VDS sodba in sklep Pdp 2/2007

Jedro

Če toženec ne pristopi na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo, sodišče izda zamudno sodbo po 1. odstavku 28. člena ZDSS-1, pri tem pa odgovora na tožbo, če ga je tožena stranka podala, ne sme upoštevati. Ravnati mora, kot da toženec ni odgovoril na tožbo. Sodišče v tem primeru le preveri, ali obstajajo pogoji po 318. členu ZPP, ne sme pa preverjati, ali so glede na navedbe iz odgovora na tožbo trditve v tožbi prepričljive in ali verjetno izkazujejo utemeljenost zahtevka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati premalo izplačano plačo za januar 2005 v znesku 134.100,00 SIT bruto ter od tega zneska odvesti potrebne davke in prispevke in ji izplačati neto znesek 81.772,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19.2.2005 dalje do plačila, vendar najdlje do tedaj, dokler vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti ne doseže glavnice, v 15-dneh, pod izvršbo, kar zahteva tožnica več glede zakonskih zamudnih obresti izpolnitvenega roka, drugače pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati razliko premalo izplačanih regresov za letni dopust, od tega za tožnico plačati akontacijo dohodnine ter ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov in sicer:

- za leto 2002 obračunati 125.805,00 SIT bruto in ji izplačati 104.418,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2002,

- za leto 2003 obračunati 132.170,00 SIT bruto in ji izplačati 109.701,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 in

- za leto 2004 obračunati 4.090,60 SIT bruto in ji izplačati 3.395,20 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.7.2004 do plačila, vendar najdlje do tedaj, dokler vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti ne doseže glavnice, v 15-dneh, pod izvršbo.

Kar zahteva tožnica glede zakonskih zamudnih obresti in izpolnitvenega roka drugače, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Po izdani zamudni sodbi pa mora tožena stranka izplačati tožnici tudi odpravnino in sicer 80.460,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2005 dalje do plačila, vendar najdlje do tedaj, dokler vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti ne doseže glavnice pod izvršbo, kar pa je zahtevala tožnica več (glede zakonskih zamudnih obresti izpolnitvenega roka drugače) je sodišče zavrnilo. Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo tudi k plačilu stroškov postopka v znesku 62.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi tekočimi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vendar najdlje do tedaj, dokler vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti ne doseže glavnice stroškov, v 15-dneh, pod izvršbo.

Zoper zamudno sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi in hkrati zavrne tožbeni zahtevek, saj je toženec izpolnil svojo obvezo po sporazumu do tožnice, tožnici pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in v mejah razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane zamudne sodbe ni storilo v citirani zakonski določbi navedenih bistvenih kršitev določb postopka, zlasti pa ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana takrat, če sodišče v nasprotju z določbami ZPP izda zamudno sodbo. Pritožbeno sodišče ni preizkušalo izpodbijane sodbe po pritožbenem razlogu zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker se zaradi navedenega pritožbenega razloga zamudna sodba ne more izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP), preizkusilo pa je samo, ali je sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe postopalo v skladu s 318. členom ZPP in 28. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004) in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z navedenimi zakonskimi določbami.

V 28. členu ZDSS-1 je zakonodajalec določil posledice iz ostanka strank z naroka, z namenom zagotoviti večjo procesno disciplino in aktivnost strank v postopku v delovnem sporu in s tem pospešitev postopka. Določba 1. odstavka 28. člena nalaga toženi stranki, da poleg odgovora na tožbo (277. člen ZPP) pristopi na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, saj v nasprotnem primeru sodišče pod pogoji, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku (318. člen ZPP) izda zamudno sodbo, čeprav je odgovorila na tožbo. Gre torej za razširitev inštituta zamudne sodbe proti toženi stranki. Izostanek s katerega od poznejših narokov za toženo stranko nima več takih hudih posledic, ima pa tako posledico izostanek s poravnalnega ali s prvega naroka za glavno obravnavo, torej velja v delovnih sporih, da mora toženec, da se izogne zamudni sodbi narediti dvoje, odgovoriti mora na tožbo, poleg tega pa mora pristopiti na poravnalni narok in na prvi narok za glavno obravnavo. Glede presoje vsebinskih pogojev za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP (to je sklepčnost tožbe, torej ugotovitev, da iz dejstev, ki jih tožnik zatrjuje v tožbi, izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen, poleg tega pa še okoliščina, da dejstva, ki jih tožnik zatrjuje, niso v nasprotju z dokazi, ki jih sam prilaga) je treba poudariti, da če toženec ne pristopi na narok (poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo), sodišče odgovora na tožbo sploh ne sme upoštevati. Ravnati mora, kot da toženec ni odgovoril na tožbo. Sodišče v tem primeru preveri zgolj, ali obstaja pogoj po 318. členu ZPP, ne sme pa preverjati, ali glede na navedbo z odgovora na tožbo izhaja, da so trditve tožnika v tožbi prepričljive ali da verjetno izkazujejo utemeljenost zahtevka ali kaj podobnega. Če toženec ne pristopi na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo, njegova predhodna opravljena procesna dejanja ostanejo brezpredmetna.

V danem primeru je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbo 28. člena ZDSS-1 in ugotovilo, da je bila stranka pravilno vabljena in da ni izkazala opravičenih razlogov za izostanek oziroma ni bilo splošno znanih okoliščin iz katerih bi izhajalo, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok, kar mora pri izdaji zamudne sodbe sodišče prve stopnje na podlagi 5. odstavka 28. člena citirane zakonske določbe tudi preizkusiti, prav tako pa je pravilno ugotovilo, da so podani vsi vsebinski pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP in jih temu ustrezno tudi obrazložilo, z razlogi sodišča prve stopnje, s čemer v celoti soglaša tudi sodišče druge stopnje.

Sodišče je iskalo tudi pravno normo, ki jo je uporabilo ter opravilo subsumpcijo pravno relavantnih dejstev pod to pravno normo, torej je naredilo subsumpcijski sklep. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se lahko izpodbija zamudna sodba in ne razlogi na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Ker denarna terjatev tožnice proti toženi stranki ne presega revizijskega minimuma (2. odst. 367. člen ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odst. 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Cpg 1015/95
• VSC sodba I Cpg 49/2017
• VSK sklep Cp 786/2012