<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sklep Pdp 234/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.234.2006
Evidenčna številka:VDS03978
Datum odločbe:12.04.2007
Področje:delovno pravo
Institut:pogodba o zaposlitvi - pisna oblika - sodno varstvo

Jedro

Zahtevek za izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi mora tožnik najprej uveljavljati pri toženi stranki in šele nato s tožbo pred sodiščem uveljavljati sodno varstvo. Varstvo pravic pri delodajalcu bi moral zahtevati v času trajanja dejanskega delovnega razmerja.

Delavec mora uveljavljati obstoj dejanskega delovnega razmerja najkasneje v 30-dnevnem roku od prenehanja dela pri delodajalcu.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. odstavku izreka razveljavi.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, sklenitev pogodbe o zaposlitvi, plačila prikrajšanja pri plači in plačila plače, regresa za letni dopust, nadur, potnih stroškov, dnevnic ter neizkoriščenega letnega dopusta (točka I. izreka), razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku izplačati znesek 122.722,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15.8.2005 dalje (točka II. izreka) in odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo in sklep sta se pritožili obe stranki.

Tožnik se je pritožil zoper sklep o zavrženju tožbe iz razlogov absolutno bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi je navedel, da je bilo med strankama nesporno ugotovljeno, da je delo opravljal v času od 6.11.2003 do 6.7.2005 (pravilno: 6.7.2004), poleg tega je tožnik toženo stranko tudi večkrat neuspešno pozival k sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki. Ker pri pogodbi o zaposlitvi pisnost ni predpisana kot pogoj za njen obstoj in veljavnost, bi moralo sodišče prve stopnje njegovim zahtevkom ugoditi. Sicer pa ima po tožnikovem mnenju delavec pravico od delodajalca zahtevati odpravo kršitev, vendar to ne pogojuje dopustnosti sodnega varstva in ni procesna predpostavka za vložitev tožbe. Tudi za denarne terjatve je predpisano neposredno varstvo pred sodiščem. Nadalje je tožnik navedel, da je obrazložitev izpodbijane sodbe in sklepa kontradiktorna, saj sodišče prve stopnje najprej ni ugotovilo obstoja delovnega razmerja, nato pa mu je priznalo določen denarni znesek.

Tožena stranka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov zoper sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je pritožbenemu sodišču predlagala, da napadeno sodbo spremeni oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek. Navedla je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik zamudil rok za uveljavljanje sodnega varstva glede obstoja in prenehanja delovnega razmerja ter zato utemeljeno zavrglo zahtevke, povezane s pravicami, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Sicer pa v konkretnem primeru niti niso bili podani pogoji za njegovo sklenitev, ker tožnik ni izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta. Iz tega je po stališču tožene stranke razvidno, da niso obstajali elementi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, predvsem prava volja strank. S tožnikom sta se dogovorila, da bo slednji le opravljal določena priložnostna in začasna dela za direktorja. S tožbo je sicer zahteval izplačilo prikrajšanja pri plači za čas dela, vendar je sodišče tožbo v tem delu zavrglo, kljub temu pa je toženo stranko obsodilo na plačilo po pogodbi o delu v višini 500,00 SIT na uro skupaj s stroški za malico v višini 726,00 SIT dnevno. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek, poleg tega pa je izpodbijana sodba tudi v nasprotju s sklepom o zavrženju tožbe. Nadalje je tožena stranka oporekala pristojnosti delovnega sodišča, saj ne gre za izplačilo po pogodbi o zaposlitvi ampak po ustni pogodbi o delu. Glede stroškov postopka pa je navedla, da je tožnik uspel le s sorazmerno majhnih delom zahtevka, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da ji je dolžan povrniti ustrezen del stroškov.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo; Ur. l. RS, št. 36/04) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo v celoti, zmotno pa je tožniku priznalo znesek v višini 122.722,00 SIT iz naslova dejanskega dela.

O pritožbi tožnika:

S tožbo z dne 30.12.2004 je tožnik med drugim uveljavljal zahtevek za izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da v konkretnem primeru niso izpolnjene predpostavke za sodno varstvo. Zmotno je mnenje pritožbe, da se delavec lahko sam odloča, ali bo uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu ali neposredno prek pristojnega sodišča. Določba 1. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02), po kateri ima delavec pravico pisno zahtevati odpravo kršitve, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši njegove pravice, je namreč kogentna in ne dispozitivna, velja pa vedno, razen v primerih, določenih v nadaljevanju: uveljavljanje nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja delovnega razmerja, izpodbijanja odločitve o disciplinskih odgovornosti (3. odstavek) ter za denarne terjatve (4. odstavek). Kadar je torej sodno varstvo pravic iz delovnega razmerja potrebno uveljavljati skladno s 1. odstavkom citiranega člena ZDR, lahko delavec šele, če delodajalec v roku osmih dni kršitve ne odpravi, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem v roku tridesetih dni. Zahtevek za izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi bi tako moral tožnik za dopustnost sodnega varstva najprej uveljavljati pri toženi stranki, česar pa ni storil. Poleg tega bi lahko tako ravnal le v času trajanja dejanskega delovnega razmerja, na katero se sklicuje. Skladno z določilom 4. odstavka 15. člena ZDR sicer sklenitev pisne pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na obstoj delovnega razmerja, vendar pa lahko po 3. odstavku istega člena ZDR delavec zahteva njeno izročitev od delodajalca le v času trajanja delovnega razmerja. Sodno varstvo v konkretnem primeru ni dopustno tudi iz tega razloga, saj je tožnik svoj zahtevek uveljavljal šele v mesecu januarju 2005, z delom pri toženi stranki pa je prenehal dne 6.7.2004. V tem delu je sodišče prve stopnje zato njegovo tožbo utemeljeno zavrglo.

Poleg tega je tožnik zahteval tudi ugotovitev obstoja dejanskega delovnega razmerja ter plačilo dajatev, ki iz njega izvirajo. Na podlagi dejstva, da je z delom za toženo stranko prenehal že dne 6.7.2004, je tožba, ki je bila vložena priporočeno na pošto dne 4.1.2005, prepozna. V primeru drugih načinov prenehanja delovnega razmerja namreč 3. odstavek 204. člena ZDR določa tridesetdnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva, le-ta pa teče od trenutka, ko se je delavec seznanil s kršitvijo pravice. Tožnik se je s tem seznanil, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, na dan 6.7.2004, zaradi česar je njegovo tožbo kot prepozno utemeljeno zavrglo. Na podlagi enakega razloga je ustrezno enako ravnalo s tožbo tudi v delu, ki se nanaša na denarne zahtevke za plačilo prikrajšanja pri plači, nadomestila plače, regresa za letni dopust, nadur, potnih stroškov, dnevnic in odškodnine za neizrabljen letni dopust. Gre namreč za pravice, ki so vezane na obstoj delovnega razmerja, pri čemer sicer drži pritožbena navedba, da gre hkrati tudi za denarne zahtevke iz delovnega razmerja, za katere je po 4. odstavku 204. člena ZDR dopustno neposredno sodno varstvo. Do slednjega pa bi bil tožnik upravičen, le če bi bil obstoj delovnega razmerja predhodno ugotovljen, tako pa ne moremo govoriti ne o delovnem razmerju ne o pravicah, ki so njegova posledica.

Ker glede odločitve o zavrženju tožbe niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno po določilu 2. točke 265. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

O pritožbi tožene stranke:

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru tožbo tožnika utemeljeno zavrglo, nato pa mu je mimo tožbenega zahtevka priznalo določen znesek plačila za dejansko opravljeno delo, kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi. Ob tem je torej po stališču pritožbenega sodišča ravnalo v nasprotju z 1. odstavkom 2. člena ZPP, po katerem sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov.

Sodišče sicer po določilu 3. odstavka 180. člena ZPP ni vezano na v tožbi opredeljeno pravno kvalifikacijo spora, vendar pa ne more tožniku v okviru ugotovljenega dejanskega stanja in na podlagi materialnopravnih določbo prisoditi nekaj povsem izven okvira zahtevka, kot je storilo v konkretnem primeru. V kolikor je torej menilo, da je v konkretnem primeru tožbeni zahtevek nepravilno oblikovan, bi moralo na to stranki v okviru materialnega procesnega vodstva, ki je urejeno v 285. člena ZPP, opozoriti. Ob tem pritožbeno sodišče le dodaja, da o plačilo prikrajšanja, do katerega bi bil tožnik upravičen po dejansko opravljenem delu po določilu 1. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01) o neupravičeni obogatitvi ali sklenjeni pogodbi o delu iz 619. člena OZ, ni mogoče odločati v individualnem delovnem sporu, saj je delovno sodišče po določilu alineje b) 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS; št. 2/04) stvarno pristojno le za sojenje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče je tako zaključilo, da je tožena stranka v pritožbi utemeljeno ugovarjala prekoračitvi tožbenega zahtevka, zaradi česar je sodbo sodišča prve stopnje po določilu 357. člena ZPP razveljavilo.

Neutemeljeni pa so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. V presojani zadevi gre namreč za spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, za katerega je v 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) določeno, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen v primeru, če delavec zlorablja svoje procesne pravice. Ker tožnik z vložitvijo tožbe svojih pravic ni zlorabljal, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 1. odstavka 154. člena ZPP in 5. odstavka 41. člena ZDSS-1. Tožnik krije svoje stroške postopka, ker je bila njegova pritožba neutemeljena, tožena stranka pa, ker gre za spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja.

 


Zveza:

ZDR člen 15, 15/3, 15/4, 204, 204/1, 204/2, 204/3, 204/4, 15, 15/3, 15/4, 204, 204/1, 204/2, 204/3, 204/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODg5MQ==