<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Psp 556/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PSP.556.2005
Evidenčna številka:VDS03991
Datum odločbe:20.12.2006
Področje:pokojninsko zavarovanje
Institut:akontacija odškodnine - vojaška pokojnina - pravna praznina

Jedro

Ker gre za prostovoljno obveznost države, ki se financira iz državnega proračuna in ne iz prispevkov delodajalcev in zavarovancev toženca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za upravičence po Odloku o izplačevanju vojaških pokojnin ne veljajo ostala načela pokojninskega in invalidskega zavarovanja, med drugim tudi ne načelo enako delo - enaka pokojnina. Ureditev kroga upravičencev - zavarovancev bivše skupnosti vojaških zavarovancev, pogojev za pridobitev pravice do akontacije pokojnine, odmere in načina izplačevanja akontacij, je predmet prostovoljne ureditve države RS. Dejstvo, da navedeni Odlok določa najvišji količnik za odmero akontacije starostne pokojnine za čin polkovnika, zato ne predstavlja pravne praznine, ampak voljo normodajalca.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče je stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna pravica do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine za čas od 1.11.1994 dalje v višjih zneskih od že pravnomočno (sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1136/2001, z dne 17.10.2002, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 24/2003, z dne 13.3.2003) prisojenega zneska akontacije vojaške starostne pokojnine v višini 93.824,54 SIT na dan 1.11.1994, to je za čin generalpolkovnika, z uporabo koeficienta 3,87, v revaloriziranih zneskih, za čas od vložitve tožbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Povzema pravno stališče, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v zadevi opr. št. VIII Ips 225/2003, z dne 22.6.2004, ko je v tej zadevi odločalo o reviziji zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Ps 24/2003, z dne 13.3.2003, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1136/2001, z dne 17.10.2002 in po katerem dejstvo, da Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l. RS št. 4/92; v nadaljevanju: Odlok) v 5. čl. ne določa koeficienta za čin, višji od polkovnika, predstavlja pravno praznino, ki jo je potrebno zapolniti na podlagi 3. čl. Zakona o sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94 s spremembami; v nadaljevanju: ZS). Ne strinja se s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, ki ni sprejelo pravnega stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: VS RS). Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je v Odloku določen najvišji čin, za katerega je možno določiti akontacijo pokojnine in da naj bi sodišče s tem, ko je določbe Odloka dosledno uporabilo, zgolj izvajalo načelo zakonitosti. Zmotna je tudi argumentacija sodišča, da ni njegova dolžnost določanje koeficienta z ustrezno računsko operacijo, kot je to predlagalo VS RS, ker naj bi na ta način šlo za retroaktivno uporabo Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev (Ur. l. RS št. 49/98 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZVZ). Pravno naziranje, da predstavlja ureditev v Odloku odstop od načela za enako delo in plačo - enako pokojnino, ki pa je v določeni meri z institutom najvišje pokojninske osnove uveljavljen tudi v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, predstavlja višek cinizma s strani sodišča prve stopnje. Neutemeljeno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje, da je Odlok veljal za vse enako, ko pa je po njegovem vedenju edina oseba v Republiki Sloveniji s činom generalpolkovnika - v državi potemtakem sploh ni drugih oseb, katerih dejanski in pravni položaj bi bil podoben tožnikovemu. Pravno naziranje sodišča prve stopnje, da Odlok določa najvišji čin in posledično koeficient za odmero starostne pokojnine, je v nasprotju s 50. in 14. čl. Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 33/91 s spremembami; v nadaljevanju: URS).

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in na podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), ni kršilo. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Pravna podlaga je v že citiranem Odloku.

Po 14. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91; v nadaljevanju: UZITUL) RS aktivnim vojaškim osebam zagotavlja statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve UZITUL po zveznih predpisih v poveljstvih, enotah in zavodih JLA /.../, ki se preimenujejo v poveljstva, enote in zavode Teritorialne obrambe Republike Slovenije (v nadaljevanju: TO RS), če /.../ nadaljujejo delo kot pripadniki TO RS. Enake pravice RS zagotavlja tudi drugim aktivnim vojaškim osebam, ki nadaljujejo službo v TO RS. RS zagotavlja varstvo /.../ uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v RS /.../ v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve UZITUL določali predpisi SFRJ (18. čl. UZITUL). Za izvrševanje UZITUL skrbi Izvršni svet Republike Slovenije in v okviru svojih pristojnosti sprejema akte in ukrepe, ki so potrebni za njihovo izvrševanje (21. čl. UZITUL). Iz citiranih določb izhaja obveznost RS zagotoviti socialno varnost aktivnim vojaškim osebam, ki so nadaljevale službo v TO RS, in uživalcem vojaških pokojnin, kot so le-tem bile priznane pred 25.6.1991; gre torej za zagotovitev nadaljnjega izvrševanja že pridobljenih pravic tudi po 25.6.1991. V ta namen je bil sprejet Odlok, ki pa je poleg načina izvrševanja pridobljenih pravic iz 18. čl. UZITUL začasno uredil izplačevanje denarnih dajatev za zagotovitev socialne varnosti širšemu krogu upravičencev, kot so določeni v 18. čl. UZITUL, med drugim tudi zavarovancem posebne skupnosti vojaških zavarovancev; torej osebam, ki pred 25.6.1991 še niso bili uživalci vojaških pokojnin, marveč (aktivni) zavarovanci navedene posebne skupnosti.

Izhajajoč iz temeljnega načela pokojninskega zavarovanja, da pokojnine izplačuje tisti sklad, v katerega so bili vplačani prispevki za zavarovanje in iz dejstva, da dogovor o delitvi sredstev iz sklada posebne skupnosti vojaških zavarovancev ni bil sklenjen, je Odlok zgolj začasno urejal izplačevanje akontacij pokojnin zavarovancem skupnosti vojaških zavarovancev; ni torej urejal pravice do pokojnine iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je po določbi 87. čl. URS lahko le predmet zakonskega urejanja, temveč je določal višino in izplačevanje akontacij pokojnin določenemu krogu oseb - upravičencem po Odloku. Glede na obrazloženo pravica do akontacije pokojnine ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ampak gre za specifično pravico, ki temelji na prostovoljno prevzeti obveznosti države in ne na obveznosti nosilca zavarovanja. Smiselno enako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v sklepu Up-343/96 z dne 19.5.1998, na katerega se sklicuje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi sodišče prve stopnje.

Ker gre za prostovoljno obveznost države, ki se financira iz državnega proračuna in ne iz prispevkov delodajalcev in zavarovancev toženca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, tudi ne veljajo ostala načela pokojninskega in invalidskega zavarovanja, med drugim tudi ne načelo enako delo - enaka pokojnina. Ureditev kroga upravičencev - zavarovancev bivše skupnosti vojaških zavarovancev, pogojev za pridobitev pravice do akontacije pokojnine, odmere in načina izplačevanja akontacij, je zato predmet prostovoljne ureditve države RS. Zaradi obrazloženega zato dejstvo, da Odlok najvišji količnik za odmero akontacije starostne pokojnine določa za čin polkovnika, ne predstavlja pravne praznine, ampak voljo normodajalca. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče odločilo v nasprotju s 50. v zv. s 14. čl. URS, saj 50. čl. URS iz zgoraj že pojasnjenih razlogov ne predstavlja pravne podlage (obveznosti RS) za normiranje akontacij pokojnin.

Po mnenju pritožbenega sodišča bi šlo za pravno praznino, kot jo zatrjuje tožnik in ugotavlja tudi VS RS v že navedeni sodni odločbi, le v primeru, ko zakonodajalec ob ureditvi pravice (in ne akontacij!) do starostne pokojnine bivših vojaških zavarovancev - ki pa jo je uredil z Zakonom o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS št. 49/98 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZVZ) - ne bi upošteval splošnih načel pokojninskega in invalidskega zavarovanja, predvsem že omenjenega načela enako delo (položaj, čin) - enaka pokojnina. Zakonodajalec je ob sprejemanju ZPIZVZ to načelo upošteval in določil pokojninsko osnovo za vse vojaške uslužbence, nižje oficirje in oficirje, med drugim tudi za čin generalpolkovnika. Dejstvo, da je imel čin generalpolkovnika, bo zato tožnik lahko uveljavljal v (novem) postopku pri tožencu pri odločanju o njegovi pravici do starostne pokojnine in o odmeri le-te po ZPIZVZ.

Navedeni postopek pa seveda ni predmet presoje v tem sodnem sporu, v katerem se lahko presoja samo zakonitost toženčevih upravnih odločb (I. in II. stopnje), izdanih v postopku odločanja o zahtevi do akontacije vojaške pokojnine po že navedenem Odloku ter s tem v zvezi utemeljenost tožbenega zahtevka.

Izhajajoč iz obrazloženega je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno odločilo s tem, ko je tožbeni zahtevek za priznanje akontacije starostne pokojnine v višjem znesku, zavrnilo. Sodišče prve stopnje je namreč akontacijo starostne pokojnine odmerilo na podlagi najvišjega koeficienta, ki je določen v 5. čl. Odloka, t.j. za čin polkovnika. Dejstvo, da Odlok ne določa koeficienta za čin generalpolkovnika, namreč po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja pravne praznine, kar je že bilo obrazloženo.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP v zv. z 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

 


Zveza:

UZITUL člen 18, 18. URS člen 14, 50, 14, 50. Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin člen 5, 5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODkwMw==