VDS sodba Psp 200/2005

Jedro

Ker naslovnik pisanja na pošti ni dvignil, se je vročitev na podlagi določb ZUP/86 štela za fiktivno opravljeno z dnem, ko je vročevalec na vrata stanovanja namestil drugo pisno sporočilo, naj pisanje dvigne na pošti.

Fikcija je dejstvo, za katerega se ve, da ni resnično, vendar ga pravo določa kot resnično. Nasprotni dokaz glede fiktivnega dejstva ni možen. Zato v konkretnem primeru ni možno dokazovati, da tožnik odločbe zavoda ni prejel oz. da se z njo ni seznanil. Dokazovati je možno samo, da je bila fiktivna vročitev opravljena nepravilno, vendar tožnik tega ni niti zatrjeval in seveda tudi ne dokazoval. Odločba zato za tožnika ne more predstavljati novega dejstva v smislu 1. točke 260. člena ZUP, ker se šteje, da je bila tožniku ta odločba znana od fiktivne vročitve dalje, zato je zahteva za obnovo postopka neutemeljena.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. tč. izreka) spremeni tako, da se glasi:

"Zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 18.10.2002 in 15.4.2002 ter na dovolitev obnove postopka pri tožencu, končanega z odločbo z dne 12.3.1997, se zavrne.

Tožnik nosi sam svoje stroške postopka."

 

Obrazložitev

Sodišče je ugodilo tožnikovemu zahtevku, da se odpravita odločbi toženca opr. št. 1700-6123/3-02 z dne 18.10.2002 in št. 19002-22/96 z dne 15.4.2002 in da se dovoli obnova postopka, končanega pri tožencu z odločbo št. 19002-221/96 z dne 12.3.1997 ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno obravnavanje in odločanje (I. tč. izreka). Odločilo je nadalje, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 104.346,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (III. tč. izreka). Tožbo je v delu, da se ugotovi dejanski status tožnika za obdobje od leta 1995 do 2000, zavrglo (II. tč. izreka).

Zoper ugoditveni del sodbe (I. in III. tč. izreka) se zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava, pritožuje toženec. Meni, da mora biti za obnovo postopka podan obnovitveni razlog, ki pa je lahko le okoliščina, ki jo določa zakon in ki se nanaša na dejansko stanje, na katerem temelji dokončna odločba. Novo dejstvo v smislu 1. tč. 260. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS št. 80/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP) je le dejstvo, ki je obstajalo že v času izdaje dokončne odločbe, izdane v postopku, katerega obnova se predlaga, vendar ni bilo ocenjeno pri odločanju, ker se zanj ni vedelo. Odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: ZPIZ) z dne 23.4.2002 zato ne more biti obnovitveni razlog. Obnova postopka po 1. tč. 260. čl. ZUP se dovoli le, če stranka v prejšnjem postopku dejstev in dokazov ni mogla navesti brez svoje krivde. Navajanje dejstev in dokazov v postopku namreč ni le pravica, marveč tudi dolžnost stranke. Zato obnovitveni razlog ne morejo biti dejstva in dokazi, ki jih stranka v (prejšnjem) upravnem postopku ni uporabila, pa je zanje vedela. Tožnik je vedel, na kakšni podlagi je bil vključen v zavarovanje, vedel je tudi, da je priglasil opravljanje samostojne dejavnosti in da je bil v relevantnem obdobju, razen v šolskem letu 1996/97 študent, pa teh dejstev v upravnem postopku ni navajal. Tožniku je bila odločba z dne 12.3.1997 (t.j. o spremembi zavarovalne podlage za nazaj) fiktivno vročena, vendar to ne spremeni dejstva, da je imel možnost predložiti dejstva in dokaze, na katere se sklicuje v tem postopku, že v toženčevem postopku, katerega obnovo je predlagal. Razlogovanje sodišča, da je opravičljiv vzrok za neaktivnost tožnika fiktivna vročitev, je nepravilno in zato je bilo z izpodbijanim delom sodbe nepravilno odločeno. Ta tudi nima razlogov o pravočasnosti vložitve predloga za obnovo, ki po 263. čl. ZUP predstavlja procesno predpostavko za vsebinsko odločanje o obnovi.

Tožnik v odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščencu, navaja, da se je z odločbo z dne 12.3.1997, ki je postala pravnomočna dne 2.4.1997, seznanil šele 8.3.2003. Dne 13.3.2002 pa je po pooblaščencu vložil predlog za obnovo, zaradi česar je le-ta pravočasen. Seznanitev z odločbo z dne 12.3.1997 pomeni za tožnika novo dejstvo, saj se je z njo dejansko seznanil šele ob prejemu dne 8.3.2002 in je bil dotlej prepričan, da ima urejen status kot študent.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče ni kršilo postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec je pritožbo sicer vložil zaradi bistvenih kršitev postopka, vendar iz navedb v pritožbi izhaja, da graja razlago določb ZUP s strani sodišča prve stopnje. Postopkovne določbe, konkretno ZUP, po katerih postopa in ki jih uporablja toženec v upravnem postopku, pa v sodnem postopku posledično predstavljajo vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Po določbi 2. odst. 87. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ 47/86 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP/86), ki se je na podlagi zakona uporabljal v relevantnem obdobju, v primeru, da vročevalec osebe, ki ji je potrebno osebno vročiti spis, ne najde v stanovanju, poizve, kdaj in kje bi jo mogel najti in ji pusti pisno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v stanovanju. V primeru, da vročitev ni uspešna tudi ob ponovnem poskusu, vročevalec vrne spis pošti, na vrata stanovanja pa namesti pisno sporočilo, kje je spis. Če tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, v za to določenem roku, ne dvigne pisanja na pošti, velja vročitev za opravljeno z dnem, ko je bilo drugo sporočilo nameščeno na vrata. Poznejša poškodba ali uničenje takega sporočila ne vpliva na veljavnost vročitve (1. in 2. odst. 86. čl. ZUP/86). Iz upravnega spisa (kuverta z vročilnico z zap. št. 3) izhaja, da je bilo prvo sporočilo (iz 2. odst. 87. čl. ZUP/86) na tožnikovem naslovu puščeno dne 14.3.1997; drugo (po 1. odst. 86. čl. ZUP/86) pa dne 17.3.1997, s čimer se je vročitev štela za opravljeno v ponedeljek, dne 17.3.1997, ker tožnik pošiljke na pošti ni dvignil. Po določbi 4. odst. 263. čl. ZUP, ki je veljal na dan vložitve predloga za obnovo, t.j. dne 12.3.2002 (datum priporočene oddaje na pošto na kuverti, speti k predlogu za obnovo postopka v toženčevem spisu št. 1700-6123/02), se obnova ne more več predlagati po preteku petih let od vročitve odločbe (konkretno odločbe z dne 12.3.1997) stranki. Iz obrazloženega izhaja, da je bil predlog za obnovo vložen pred potekom 5-letnega absolutnega roka.

Citirane določbe ZUP/86 so urejale t.i. fiktivno vročitev. Fikcija je dejstvo, za katerega se ve, da ni resnično, vendar ga pravo določa kot resnično. Nasprotni dokaz glede fiktivnega dejstva, ni možen. V konkretnem primeru to pomeni, da ni možno dokazovati, da tožnik odločbe z dne 12.3.1997 ni prejel, oz. da se z njo ni seznanil. Dokazovati je možno samo, da je bila fiktivna vročitev opravljena nepravilno, vendar tožnik tega ni niti zatrjeval in seveda tudi ne dokazoval. Iz obrazloženega izhaja, da odločba z dne 12.3.1997 za tožnika ne more predstavljati novega dejstva v smislu 1. tč. 260. čl. ZUP zaradi že obrazložene fikcije, po kateri se šteje, da je bila tožniku ta odločba znana od 17.3.1997 dalje. Torej; še v času postopka, v katerem je bila izdana in ki je bil končan z njeno pravnomočnostjo dne 2.4.1997 ter glede katerega je tožnik pri tožencu vložil predlog za obnovo, toženec pa o njem odločil z odločbama, ki sta predmet te sodne presoje.

Pritožba tudi pravilno opozarja, da bi vse dokazila, ki jih tožnik navaja kot nova dejstva in dokaze (priporočilo CSD z dne 30.9.1996, podatke o štipendijah in potrdilo o vpisu v evidenco brezposelnih oseb v relevantnem obdobju, fotokopije zdravstvene izkaznice in indeksa), tožnik lahko predložil že v postopku pred izdajo odločbe z dne 12.3.1997 ali pa najkasneje ob pritožbi zoper to odločbo, če bi pritožbeni organ toženca presodil, da izpolnjujejo zahteve takrat veljavnega 2. odst. 232. čl. ZUP/86. Tožnik tudi glede tega,- čeprav glede na že obrazložene posledice fikcije vročitve odločbe z dne 12.3.1997, to ni bistveno -, ne navaja in ne dokazuje razlogov, zaradi katerih teh dejstev in dokazov zanje ni mogel predložiti brez svoje krivde že v postopku pred tožencem, končanem z odločbo z dne 12.3.1997, ki je postala pravnomočna v sredo, dne 2.4.1997.

Odločba ZPIZ z dne 23.4.2002 pa je bila izdana po pravnomočnosti in s tem dokončnosti odločbe z dne 12.3.1997 ter že zato, ker ne gre za dokaz, ki je obstajal že v času odločanja toženca, za presojanje zakonitosti s tožbo izpodbijanih toženčevih odločb, ni relevantna. S tem v zvezi pritožbeno sodišče samo še pojasnjuje, da odločitev ZPIZ, da v obdobju od 1.10.1995 do 29.2.2000 tožnik ni imel statusa zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, tudi ne predstavlja predhodnega vprašanja, ki je bilo po izdaji dokončne odločbe toženca rešeno na drugačen način (4. tč. 260. čl. ZUP). Glede zavarovanja oz. (spremembe) zavarovalne podlage pri tožencu namreč ne gre za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pač pa za povsem drugo vrsto zavarovanja, t.j. za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določb 4. tč. 358. čl. ZPP v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 317/2005
• VSL sklep I Cp 933/99
• VSC sklep I Ip 547/2007