VDS sodba Pdp 585/2006

Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga je bila nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala, da je med vsemi prodajalci v oddelku, ki so bili medsebojno primerljivi, izvedla objektivno izbiro. V tej zvezi bi lahko opravila primerjavo med njimi v skladu z veljavnimi kriteriji iz 19. člena KP dejavnosti, saj ZDR ni izključil možnosti določitve primerljivih delavcev in uporabe kriterijev v primeru odpovedi manjšemu številu delavcev iz poslovnega razloga. Tako bi se lahko izognila očitku pristranskega obravnavanja tožnice glede prenehanja potreb po njenem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu prodajalca.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe, ki jo je tožena stranka izdala tožnici dne 3.6.2005, ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 2.7.2005 ni prenehalo, temveč ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji od dne 3.7.2005 priznati vse pravice iz dela, ji vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, ji izplačati pripadajoče nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec in do plačila, vse plače zmanjšane za zneske denarnega nadomestila, ki ga je tožnica prejela pri Zavodu za zaposlovanje RS ter odvesti ustrezne davke in prispevke, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, višji zahtevek iz naslova nadomestila plače pa zavrnilo. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 127.908,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15.3.2006 dalje do plačila.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je na kolegiju direktorja dne 10.5.2005 ugotovila, da so stroški dela na oddelku spalnice močno presegli načrtovani obseg, kar je bilo tožnici znano, zaradi česar ekonomski razlog ni sporen. Vodja oddelka D.T. je preveril možnosti zaposlitve tožnice v preostalih prodajnih oddelkih, vendar jih ni našel. Prodajalci v različnih oddelkih niso med seboj zamenljivi, saj morajo imeti glede na prodajne programe določena specifična znanja. Tožnica je izjavila, da bi težko delala v drugih oddelkih. Poslovanje na oddelku spalnic so zmanjšali tudi tako, da je aranžerka M. iz tega oddelka občasno delala v oddelku pohištva v pritličju trgovine. Po odpustu tožnice ni v ničemer zaposlovala novih delavcev. Ne gre zanemariti tudi dejstva, da trgovina ne obratuje več ob nedeljah, kar je povzročilo presežek delavcev. V primeru tožnice dejansko ni upoštevala kriterijev iz kolektivne pogodbe dejavnosti. Meni, da po uveljavitvi novega ZDR pri individualnem odpustu ni potrebno sprejeti programa presežnih delavcev in opraviti primerjave med delavci. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem ugodilnem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijanem delu sodbe na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka dne 3.6.2005 redno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu prodajalke v oddelku spalnic. Navedeni oddelek ni dosegal pričakovanih rezultatov, zaradi česar se je tožena stranka na kolegiju direktorja dne 10.5.2005 odločila, da bo v oddelku spalnic zmanjšala stroške poslovanja za 10 %, kar je predstavljajo presežek za enega prodajalca. Vodja oddelka D.T. je predlagal kot presežno delavko tožnico. Moral se je odločiti za enega od 11 zaposlenih prodajalcev in na vprašanje, zakaj je predlagal za odpoved prav tožnico, je odgovoril, da nekega posebnega razloga za to ni imel, enostavno se je moral za nekoga odločiti.

Tožena stranka je pri odpovedi tožničine pogodbe izhajala iz pravne podlage 1. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), s katero so opredeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb delavca po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka je pri tožnici ugotovila prenehanje potreb po opravljanju dela prodajalke zaradi zmanjšanja števila prodajalcev, poleg tega je ugotovila resnost in utemeljenost takšnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 88. člena ZDR). Nadalje ni našla nobenih možnosti za drugačno tožničino zaposlitev oziroma za nadaljevanje dela pod spremenjenimi pogoji (tretji odstavek 88. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala tožena stranka v tožničinem primeru pri ugotavljanju poslovnega razloga izhajati tudi iz določbe iz desetega odstavka 19. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KP dejavnosti - Ur. l. RS, št. 10/98 - 23/06), s katero so opredeljeni kriteriji za ugotavljanje presežnih delavcev. Veljavnost navedene določbe je potrjena tudi z Razlago kolektivne pogodbe dejavnosti (Ur. l. RS št. 35/03), v kateri je pristojna komisija za razlago točno opredelila določbe KP dejavnosti, ki se po uveljavitvi novega ZDR še uporabljajo. Po prvem odstavku 19. člena KP dejavnosti se pri določanju presežnih delavcev uvrstijo v isto kategorijo vsi delavci, ki delajo na takšnih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru ugotovilo, da so imeli vsi prodajalci na oddelku spalnic vključno s tožnico najmanj IV. stopnjo strokovne izobrazbe smer trgovec ali drugo družboslovno smer, zaradi česar bi morala tožena stranka, če se je odločila za zmanjšanje zaposlenih za enega delavca, opraviti medsebojno primerjavo med vsemi prodajalci v oddelku spalnic v skladu s kriteriji iz desetega odstavka 19. člena KP dejavnosti.

V času pogodbe o zaposlitvi tožnice je odpovedne razloge, pravice in obveznosti delodajalca ter postopek odpovedi določal ZDR, določbe v zvezi s tem pa so vsebovali tako Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97) kot nekatere KP dejavnosti. Poleg tega je potrebno poudariti, da so ostale v veljavi tudi določbe 86. in 87. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in določbe od 112. do 119. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 40/90 - 71/93), kar v skladu z določbo 245. člena novega ZDR predstavlja pravno podlago za kolektivno dogovarjanje. Nadalje je vprašanje zakonitosti določb kolektivnih pogodb povezano z določbo 112. člena ZDR/90, po kateri se s kolektivno pogodbo v skladu s tem zakonom, predpisi, izdanimi na njegovi podlagi in drugimi predpisi, podrobneje urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev ter delodajalcev. V tej zvezi je potrebno izhajati iz tega, da kolektivna pogodba ne sme določati manj pravic iz delovnega razmerja, kot jih predpisuje zakon (tretji odstavek 86. člena ZTPDR).

Vendar se ob sprejetju novega ZDR, ki je začel veljati dne 1.1.2003, pojavlja vprašanje uporabe takrat veljavnih kolektivnih pogodb glede na novo zakonsko ureditev. Zlasti gre za vprašanje primerljivosti starih in novih pravnih institutov ter možnosti uporabe starih institutov kolektivnih pogodb ob novi zakonski ureditvi. V tej zvezi je potrebno poudariti, da ZDR/90 ni urejal odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Vendar pa je v določbi 29. člena opredelil operativne razloge za prenehanje delovnega razmerja enako kot ZDR v 1. alinei prvega odstavka 88. člena, kar pomeni, da so razlogi za prenehanje oziroma odpoved pogodbe v navedenih pravnih podlagah podobni in primerljivi. Kljub temu ZDR institut odpovedi iz poslovnega razloga določa drugače kot ZDR/90, saj razlikuje med odpovedjo manjšemu in večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga. Glede tega je program razreševanja presežnih delavcev predviden v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov ( od 96. do 102. člena ZDR) in v tej povezavi uporaba kriterijev za določitev presežnih delavcev, ki so v določbi 100. člena ZDR našteti primeroma. Tako je institut odpovedi primerljiv s prejšnjim prenehanjem delovnega razmerja samo pri odpovedi večjemu številu, ne pa tudi pri odpovedi manjšemu številu delavcev. Namen novega zakona je v tem primeru drugačen, to je olajšati postopek odpovedi, ki se izvede brez programa, brez kriterijev in brez oblikovanja posameznih kategorij primerljivih delavcev. Ne gre torej za to, da bi kolektivna pogodba pri primerljivem institutu določala več pravic kot zakon, temveč da je ZDR navedeni institut uredil drugače. Vendar ZDR ni razveljavil obstoječe avtonomne ureditve v kolektivnih pogodbah. Glede na to, da je drugače uredil institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi in uporabo kriterijev samo pri odpovedi večjemu številu delavcev ne preprečuje možnosti določitve primerljivih delavcev in kriterijev za primerjavo tudi v primeru odpovedi manjšemu številu delavcev iz poslovnega razloga (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 429/2006 z dne 27.2.2007).

V konkretnem primeru je tožena stranka redno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu prodajalca, da bi zmanjšala stroške poslovanja v oddelku prodaje spalnic. Vodja oddelka je za odpoved določil tožnico brez nekega posebnega razloga, ker se je enostavno za nekoga moral odločiti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožena stranka s takšnim ravnanjem ni dokazala, da je med vsemi prodajalci v oddelku, ki so bili medsebojno primerljivi, izvedla objektivno izbiro za določitev prenehanja po delu enega prodajalca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V tej zvezi bi lahko opravila primerjavo med njimi v skladu z veljavnimi kriteriji iz 19. člena KP dejavnosti, saj ZDR ni izključil možnosti določitve primerljivih delavcev in uporabe kriterijev v primeru odpovedi manjšemu številu delavcev iz poslovnega razloga. Tako bi se lahko izognila očitku pristranskega obravnavanja tožnice glede prenehanja potreb po njenem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu prodajalca. Glede tega vsebuje izpodbijana sodba pravilno obrazložene tako dejanske kot pravne razloge o neizkazanih resnih razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Ne glede na to je takšna odločitev skladna tudi z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi) krije delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1114/2006
• VDS sodba Pdp 6/2006
• VDS sodba Pdp 913/2005