VDS sodba Pdp 1397/2006

Jedro

Odločitev o tem, ali in v kolikšnem znesku se tožniku prizna nagrada zaradi uspešnosti poslovanja, ni prepuščena izključno presoji nadzornega sveta. Odločitev o tem, da se tožniku kot glavnem direktorju tožene stranke iz tega naslova lahko izplača določen odstotek od njegove plače, je v avtonomiji delodajalca kot pogodbene stranke, presoja o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izplačilo in višina tega izplačila v okviru pogodbeno dogovorjenega obsega denarnega zahtevka, ki se nanaša na plačo in druge prejemke v zvezi z delovnim razmerjem, pa je v pristojnosti delovnega sodišča v individualnem delovnem sporu.

Niti v ZDR/90 niti v sedanjem ZDR enostranski odstop delodajalca od dogovorjene konkurenčne klavzule ni predviden in ker tudi sporazuma med pogodbenima strankama v tej smeri ni bilo, je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbenemu zahtevku delavca za plačilo nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ugodilo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da izplača tožniku iz naslova denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, od bruto zneska 30,357.936,00 SIT, po predhodnem obračunu in plačilu davka in prispevkov izračunani neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2005 dalje do plačila, iz naslova nagrade za uspešnost poslovanja za leto 2004 pa od bruto zneska 3,938.123,00 SIT, po predhodnem obračunu in plačilu davka in prispevkov izračunani neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2005 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo (tč. 1 in 2 izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka (tč. 3 izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Ur .l. RS št. 36/2004 - ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka povsem zakonito enostransko odstopila od konkurenčne klavzule, kot je bila opredeljena v pogodbi o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki. Zaradi tega tožniku s tožbo uveljavljano nadomestilo ne pripada. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da ugodi tožbenemu zahtevku v tem delu, obrazložilo pomanjkljivo, predvsem pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Ni upoštevalo, da je v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi veljal stari ZDR, ki je omogočal enostranski odstop od konkurenčne klavzule. Taka možnost izhaja tudi iz sklepa tožene stranke o spremembah in dopolnitvah sklepa o določitvi delovnih mest v P. S., za katera velja konkurenčna klavzula (uradno glasilo tožene stranke, št. 2/95), vendar se prvostopno sodišče glede tega ni opredelilo. Glede tega je povsem jasno tudi pravno mnenje Inštituta za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, iz katerega izhaja stališče, da ima delodajalec možnost enostranskega odstopa od dogovorjene konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi. Drugačna ureditev bi pomenila ničnost takšne pogodbene določbe že po splošnih pravilih civilnega prava. Pritožba se v zvezi s tem sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-51/90, ki je v določenem delu razveljavila 7. čl. starega ZDR. Pri tem navaja, da namen odločbe Ustavnega sodišča nikakor ni bil v tem, da bi delodajalcu bilo onemogočeno enostransko odstopiti od konkurenčne klavzule. Kot rečeno, stari ZDR ni nikjer izrecno prepovedal enostranskega odstopa od konkurenčne klavzule, za razliko od novega ZDR, ki v svojem 40. čl. izrecno določa, da je možno prenehanje konkurenčne klavzule samo s sporazumom.

Sodišče prve stopnje je pomanjkljivo obrazložilo tudi svojo odločitev, ki se nanaša na tožbeni zahtevek na izplačilo nagrade za uspešnost poslovanja. Tožena stranka opozarja na določbo 2. odst. 7. čl. pogodbe o zaposlitvi, kjer je navedeno, da znaša nagrada iz naslova uspešnosti poslovanja do 15% letnih prejemkov generalnega direktorja iz naslova njegove plače, nagrado pa določi nadzorni svet družbe. Presoja glede višine zneska nagrade je torej v izključni pristojnosti nadzornega sveta. Že gramatikalna razlaga te določbe pokaže, da je možna nagrada v razponu od 0 do 15%. Pri tem seveda ni pomembno, kakšen znesek nagrade je bil morebiti tožniku določen v preteklem obdobju. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo prevzelo vlogo nadzornega sveta, kar je nedopustno. O tem, kakšno nagrado bi nadzorni svet tožniku prisodil za poslovno leto 2004, je mogoče le ugibati. Če je sodišče že prevzelo pristojnost nadzornega sveta, bi moralo zaslišati vsaj predsednika takratnega nadzornega sveta, pa tudi preostale člane. Dokazno breme, da bi znašala nagrada 15%, je namreč na tožeči stranki. Ne glede na izvedbo predlaganih dokazov bi sodišče prve stopnje lahko že na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagalo, ugotovilo, da poslovanje tožnika v navedenem obdobju ni bilo tako, da bi ga lahko opredelili kot uspešno. Že iz tega razloga bi torej moralo presoditi, da tožniku nagrada iz tega naslova ne pripada.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru se sklicuje na pravilno odločitev sodišča prve stopnje in predlaga, naj pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti, v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP, pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev. V zvezi z bistvenimi pritožbenimi navedbami (1. odst. 360. čl. ZPP) pa pritožbeno sodišče dodaja naslednje:

V času sklenitve pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki, to je 23.9.2002 (priloga A/2), so veljale določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS št. 14/90 s sprem.), ki je t.i. konkurenčno klavzulo opredeljeval v 4. odst. 7. člena. Po tej določbi sta se delavec in delodajalec posebej dogovorila o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu. Po vsebini skoraj enaka je tudi določba 1. odst. 38. čl. od 1.1.2003 dalje veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002), ki sicer obširneje opredeljuje prepoved konkurence in v zvezi s tem tudi konkurenčno klavzulo v členih od 37 do 40.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da sta stranki v že omenjeni pogodbi o zaposlitvi opredelili medsebojne pravice in obveznosti v zvezi s konkurenčno klavzulo, v 17. čl. pogodbe. Stranki sta se dogovorili za dveletno trajanje prepovedi tožniku, da opravlja dela ali sklepa posle, ki so enaki ali podobni poslom, ki jih je sklepal kot generalni direktor družbe in bi lahko bili povezani z delovnim področjem oziroma dejavnostjo družbe. Prav tako ne sme izkoriščati delovnih, tehničnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v družbi. Ves čas trajanja prepovedi konkurence ima tožnik pravico do prejemanja mesečnega denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne prepovedi v višini 70 % njegove zadnje osnovne plače. Nadomestilo za čas trajanja prepovedi konkurence se izplača v enkratnem znesku v roku 15 dni po prenehanju delovnega razmerja. V primeru kršitve te prepovedi je tožnik odgovoren za škodo po splošnih načelih odškodninskega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na citirane določbe pogodbe o zaposlitvi. Res je sicer, kot uveljavlja pritožba, da je svojo odločitev utemeljilo v dokaj skopi obrazložitvi, vendar še vedno dovolj, da jo je mogoče preizkusiti. Pri sklicevanju na sklep o določitvi delovnih mest v P. S., za katera velja konkurenčna klavzula, z dne 15.3.1995 (priloge A/3), je sicer zmotno citiralo 2. odst. 5. čl. tega sklepa, z vsebino, ki je bila s sklepom o spremembah in dopolnitvah tega sklepa z dne 21.3.1996 (prav tako priloge A/3) spremenjena (3. čl. sklepa o spremembah in dopolnitvah ...). Po tej spremembi je v 2. odst. 5. čl. sklepa o določitvi delovnih mest ... navedeno, da lahko tožena stranka odstopi od obveznosti po konkurenčni klavzuli, kar se podrobneje uredi v pogodbi o zaposlitvi, ali sklepu o razrešitvi, oziroma v sklepu o prenehanju delovnega razmerja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku ni uveljavljala niti dokazovala, da je v skladu z navedeno spremembo glede odstopa od obveznosti po konkurenčni klavzuli spoštovala navedeno določbo in kaj takega iz izvedenih dokazov tudi ne izhaja. Ne glede na to je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik na spremembo določb pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na konkurenčno klavzulo, ni pristal in zato enostranskega odstopa od citiranih določb pogodbe o zaposlitvi, kot izhaja iz sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 17.6.2005 (A/7), ni upoštevalo.

Neutemeljena je pritožba, ko uveljavlja, da delodajalec lahko enostransko odstopi od konkurenčne klavzule. V pogodbi o zaposlitvi stranki te možnosti nista dogovorili, obveznosti ene in druge stranke sta v 17. čl. pogodbe jasno opredeljeni. Tožena stranka pri tem uveljavlja ničnost 1. in 4. odst. 17. čl. pogodbe o zaposlitvi. Ničnost določbe 1. odst. 17. čl. pogodbe vidi v tem, da ni opredeljeno, katerih poslov ne sme sklepati tožnik, ampak je le pavšalno navedeno, da gre za posle, ki so enaki ali podobni poslom družbe, to je tožene stranke. Določba 4. odst. 17. čl. pogodbe o zaposlitvi pa naj bi bila po stališču pritožbe nična zaradi tega, ker gre za nemoralno določilo, ki zavezuje toženo stranko k plačilu celotnega zneska nadomestila za konkurenčno klavzulo vnaprej.

Po določbi 1. odst. 86. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001) je nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega opravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Po določbi 12. čl. ZDR se pri določanju posledic ničnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ta zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje se v tem delu glede stališča tožene stranke ni izrecno izjavilo, iz njegove odločitve, da temelji obveznost tožene stranke iz citiranega 17. čl. pogodbe o zaposlitvi pa izhaja, da navedenih določb ni štelo za nične, kot uveljavlja tožena stranka. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da določbi 1. in 4. odst. 17. čl. pogodbe o zaposlitvi nista nični. V 1. odst. 17. čl. je dovolj jasno opredeljena obveznost tožnika po prenehanju delovnega razmerja. Nerealno je stališče pritožbe, da bi bilo potrebno opredeliti natančno, katerih poslov tožnik ne sme sklepati. Določba 4. odst. 17. čl. pogodbe o zaposlitvi tudi po stališču pritožbenega sodišča ni nemoralna. Tožena stranka se je v pogodbi prostovoljno zavezala, da bo tožniku ob prenehanju delovnega razmerja ob pogojih, navedenih v 1.odst. 17. čl. pogodbe, izplačala nadomestilo za čas trajanja prepovedi konkurence v enkratnem znesku, v roku 15 dni po prenehanju delovnega razmerja. V čem naj bi bila nemoralnost takega dogovora med strankama, tudi pritožba sama natančneje ne pojasni. Enako velja tudi za navedbe, da je tožena stranka enostransko odstopila od konkurenčne klavzule že pred sklepom nadzornega sveta dne 17.6.2005. Predlog sporazuma o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule, ki ga je tožena stranka poslala tožniku z dopisom dne 18.5.2005, namreč še ne pomeni odločitve o odstopu od konkurenčne klavzule. Tako odločitev vsekakor predstavlja šele ustrezni sklep pristojnega organa, to je nadzornega sveta, dne 17.6.2005, to pa je že po poteku roka iz 4. odst. 17. čl. pogodbe o zaposlitvi, kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče. Obveznost tožene stranke iz tega naslova je torej zapadla v plačilo že pred odločitvijo nadzornega sveta, da odstopi od konkurenčne klavzule. Tožena stranka je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno obveznost dolžna izpolniti (1. odst. 9. čl. OZ), obveznost bi lahko ugasnila samo s soglasno voljo obeh pogodbenih strank, ali na podlagi zakona (2. odst. 9. čl. OZ). Niti v ZDR/90 niti v sedanjem ZDR enostranski odstop od dogovorjene konkurenčne klavzule ni predviden in ker tudi sporazuma med pogodbenima strankama v tej smeri ni bilo, je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo, tako glede temelja, kot glede višine tožbenega zahtevka.

Neutemeljeno je stališče pritožbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek zaradi plačila nagrade za uspešnost poslovanja, in ki je v bistvenem v tem, da se sodišče v delovnem sporu ne sme spuščati v presojo nadzornega sveta o tem, ali in v kakšni višini določi nagrado iz tega naslova. Kot je razvidno iz 7. čl. pogodbe o zaposlitvi, predstavlja nagrada določen odstotek na tožnikovo plačo, kot je opredeljena v 6. čl. pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče, da je odločitev o tem, ali in v kolikšnem znesku se tožniku prizna nagrada zaradi uspešnosti poslovanja, prepuščena izključno presoji nadzornega sveta. Gotovo je odločitev o tem, da se tožniku iz tega naslova lahko izplača določen odstotek od njegove plače, v avtonomiji delodajalca kot pogodbene stranke. Presoja o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izplačilo in višina tega izplačila v okviru pogodbeno dogovorjenega obsega denarnega zahtevka, ki se nanaša na plačo in druge prejemke v zvezi z delovnim razmerjem, pa je v pristojnosti delovnega sodišča v individualnem delovnem sporu, v smislu 4. odst. 204. čl. ZDR. Za odločitev glede tega dela tožbenega zahtevka je bila bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nadzorni svet tožene stranke obravnaval poslovne rezultate za leto 2004, pri čemer je ugotovil, da je doseženi poslovni rezultat rezultat doseganja zastavljenih ciljev, rasti števila opravljenih storitev, zato ocenjuje, da je bilo delo tožnika kot generalnega direktorja, v letu 2004 uspešno (priloga A12). Glede na tako ugotovitev in nadalje, da je bila tožniku nagrada v višini 15% njegove plače izplačevana tudi vsa leta pred tem, je bila pravilna odločitev, da tožniku pripada znesek, kot je razviden iz 2. tč. izpodbijane sodbe, kot nagrada za uspešnost poslovanja v letu 2004.

Glede na povedano je sodišče prve stopnje lahko že na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, tako glede obveznosti tožene stranke iz naslova plačila nadomestila za konkurenčno klavzulo, kot iz naslova izplačila nagrade za uspešnost poslovanja v letu 2004 in je toženi stranki naložilo v plačilo v izreku izpodbijane sodbe navedena zneska, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa je naložilo tudi plačilo stroškov postopka. Pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in v skladu s 353. čl. ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka po 1. odst. 165. čl. ZPP, v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določbo 1. odst. 155. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 512/2005
• VDS sklep Pdp 582/2004
• VDS sodba in sklep Pdp 735/2006