<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 1243/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS..PDP.1243.2006
Evidenčna številka:VDS04048
Datum odločbe:11.05.2007
Področje:delovno pravo
Institut:pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija - ničnost pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z določbo 52. člena ZDR, je nezakonita, v takšnem primeru pa je potrebno šteti, da je sklenil delavec pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker je sankcija za sklenitev nezakonite pogodbe o zaposlitvi za določen čas določena v ZDR in ker prvi odstavek 11. člena ZDR napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava le, če z ZDR ali z drugim zakonom ni drugače določeno, je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je nezakonito sklenjeno pogodbo za določen čas štelo za nično.

 

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba

a) delno spremeni v 1., 2., 3., 4. in 6. točki I. odstavka izreka in v II. odstavku izreka, tako da se v tem delu glasi :

"1. Ugotovi se, da se je pogodba z dne 10.2.2005 transformirala iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

2. Tožniku je delovno razmerje po zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 10.2.2005 nezakonito prenehalo.

3. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in skleniti z njim pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v skladu z njegovimi pravicami iz invalidskega zavarovanja.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati neprekinjene pravice iz delovnega razmerja od 9.8.2005 dalje do vrnitve na delo.

6. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njegove pravdne stroške v znesku 358,04 EUR (prej 85.800,00 SIT) v 15 dneh od dneva vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške."

b) delno razveljavi v 5. točki I. odstavka izreka, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožniku po Kolektivni pogodbi gradbenih dejavnosti plačati pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja štiri povprečne plače tožnika v zadnjih treh mesecih, ko je bil še zaposlen, v 15 dneh od izdaje sodbe, po tem dnevu pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila."

in se v tem delu tožba zavrže.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 206,55 EUR v 8 dneh od dneva vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

III. Revizija v zvezi z odločitvijo o zavrženju dela tožbe se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, v okviru katerega je predlagal ugotovitev, da se je pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 10.2.2005 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki po zadnji pogodbi z dne 10.2.2005 nezakonito prenehalo, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v skladu z njegovimi pravicami iz invalidskega zavarovanja, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 9.8.2005 dalje, mu plačati pogodbeno kazen po Kolektivni pogodbi gradbenih dejavnosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo sklenitev večjega števila pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom in da za sklenitev teh pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bilo zakonitih pogojev. Sodišče prve stopnje je kljub ugovoru tožnika o prekluziji dokazov pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika upoštevalo dokaze, ki jih je tožena stranka vložila v spis po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, pri čemer ni pojasnila, zakaj jih v spis ni vložila pravočasno. Zato je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka sklenila dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas zato, ker je bil tožnik poškodovan pri delu in ker se je tožnik toženi stranki smilil. Tožnik je ves čas trajanja pogodbe o zaposlitvi dejansko delal (čeprav je bil tudi v bolniškem staležu), kar je sicer potrdila tudi tožena stranka. Glede na to takšna pogodba o zaposlitvi ne more biti nična. Tudi, če bi obstajal dejanski razlog za ugotovitev ničnosti pogodbe, bi takšna pogodba konvalidirala, saj je bila že izvršena. Tudi če bi obveljala interpretacija, da je tožena stranka s sklenitvijo zadnjih dveh pogodb ravnala nepošteno, posledice takega ravnanja tožene stranke nikakor ne morejo zadeti delavca - tožnika. Tudi določba drugega odstavka 104. člena ZOR, na katero se sklicuje sodišče, ne daje podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče je ugotovilo nepošteno ravnanje tožene stranke, zavrnilo pa je zahtevek tožnika.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je vtoževal transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 10.2.2005 v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka s tožnikom sklenila dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas (z dne 10.6.2002 - B2; z dne 30.4.2003 - B3), ki sta bili nični, na podlagi ničnih pogodb pa ne more priti do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Pri svoji odločitvi se je sklicevalo na določbo 103. člena in drugega odstavka 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. RS, št. 29/78 in nadalj.). V izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko ni bilo več zakonitega razloga za sklenitev delovnega razmerja s tožnikom za določen čas, pa je kljub temu z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ravnala nepošteno in v nasprotju s predpisi. Zaključilo je, da je s tem omogočila tožniku uživanje bolniškega staleža in nadomestila bolniškega staleža, to pa predstavlja zlorabo pravice na škodo ZZZS oziroma države. Iz tega razloga je ugotovilo, da sta omenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas nični.

54. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) določa, da se v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik v obdobju od 10.6.2001 do 9.8.2005 sklenil s toženo stranko več pogodb o zaposlitvi za določen čas (A1, B1, B2, B3, B4, B5, A2), pri čemer so te pogodbe o zaposlitvi obsegale celotno obdobje dela tožnika pri toženi stranki (od 10.6.2001 do 9.8.2005). Tožena stranka pa v teh pogodbah o zaposlitvi (z izjemo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 10.6.2002 - B2) ni navedla razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Takšno sklepanje pogodb o zaposlitvi pa ni skladno z zakonom, saj mora biti pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas na takšen način, da je delavec seznanjen, iz katerega razloga sklepa z njim delodajalec pogodbo o zaposlitvi za določen čas. S tem je tudi omogočena možnost preizkusa, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v skladu z zakonskimi zahtevami. Posledica sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom je opredeljena v 54. členu ZDR, kjer je določeno, da se v takšnem primeru šteje, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 445/2006 z dne 27.3.2007, v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1275/2005 z dne 7.7.2006.

V pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 10.6.2002 (B2) je kot razlog za njeno sklenitev navedeno trajanje delovnega dovoljenja tožnika. Po stališču pritožbenega sodišča je tudi v primeru, če sklepa delodajalec pogodbo o zaposlitvi za določen čas s tujcem, ki ima časovno omejeno delovno dovoljenje, pogoj za zakonitost takšne pogodbe o zaposlitvi tudi obstoj razloga iz prvega odstavka 52. člena ZDR. V citirani pogodbi pa tega razloga ni bilo navedenega, niti ni tožena stranka izkazala, da je takšen razlog obstajal.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožena stranka dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas (B2, B3) sklenila s tožnikom v nasprotju s predpisi, ker ni obstajal razlog za sklenitev pogodbe za določen čas. Na podlagi izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke, podane na naroku za glavno obravnavo dne 25.4.2006, je ugotovilo, da je s tožnikom po poteku njegovega delovnega dovoljenja tožena stranka dvakrat podaljšala pogodbo o zaposlitvi (oziroma sklenila dve novi pogodbi o zaposlitvi za določen čas) zato, ker se ji je tožnik smilil, saj je vedela, da se je v letu 2001 (v času od oktobra do poteka novega delovnega dovoljenja) poškodoval na gradbišču v Kranjski Gori. V nasprotnem primeru bi po trditvi tožene stranke tožnik pri njej ostal brez zaposlitve.

Pogodba o zaposlitvi za določen čas se lahko sklene na zakonit način le v primeru, če pri delodajalcu obstoji eden od razlogov za sklenitev takšne pogodbe, ki so navedeni v 52. členu ZDR. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z določbo 52. člena ZDR, je nezakonita, v takšnem primeru pa je potrebno z ozirom na določbo 54. člena šteti, da je sklenil delavec pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. S to določbo je ZDR ohranil zakonsko presumpcijo, ki je bila opredeljena že v 18. členu prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), in ki je namenjena varstvu delavca kot šibkejše stranke. Namen določbe 54. člena ZDR je tudi v preprečevanju morebitnih zlorab sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki bi morale biti z ozirom na koncepcijo ZDR še vedno izjeme od praviloma sklenjenih pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker je sankcija za sklenitev nezakonite pogodbe o zaposlitvi za določen čas določena v 54. členu ZDR in ker prvi odstavek 11. člena ZDR napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava le, če z ZDR ali z drugim zakonom ni drugače določeno, je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika upoštevalo določbo člena 103. oziroma člena 104/2 ZOR namesto določbe 54. člena ZDR. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, s katero soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbi o zaposlitvi za določen čas (B2, B3) v nasprotju z zakonom, je potrebno ugotoviti, da je tožnik z ozirom na 54. člen ZDR sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se je nanašal na priznanje transformacije pogodbe o zaposlitvi v nedoločen čas, spremenilo in ugodilo temu delu njegovega tožbenega zahtevka (4. točka 358. člena ZPP). Posledično je bilo potrebno ugoditi tudi delu njegovega tožbenega zahtevka, v katerem je tožnik uveljavljal reintegracijo, reparacijo oziroma priznanje pravic iz delovnega razmerja od 9.8.2005 do vrnitve na delo toženi stranki.

Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da tožena stranka tudi v zvezi z drugimi pogodbami o zaposlitvi za določen čas, ki jih je sklenila s tožnikom v obdobju od 10.6.2003 do 9.8.2005 (B4, B5, A2), ni dokazala, da so bile te sklenjene v skladu z določbo 52. člena ZDR, čeprav je bilo dokazno breme za to na njej. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da sta bili nezakonito sklenjeni že pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 10.6.2002 oziroma 30.4.2003, zaradi česar je že na podlagi teh pogodb prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi v nedoločen čas, za rešitev tega individualnega delovnega spora ni bistvenega pomena, da sodišče prve stopnje zakonitosti zadnjih treh pogodb o zaposlitvi za določen čas ni preizkušalo. Na dejstvo, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas zaradi nezakonitih pogodb o zaposlitvi, sklenjenih 10.6.2002 in 30.4.2003 (B2, B3), kasneje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas nimajo vpliva. Ker se šteje, da je tožnik z ozirom na določbo 54. člena ZDR sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, mu lahko ta pogodba o zaposliti preneha le na način in pod pogoji, ki jih določa ZDR. Med te pa ne sodi sklepanje novih pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal tudi pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Po določbi 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.), ki velja tudi za toženo stranko, je dolžan delodajalec delavcu izplačati pogodbeno kazen, določeno v citiranem členu SKPgd šele, ko je nezakonito prenehanje delovnega razmerja ugotovljeno s pravnomočno odločbo. Ker je tožnik v tem individualnem delovnem sporu tožbo v zvezi z vtoževano pogodbeno kaznijo vložil preuranjeno, saj o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja še ni bilo pravnomočno odločeno, je pritožbeno sodišče na njegovo pritožbo ta del izpodbijane sodbe razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 274. člena ZPP).

Ker se je zaradi delne spremembe in delne razveljavitve izpodbijane sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo ponovno potrebno odločiti o pravdnih stroških (člen 165/2 ZPP, člen 165/4 ZPP). Ker je tožnik z zahtevkom uspel praktično v celoti, mu je dolžna tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo priglašene stroške za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo v višini 300 točk po Odvetniški tarifi (tarifna št. 15/3a Odvetniške tarife; OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 v zvezi z tarifno št. 15/1b, 3. alinea), za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo 150 točk po OT (tarifna št. 15/3b), za čas trajanja 200 točk po OT (člen 7/1 OT), 20 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred prvostopenjskim sodiščem (110,00 SIT) znaša 85.800,00 SIT, z ozirom na določbo četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006) pa 358,04 EUR. Ker je tožnik s pritožbo uspel praktično v celoti, mu je dolžna tožena stranka povrniti tudi njegove pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožniku od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 375 točk (tarifna številka 15/4 OT), kar ob 20 % DDV in vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred pritožbenim sodiščem (0,459 EUR) znaša 206,55 EUR.

Ker denarna terjatev tožnika iz naslova pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne presega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

 


Zveza:

ZOR člen 103, 104, 104/2, 103, 104, 104/2. ZDR člen 11, 11/1, 18, 52, 54, 11, 11/1, 18, 52, 54.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDQ1OA==