<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 1108/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.1108.2006
Evidenčna številka:VDS04046
Datum odločbe:07.06.2007
Področje:delovno pravo
Institut:pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlog - transformacija

Jedro

Zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas mora obstajati ob njeni sklenitvi, predstavlja pa okoliščino, zaradi katere se pri delodajalcu pokaže začasna potreba po določenem delavcu. Negotova prihodnost glede poslovanja delodajalca, ki je vezano na naročila poslovnih partnerjev, ni utemeljen zakonski razlog iz 52. člena ZDR, saj zakon delodajalcem ne dopušča sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi bojazni, da se bo morda v prihodnosti obsega dela zmanjšal.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi do četrti odstavek izreka) spremeni tako, da se glasi:

"Ugotovi se, da je tožnica sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi z dne 1.8.2005 za nedoločen čas in da pogodba o zaposlitvi med strankama ni nehala veljati 30.11.2005.

Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 30.11.2005, zato ji je tožena stranka dolžna priznati vse pravice, izhajajoče iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1.8.2005 oziroma iz dela in po delu tudi od 1.12.2005 dalje.

Tožena stranka je dolžna pozvati tožnico na delo in ji za čas od 1.12.2005 dalje obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač dalje, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter od bruto prejemkov odvesti za tožnico ustrezne davke in prispevke, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 615,98 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila."

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 209,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da ima tožnica sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da ji delovno razmerje ni prenehalo 30.11.2005, da ji je tožena stranka dolžna za čas od 1.12.2005 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo pozvati nazaj na delo, ji izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu, ki ga je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma za drugo ustrezno delo, ji obračunati in izplačati plače, ki bi jih prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, vpisati delovno dobo v delovno knjižico in plačati zanjo davke in prispevke. Odločilo je, da tožnica krije sama stroške svoje pooblaščenke (pravilno: stroške postopka), prav tako pa, da tožena stranka svoje stroške postopka krije sama.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker v sodbi ni navedlo razlogov o neupoštevanju dejstva, da tožena stranka M.M. po njegovem odhodu ni nadomestila. Kljub temu, da je po navedbah tožene stranke prihajalo do odpovedi naročniških razmerij že v letu 2005, je s tožnico še 1.8.2005 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Iz predloženih dokazov izhaja, da je bilo na novo sklenjenih več pogodb, kot pa jih je bilo odpovedanih. Ni tudi obrazloženo, zakaj je v zvezi z vročanjem pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas verjelo pričam in ne tožnici, pri čemer so vse priče še zaposlene pri toženi stranki. Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker je dopustilo "veriženje" pogodb o zaposlitvi za določen čas. Delo, ki traja več kot dve leti, nima začasnega značaja, ne glede na nove zakonske določbe, ki so pričele veljati s 1.1.2003. Razlog za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas mora biti jasno naveden; razlog iz zadnje pogodbe o zaposlitvi - reorganizacija in priprave na novo sistemizacijo, ni zakonit razlog. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih. V kolikor sodišče ni upoštevalo trditev o nenadomestitvi M.M., pa bi se te izkazale za odločilne, potem bi mu lahko očitali le nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vendar pa okoliščina v zvezi z nadomestitvijo M.M. po njegovem odhodu za odločitev ni bistvena, zato je sodišče prve stopnje tudi dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Napačno pa je uporabilo materialno pravo.

Tako kot po prejšnji delovnopravni zakonodaji je tudi po novem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas izjema od pravila, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas. Za določen čas se lahko sklene le iz razlogov, ki so v zakonu izrecno našteti (52. člen ZDR) in sicer za omejen čas, ki je potreben, da se delo opravi (prvi odstavek 53. člena ZDR). Delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon ter v primerih iz druge, četrte, pete in dvanajste alineje prvega odstavka 52. člena ZDR. V prehodnem obdobju (do 1.1.2007) je bil ta čas omejen na tri leta (drugi odstavek 237. člena ZDR). Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas 54. člen ZDR).

Tožena stranka je s tožnico sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas in sicer prvo od 1.8.2001 do 31.7.2002, drugo od 1.8.2002 do 31.7.2003, tretjo od 1.8.2003 do 31.7.2004, četrto od 1.8.2004 do 31.7.2005 in zadnjo od 1.8.2005 do 30.11.2005. V prvih štirih je kot razlog naveden povečan obseg dela, medtem ko je v zadnji navedena reorganizacija in priprave na novo sistemizacijo delovnih mest.

Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo zlasti z vprašanjem, ali so naročila pri toženi stranki res upadla in ali je tožena stranka po 30.11.2005 res na obračunu plač namesto dveh potrebovala le delavca in pol (po prenehanju zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je namreč tožena stranka ponudila tožnici sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za 20 ur tedensko - polovični delovni čas - česar pa tožnica ni sprejela). Štelo je, da je začasno povečan obseg dela izkazan že s tem, da je bilo poslovanje tožene stranke vezano na naročnike, ki pa so v letu 2004 in 2005 začeli odpovedovati naročniška razmerja, zaradi česar je bilo treba pristopiti k reorganizaciji, v kateri se je ugotovilo, da tožena stranka potrebuje na obračunu plač le eno delavko in pol, torej ne več dveh. Verjelo je tudi toženi stranki, da je v prejšnjem obdobju obstajal povečan obseg dela, vendar pa tega ni ugotavljalo, ker je ZDR od 1.1.2003 dalje dopuščal sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas na istih delih z istim delavcem v prehodnem obdobju za tri leta.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da že trditev tožene stranke zadostuje za zaključek, da je bilo delovno razmerje za določen čas po prvih štirih pogodbah sklenjeno zakonito zaradi povečanega obsega dela. Tožena stranka ni podala niti enega dokaznega predloga v potrditev obstoja povečanega obsega dela, ki bi utemeljeval sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Zaslišane priče o tem razlogu niso povedale ničesar. Dejstvo, da je imela tožnica največ dela deset dni mesečno, ko se je delal obračun mesečnih plač, obstoja razloga ne izkazuje in tudi določba o prehodnem obdobju iz 237. člena ZDR, ki dopušča sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem za isto delo za čas treh let ne pomeni, da v tem obdobju obstoj zakonskega razloga ni pomemben. Vendar pa predhodne pogodbe o zaposlitvi niti niso bile sporne, saj je tožnica zahtevala ugotovitev, da je zadnjo pogodbo o zaposlitvi sklenila za nedoločen čas. V zadnji pogodbi o zaposlitvi je naveden drug razlog, kot v prejšnjih. Pritožba ima prav, da "reorganizacija dela in priprave na novo sistemizacijo delovnih mest" ni bil zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zakonit bi bil lahko le v primeru, če bi se pogodba o zaposlitvi sklenila za določen čas zato, ker bi bile tožničine naloge vezane le na reorganiziranje in pripravo nove sistemizacije. Vendar pa niso bile. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo poslovanje tožene stranke vezano na naročnike in da je zaradi postopnih odpovedi nekaterih večjih naročniških razmerij spoznala, da v obračunu plač ne bo več potrebovala dveh delavcev. Vse do reorganizacije je obstajala potreba po dveh delavcih na obračunu plač, z reorganizacijo pa je bilo predvideno delo le za enega delavca in pol. Glede na to, da povečan obseg dela v obdobju veljave prejšnjih pogodb o zaposlitvi ni izkazan, trajanje obdobja pa kaže na to, da potreba ni bila začasna, pri zadnji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas zakonskega razloga za sklenitev take pogodbe ni bilo. Kot izhaja iz izpovedi finančnega direktorja, je bila negotovost obstoja naročniških razmerij in bojazen, da se bodo ta tako skrčila, da delo vseh delavcev ne bo več potrebno, pravi razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Zakonit razlog za sklenitev take pogodbe o zaposlitvi mora obstajati ob njeni sklenitvi, predstavlja pa okoliščino, zaradi katere se pri delodajalcu pokaže začasna potreba po določenem delavcu. Negotova prihodnost ni utemeljen zakonski razlog iz 52. člena ZDR, saj zakon delodajalcem ne dopušča sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi bojazni, da se bo morda v prihodnosti obseg dela (naročil) zmanjšal.

Ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z 52. členom ZDR štelo, da je bila napovedana reorganizacija in priprava nove sistemizacije zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku stroškovno ugodilo, pri čemer je izrek oblikovalo v skladu z dejstvom, da pogodba o zaposlitvi z dne 1.8.2005 velja in da se tožnica lahko vrne le na delovno mesto iz pogodbe o zaposlitvi, medtem ko se ji drugo delovno mesto lahko ponudi le z njenim soglasjem, v nasprotnem primeru pa samo z odpovedjo veljavne pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka, ki znašajo za dve pripravljalni vlogi po 225 točk, za pristop na prvi narok 300 točk, na drugi narok pa 150 točk ter za urnino 200 točk, kar znaša 1.100 točk oziroma 504,90 EUR, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV pa 615,98 EUR.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je dolžna tožena stranka povrniti tudi pritožbene stroške v višini 375 točk oziroma 172,12 EUR, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV pa 209,99 EUR.

 


Zveza:

ZDR člen 52, 52/1, 54, 52, 52/1, 54.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDQ1Ng==