VDS sodba Pdp 1334/2006

Jedro

Delodajalec z delavcem, ki je vojaška oseba, po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni dolžan skleniti nove pogodbe o zaposlitvi, četudi delavec izpolnjuje zakonske pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Le v primeru nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ali če delavec ostane na delu po poteku časa, za katerega je sklenil delovno razmerje, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba št. XXXX-XX/XXXX-XX z dne 13.1.2006, ki jo je izdala tožena stranka razveljavi in ugotovi, da ima tožena stranka (pravilno tožeča stranka) pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in ji delovno razmerje ni prenehalo z dnem 10.12.2005 in še vedno traja, ter da je dolžna tožnika sprejeti nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe in tožniku obračunati bruto plačo, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo za čas od 11.12.2005 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki teko od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe in da mu je dolžna povrniti stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava in procesnih kršitev in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, stroške sodnega postopka pa naloži v plačilo toženi stranki, zgolj podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožena stranka postopala zakonito, ko je tožniku kot vojaški osebi, kljub izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev, ni podaljšala pogodbo o opravljanju vojaške dolžnosti in da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi poteka časa, skladno s 153. členom Zakona o javnih uslužbencih. Stališče sodišče je napačno in se tudi ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb, tako da sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnikov delovnopravni položaj je bil specifičen, saj ga poleg delovnopravne zakonodaje ureja tudi Zakon o obrambi. Imel je sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, skladno z 92. členom Zakona o obrambi, pri tem poudarja, da je možno, za dolžnosti vojaka, časnika ali podčastnika skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kot je to določeno po splošnih predpisih, tudi v Zakonu o javnih uslužbencih. V prvem odstavku 92. člena je navedeno, da se pogodba o zaposlitvi lahko podaljša za enako časovno obdobje, vendar ne dalj kot do 45. leta starosti. Tožnik je izpolnjeval vse z zakonom predpisane pogoje za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi za dolžnost vojaka, tožena stranka tako za nepodaljšanje pogodbe ni imela nikakršnega utemeljenega razloga. Tožena stranka je oglašala zaposlovanje novih delavcev. Po petih letih zaposlitve bi bilo vsaj pričakovati, da bo tožena stranka tožniku posredovala pravi razlog za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je upravičen do podaljšanja pogodbe o zaposlitvi, tako na podlagi 92. kot na podlagi tretjega odstavka 93. člena Zakona o obrambi. Neutemeljeno je tudi stališče sodišča, da je položaj vojaka, ki po prenehanju pogodbe o zaposlitvi same pogodbe ne more podaljšati zaradi starosti in ima v tem primeru pravico do druge ustrezne zaposlitve, drugačen od položaja tožnika, ko je še vedno izpolnjeval vse predpisane pogoje za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi za dolžnost vojaka. Določbe Zakona o obrambi je potrebno razlagati tako, da je tožena stranka za primer izpolnjevanja vseh zakonskih pogojev zavezana podaljševati pogodbo o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi tožena stranka s tožnikom morala skleniti novo petletno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, skladno z 92. členom Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in naslednji), ker je izpolnjeval vse zakonske pogoje in še ni bil star 45 let, ko je potekel čas prve sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zakon o obrambi namreč take obveznosti delodajalcu ne nalaga, temveč daje le možnost, da sklene novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, v kolikor vojaška oseba še ni stara 45 let. Ni pa to njena obveznost in tudi v primeru, da po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas z delavcem - vojakom ne sklene nove pogodbe o zaposlitvi, nima v zvezi z delovnim razmerjem takega delavca nobenih obveznosti. Zmotno je zavzemanje tožnika, da je položaj enak kot v primeru, če bi bil star že 45 let in iz tega razloga tožena stranka z njim ne bi smela skleniti nove pogodbe o zaposlitvi za dela vojaka in bi mu bila na podlagi določbe tretjega odstavka 93. člena ZObr dolžna zagotoviti pravico do razporeditve za ustrezna dela v ministrstvu ali drugem državnem organu.

Tudi noben drug zakon ne nalaga toženi stranki, da bi morala s tožnikom po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Pri tem tudi ni pomembno, da je tožena stranka oglašala v medijih, da zaposluje nove vojake. Tožnik je lahko kandidiral, tako kot vsak državljan, ki je izpolnjeval pogoje objavljenih prostih delovnih mest, kar pa ni predmet tega spora. Dejstvo, da je tožena stranka zaposlovala nove vojake namreč na zakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki zaradi poteka časa ni imelo nobenega vpliva, saj je zakon določal, da se sklepajo delovna razmerja z vojaki lahko za določen čas petih let (v spornem obdobju). Po določbah splošnih predpisov Zakona o delovnih razmerjih (ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je bil to ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 in nasl., ob prenehanju pa ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha s časom, ki je v njej določen. Le v primeru nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ali če delavec ostane na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (prvi odstavek 18. člena ZDR/90, 54. člen ZDR). V tem individualnem delovnem sporu je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zakonito, na podlagi 92. člena ZObr in da tožnik ni ostal na delu po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, zato njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago po določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 229/2006
• VDS sodba Pdp 390/2006
• VDS sodba Pdp 108/2008