To obdobje naj bi pri toženi stranki vpisali v pogodbo o zaposlitvi šele naknadno, s tem, da naj bi datum prenehanja delovnega razmerja prilagodili datumu, ko je tožnik nastopil bolniški stalež. Poleg tega je iz obrazca "PD-2 Prijava potreb po delavcu pri zavodu za zaposlovanje" (B14), ki ga je Zavod za zaposlovanje RS od tožene stranke prejel 26.4.2004, razvidno, da je bilo za razpisano prosto delovno mesto "varilec" kot čas zaposlitve navedeno obdobje treh mesecev.

Drugi odstavek 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) določa, da se v primeru, če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen oziroma če pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela, domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Na podlagi 5. alinee prvega odstavka 29. člena ZDR, spada čas trajanja delovnega razmerja med obvezne sestavine pogodbe o zaposlitvi. Če te obvezne sestavine pogodba o zaposlitvi ne vsebuje, je ZDR kot sankcijo predpisal zakonsko domnevo, ki izhaja iz drugega odstavka 10. člena ZDR. Namen te določbe je varovanje delavca kot šibkejše pogodbene stranke pred negotovostjo o trajanju sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi, ki jo delodajalec ponudi v podpis delavcu, mora vsebovati obvezne sestavine pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 29. člena ZDR že v času, ko je ponujena delavcu v podpis (s tem, da se lahko stranki pogodbe o zaposlitvi glede obveznih sestavin pogodbe, navedenih v drugem odstavku 29. člena ZDR, sklicujeta na veljavne zakone, kolektivne pogodbe oz. splošne akte delodajalca). Med te obvezne sestavine pogodbe o zaposlitvi sodi, kot je bilo že ugotovljeno, tudi opredelitev časa trajanja delovnega razmerja. Če ta čas v pogodbi o zaposlitvi ni opredeljen, se domneva, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, na delodajalcu pa je dokazno breme o tem, da je bil čas trajanja delovnega razmerja za določen čas opredeljen že v pogodbi o zaposlitvi, predloženi v podpis delavcu (in ne vpisan v pogodbo o zaposlitvi šele naknadno).

Sodišče prve stopnje zgoraj navedenih določb ZDR pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika ni upoštevalo, saj je svojo odločitev oprlo le na ugotovitev, da tožnik dokumentov, ki so bili potrebni za zasedbo delovnega mesta varilec in monter, ni dostavil. V zvezi s tem pritožba tožnika utemeljeno opozarja, da tožena stranka ob takšnem stališču, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ne bi smela s tožnikom skleniti niti pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 3.5.2004 do 20.5.2004. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni upoštevalo določbe drugega odstavka 10. člena ZDR v zvezi z 29. členom ZDR, ni ugotavljalo odločilnih dejstev o tem, če je sporna pogodba o zaposlitvi v času, ko jo je podpisal tožnik, vsebovala opredelitev trajanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Od ugotovitve tega dejstva pa je odvisna tudi utemeljenost preostalega dela tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na priznanje pravic iz delovnega razmerja v vtoževanem obdobju in na njegov reparacijski zahtevek, saj sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim ni izvajalo nobenih dokazov. Ker je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenega ugotoviti, če je sporna pogodba o zaposlitvi vsebovala tudi določbo o trajanju delovnega razmerja pri toženi stranki v času, ko jo je tožnik podpisal, v odvisnosti od tega pa odločiti tudi o utemeljenosti preostalega dela njegovega tožbenega zahtevka, tako po temelju kot tudi po višini, kot tudi o priglašenih pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče se je ob upoštevanju določbe 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločilo za razveljavitev izpodbijane sodbe, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih (na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost določenega dela tožbenega zahtevka) ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Za "popravo nepravilnosti" po prvem odstavku 30. člena ZDSS-1 je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje pa po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju določbe 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 549/2020
• VDSS sodba Pdp 155/2008
• VDSS sklep Pdp 1171/2008