<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Psp 415/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PSP.415.2006
Evidenčna številka:VDS03995
Datum odločbe:14.03.2007
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:pristojnost - ugotovitvene odločbe - pobotanje - povrnitev koristi

Jedro

Določba 275. člena ZPIZ-1 zavodu daje podlago za izdajo dajatvenih odločb. Dajatev - in posledično narava odločbe - se namreč kaže že v obveznosti vrnitve preplačila. Če bi zavod moral najprej izdati odločbo, s katero bi ugotovil (le) obstoj in višino preplačila in določil rok za povrnitev le-tega ter šele nato, če tudi po izteku roka preplačilo ne bi bilo vrnjeno, vložiti še tožbo, bi to pomenilo, da bi bila njegova predhodna odločba popolnoma nepotrebna, določba 3. odstavka 275. člena ZPIZ-1 pa za take primere nepotrebna oz. nesmiselna. Prav tako pa tudi določba 4. odstavka istega člena, ki izrecno določa, da pritožba zoper odločbo iz 3. odstavka ne zadrži izvršitve.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. 546335 z dne 13.7.2005 in št. P-34 546335 z dne 22.4.2005 ter da se odločba št. 34 546335 z dne 14.4.2004 izreče za nično.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po pritožbenem stališču je bila toženčeva odločba z dne 14.4.2005 izdana v upravnem postopku v zadevi, ki sodi v sodno pristojnost, zaradi česar bi moral toženec njegovemu predlogu, da se odločba izreče za nično, ugoditi. Toženec namreč na podlagi 275. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) nima pravne podlage za izdajanje dajatvenih odločb. Lahko namreč zgolj ugotavlja, da je prišlo do preplačila, če pa preplačilo ni vrnjeno v določenem roku, lahko uveljavlja zahtevek pred sodiščem, ki edino lahko zavarovancu naloži dajatveno obveznost. Meni, da daje 3. odst. 275. čl. tožencu pooblastilo le za izdajanje ugotovitvenih odločb. Način, po katerem bo povrnjeno preplačilo, je namreč lahko le pobot s pokojninskimi prejemki (2. odst. 275. čl.) oz. obročno odplačilo, ki se odteguje od prejemkov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (5. odst. 275. čl.). Če način povračila ni mogoč na način iz 2. ali 5. odst. 275. čl., mora toženec uveljavljati ustrezen zahtevek pred sodiščem, če preplačilo ni vrnjeno v določenem roku. Če bi zakonodajalec imel namen dati tožencu pooblastilo za izdajanje dajatvenih določb, bi to moral izrecno določiti, saj je potrebno javna pooblastila razlagati restriktivno. Stališče prvostopenjskega sodišča in toženca je sporno tudi z ustavnopravnega vidika, saj uvaja neutemeljeno neenakost med primeri iz 274. in 275. čl. ZPIZ-1. Pritožbena stališča potrjuje tudi zgodovinska metoda argumentacije. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ/92) je v 1. odst. 288. čl. vseboval enako določbo kot 1. odst. 275. čl. ZPIZ-1; slednji pa vsebuje še določbe od 2. do 5. odst., ki pa tožencu dajejo zgolj pooblastilo, da preplačilo pobota s pokojninskimi prejemki zavarovanca.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in na podlagi pravilno ter dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Bistvenih določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), ni kršilo. Sodbo je obrazložilo z dejanskimi in bistveno pravilnimi pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja. Glede na pritožbena izvajanja pa dodaja naslednje.

Pravna podlaga je v že citiranem ZPIZ-1.

Pritožbeno stališče, da 3. odst. 275. čl. ZPIZ-1 tožencu ne daje pooblastila za izdajo t.i. dajatvenih odločb, je zmotno. Sicer pa tudi pritožnik sam meni, da se besedilo 275. čl., ki določa, da toženec v odločbi o ugotovitvi preplačila določi tudi način povrnitve preplačila, nanaša (tudi) na primere iz 2. in 5. odst. 275. čl. ZPIZ-1. Po določbi 2. odst. 275. čl. ZPIZ-1 zavod preveč plačani znesek pobota s pokojninskimi prejemki upravičenca. V 5. odst. istega člena pa je določeno, da v primeru, ko oseba uživa pokojnino, zavod lahko odloči, da se preplačilo povrne v obrokih, ki se odtegujejo od pokojninskih ali drugih prejemkov iz obveznega zavarovanja. V tem primeru gre torej za "obročno pobotanje". Določbi 2. in 5. odst. torej določata način povrnitve preplačila, in sicer za primer, ko oseba še (nadalje) uživa pokojnino ali kakšno drugo dajatev iz obveznega zavarovanja. Pooblastilo, ki ga toženec ima po citiranih določbah, zato vsebuje tudi pooblastilo za izdajo dajatvene odločbe. Oseba mora namreč preplačilo vrniti (1. odst. 275. čl.), kar ne pomeni nič drugega kot naložitev dajatve. Način izvršitve dajatvene odločbe je v primeru iz 2. odst. 275. čl. pobot ali pa "obročni pobot" iz 5. odst. 275. čl.; v primeru, ko ne gre za osebo iz 2. oz. 5. odst. 275. čl., pa v določitvi roka za (prostovoljno) povrnitev preplačila ter v določitvi načina povrnitve le-tega (torej v določenem roku vrniti preplačilo na transakcijski račun toženca). Zaradi obrazloženega je zmotno pritožbeno stališče, da 275. čl. tožencu ne daje podlage za izdajo dajatvenih odločb. Dajatev - in posledično narava odločbe - se namreč kaže že v obveznosti vrnitve (ugotovljenega in po višini določenega) preplačila.

Pritožba meni, da bi toženec v primeru, ko oseba ni uživalec katere izmed pravic iz obveznega zavarovanja, moral zahtevati po preteku določenega roka povrnitev preplačila s tožbo pred pristojnim sodiščem. Pritožbeno sodišče se s takim stališčem ne strinja. To bi namreč pomenilo, da bi toženec moral najprej izdati odločbo, s katero bi ugotovil obstoj in višino preplačila in določil rok za povrnitev le-tega. Če pa preplačilo v roku ne bi bilo vrnjeno, bi moral vložiti še tožbo. Posledično bi to pomenilo, da bi bila taka njegova odločba popolnoma nepotrebna, določba 3. odst. 275. čl. ZPIZ-1 pa za take primere nepotrebna oz. nesmiselna. Prav tako pa tudi določba 4. odst. istega člena, ki izrecno določa, da pritožba zoper odločbo iz 3. odst. ne zadrži izvršitve. Tožnik si prihaja tudi v nasprotje s svojimi izvajanji - po eni strani meni, da bi moral toženec zavezancu določiti rok za vrnitev preplačila, obenem pa odločbo, ki vsebuje tak rok, obravnava kot (le) ugotovitveno. Rok za izpolnitev obveznosti pa je smiseln le pri dajatvenih odločbah, saj so ugotovitvene odločbe izvršljive (že) z dokončnostjo.

Tožnikovo stališče pa je nesprejemljivo tudi iz vidika enakega varstva pravic (22. čl. Ustave Republike Slovenije, Ur. l. RS št. 33/91 s spremembami; v nadaljevanju: URS). Če bi se sprejelo pritožbeno stališče, bi se zoper osebo, ki je uživalec pokojnine ali kakšne druge pravice iz obveznega zavarovanja (2. oz. 5. odst. 275. čl.), izvršba dejansko opravila takoj po vročitvi (1. odst. v zv. s 1. tč. 2. odst. 282. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS št. 80/99 s spremembami, na katerega napotuje ZPIZ-1 v 249. čl.) prvostopne odločbe. Torej, na način s pobotom teh prejemkov. Pri osebi, ki ni uživalec pokojnine ali drugih pravic iz obveznega zavarovanja, pa bi moral toženec najprej izdati odločbo, nato pa v primeru nepovrnitve preplačila vložiti tožbo in po pravnomočnosti sodbe predlagati še sodno izvršbo. Za tako razlikovanje pa zgolj dejstvo, ali je oseba uživalec pravice iz obveznega zavarovanja ali ne, ne predstavlja razumnega in objektivnega razloga.

Opisana dejanska stana sta si v zakonskih znakih tudi mnogo bolj podobna kot zakonski dejanski stan iz 274. čl. ZPIZ-1 (ugotavljanje škode) in zakonski dejanski stan iz 275. čl. ZPIZ-1 (povrnitev preplačil). Obveznost povrnitve škode v višini, kot je določena v 2. do 5. odst. 274. čl. ZPIZ-1, namreč ni odvisna zgolj od obstoja škode, temveč tudi od preostalih predpostavk civilnega delikta - protipravnega ravnanja, vzročne zveze med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninske odgovornosti. V sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij (torej tudi iz odškodninskih razmerjih) odloča sodišče (1. čl. ZPP). Določba 275. čl. ZPIZ-1 pa ureja povrnitev preplačil, do katerih je prišlo, ker oseba pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni več imela, dajatev pa se je kljub temu še izplačevala. O pravicah iz obveznega zavarovanja - o njihovi pridobitvi, spremembi in prenehanju - odloča toženec na podlagi ZUP, če ZPIZ-1 ne določa drugače; torej, če ZPIZ-1 nima posebnih upravno-postopkovnih določb. Toženec je zato upravičen odločati tudi o prenehanju pravice - prenehanju temelja za izplačevanje denarnih dajatev. Iz sklepanja, da več vsebuje tudi manj, pa je nadalje utemeljeno zaključiti, da je organ, ki je upravičen odločati (z odločbo) tako o nastanku temelja za izplačevanje dajatev (o priznanju pravice) kot tudi o temelju za prenehanje izplačevanja dajatve (o prenehanju pravice - prav tako z odločbo), pristojen odločati (z odločbo) tudi o ugotovitvi in višini preplačila in načinu vrnitve le-tega tudi v primeru, ko oseba ne uživa (več) pokojnine ali kakšne druge pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in kot način povrnitve preplačila v odločbi določiti, da je oseba dolžna v določenem roku nakazati (celoten) znesek preplačila na toženčev transakcijski račun.

Zatrjevana neustavnost zaradi različne ureditve glede povrnitve škode (274. čl.) in vrnitev preplačil (275. čl.) zato po prepričanju pritožbenega sodišča ni podana, saj gre za dve dejansko in pravno tako različni situaciji, da jih ni mogoče primerjati.

Ob tem pa pritožbeno sodišče še poudarja, da je tako zoper odločbo o prenehanju pravice, ki predstavlja temelj za vračilo preplačila (konkretno odločba o prenehanju pravice do družinske pokojnine tožniku z dne 23.9.2002; v upravnem spisu), kot zoper odločbo o povrnitvi preplačila (konkretno z dne 14.4.2004), zagotovljeno sodno varstvo (seveda po izčrpani pritožbi v toženčevem postopku) v socialnem sporu (58. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS št. 2/04; v nadaljevanju: ZDSS-1). Te pravice, torej pravice do sodnega varstva pa tožnik ni uporabil ne v primeru prvostopenjske odločbe z dne 23.9.2002, ne v primeru prvostopenjske odločbe z dne 14.4.2004, saj zoper njiju, kot izhaja iz toženčevega spisa, št. 546.335, tudi ni uporabil pravice do pritožbe v toženčevem postopku. Sodno varstvo je torej zagotovljeno tako glede prenehanja pravice, kot tudi glede vrnitve preplačila po 275. čl. ZPIZ-1, ko ne gre za osebe iz 2. oz. 5. odst. 275. čl. in je torej tako odločba o ugotovitvi višine in načinu vrnitve preplačila, kot tudi odločba o prenehanju pravice (temelja) podvržena sodni kontroli v socialnem sporu.

Zaradi vsega obrazloženega se tudi pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da določba (3. odst.) 275. čl. ZPIZ-1 predstavlja pravno podlago za odločanje toženca tudi v primerih, ko gre za vrnitev preplačil osebe, ki ni (več) uživalec pravic iz obveznega zavarovanja. Toženec zato z očitno pravnomočno prvostopno odločbo z dne 14.4.2004 ni odločil v zadevi iz sodne pristojnosti, zaradi česar ni podan razlog iz 1. tč. 1. odst. 279. čl. ZUP za izrek te odločbe za nično in je toženec z odločbama z dne 13.7.2005 in z dne 22.4.2005, izdanima v predsodnem postopku, pravilno odločil. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 


Zveza:

ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1, 279, 279/1, 279/1-1. ZPIZ-1 člen 274, 275, 275/1, 275/2, 275/3, 275/4, 275/5, 275/5, 275/4, 275/3, 275/2, 275/1, 275, 274.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODkwNw==