<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 639/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS..PDP.639.2005
Evidenčna številka:VDS03966
Datum odločbe:01.02.2007
Področje:delovno pravo
Institut:zadrževanje izplačila plače - pobot izplačila plače

Jedro

Delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo drugačne načine zadrževanja izplačila, so neveljavna - npr. da je trgovec ob letnih inventurah finančno odgovoren za morebitne manjke, oz. da sam krije njihov sorazmerni del. Delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Ker tožnik ni podpisal dogovora o poravnavi manjka, ki ga je pripravila tožena stranka, so bili odtegljaji od plače nezakoniti tudi iz tega razloga.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev v višini 235.405,00 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika v višini 235.405,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka), da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 337.025,80 SIT (točka II. izreka) ter razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati znesek 15.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15.2.2004 do plačila in znesek 220.405,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.5.2004 do plačila (točka III. izreka). Poleg tega je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožnika v višini 147.620,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4.3.2005 in odločilo, da svoje stroške postopka krije sama (točka IV. izreka) ter, da je dolžna plačati sodno takso za tožbo in sodbo v višini 26.600,00 SIT (točka V. izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, pritožbenemu sodišču pa je predlagala, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, po opravljeni obravnavi tožbeni zahtevek zavrne in naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožniku. V pritožbi je navedla, da je od njegove plače odtegnila znesek 235.405,50 SIT, ker je s tem pokrila primanjkljaj v poslovanju. Vtoževana terjatev je že pred pravdo prenehala na podlagi pobota, ko je tožniku z obvestilom z dne 14.5.2004 sporočila, da ga terja za znesek v višini 337.025,80 SIT iz naslova delovnega razmerja. Na dan 30.4.2004 je bil namreč ugotovljen inventurni primanjkljaj, pri čemer je nedovoljeni manjko znašal 1.685.129,00 SIT, ki ga je tožena stranka z uporabo določil aneksa k pogodbi o zaposlitvi razdelila med delavce in pobotala s svojimi obveznostmi do njih. Nadalje je navedla, da je za primer, če sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo enostranskega pobota, v postopku uveljavljala še pobotni ugovor ter vložila nasprotno tožbo za isti znesek, ki je bila izločena v posebno obravnavanje.

Glede utemeljenosti pobotnega ugovora je tožena stranka v pritožbi ugovarjala stališču v izpodbijani sodbi, po katerem aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki določa odgovornost trgovca za primanjkljaje pri poslovanju, ni skladen z zakonom. Obe stranki sta namreč ta aneks podpisali in se tako dogovorili za dodatne medsebojne obveznosti. Sicer pa je delavec v vsakem primeru dolžan povrniti škodo, ki jo naklepno ali iz hude malomarnosti povzroči delodajalcu. Za konkretni primer je tako tožena stranka po svojem mnenju dokazala vse elemente odškodninske odgovornosti: škoda je bila ugotovljena z dopisom z dne 30.4.2004, njen nastanek pa gre pripisati tožniku. Do primanjkljaja je namreč lahko prišlo le zaradi njegovega slabega nadzora, kar pomeni, da dela ni opravljal s potrebno skrbnostjo. Po zaposlitvi novih delavcev namreč do primanjkljajev ni več prihajalo. Nadalje je tožena stranka še navedla, da ni bilo mogoče ugotoviti prispevka posameznega izmed petih delavcev, ki so bili tam zaposleni, zaradi česar je terjala povračilo škode po enakih delih od vsakega izmed njih. O pobotanju pa je tožena stranka navedla, da se tako njena kot tožnikova terjatev glasita na denar, prav tako sta obe zapadli (odškodninska terjatev od obvestila z dne 14.5.2004, v katerem je jasno navedena njena višina). Ko je torej dala ustrezno pobotno izjavo, je tožnikova terjatev prenehala. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno ugotovilo obstoj njegove terjatve, v kolikor pa izven pravdnemu pobotanju ne bi pripisalo učinka, pa bi moralo upoštevati ugovor pobota v postopku in ugotoviti obstoj tudi njene terjatve. Moralo bi terjatvi pobotati v izreku izpodbijane sodbe in posledično drugače odločiti tudi o povrnitvi stroškov postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo; Ur. l. RS, št. 36/04) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Odločitev sodišča prve stopnje o obstoju terjatve tožnika je po stališču pritožbenega sodišča sicer pravilna, vendar iz drugih razlogov. S tožbo je ta zahteval izplačilo zneska 15.000,00 SIT, ki mu ga je tožena stranka zadržala ob izplačilu januarske plače, ter zneske v skupni višini 220.405,50 SIT (plača - 98.637,50 SIT, povračilo stroškov prevoza na delo in prehrane - 34.935,60 SIT, neto obračunani neizrabljeni letni dopust - 43.929,50 SIT, regres za letni dopust za štiri mesece - 42.903,20 SIT), ki so bili odtegnjeni v mesecu aprilu 2004. Za presojo utemeljenosti opisanega zahtevka je potrebno uporabiti določilo 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02), po 1. odstavku katerega lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, vsa druga določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila pa so neveljavna. V konkretnem primeru je tako sodišče prve stopnje pravilno odreklo pravno veljavo določilom med strankama sklenjenega aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 1.5.2003 (priloga A4), v katerem je bilo dogovorjeno, da je ob letnih inventurah trgovec finančno odgovoren za morebitne manjke, da torej njihov sorazmerni del pokrije sam. Sicer pa, v kolikor bi tožena stranka za zadržane zneske imela pravnomočni izvršilni naslov, bi bila vezana na določila Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami), ki omejuje delež plače, na katerega sme seči delodajalec. Torej ravnanje tožene stranke, ki tožniku za mesec april 2004 ni izplačala niti enega zneska, izvirajočega iz delovnega razmerja, ne bi bilo zakonito tudi iz tega vidika.

Pobot terjatev iz delovnega razmerja je nadalje urejen v 2. odstavku 136. člena ZDR, ki določa, da delodajalec svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo terjatvijo brez njegovega pisnega soglasja. Za znesek v višini 15.000,00 SIT, ki ga je tožena stranka zadržala pri izplačilu plače za mesec januar 2004, je predhodno sicer pripravila osnutek poravnave (priloga A2), vendar ga tožnik ni podpisal, torej ni pristal na to, da bo v nadaljnjih mesec izvršila predvidene odtegljaje od plače.

Kot razlog za svoje ravnanje in utemeljitev pobotnega ugovora je tožena stranka navedla, da je tožnik kot prodajalec povzročil škodo v obliki nedovoljenega primanjkljaja pri poslovanju. O svojem ravnanju ga je predhodno obvestila, celotna višina nedovoljenega manjka, ki je bil ugotovljeni pri inventuri na dan 30.4.2004 pa je razvidna iz dopisa O.I. z dne 30.4.2004 (priloga A5). Ker se deleža posameznega izmed zaposlenih delavcev ni dalo ugotoviti, je navedeni znesek razdelila na enake deleže, pri čemer je štela, da so delavci enako odgovorni za hude malomarnosti in povzročeno škodo. Poleg tega je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da tožena stranka zatrjevane škode ni ugotovila, pri čemer pritožbeno sodišče dodaja, da iz izvedenega dokaznega postopka, v pravilnost katerega nima pomislekov, izhaja, da škode tudi ni dokazala v sodnem postopku. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe glede navedenega izhaja, da pri toženi stranki vzroka za primanjkljaje niso ugotavljali, iz skladnih izpovedb zaslišanih prič (S.D., J.G., S.K.), kot jih je mogoče razbrati iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 4.3.2005, pa, da se ugotovljeni viški v nasprotju z manjki po opravljenih inventurah niso prenašali naprej, vzrok za izostalo blago pa je bil v tem, da so se cigarete in pijača odnašali iz trgovine v bife in da se je olje za maloprodajo jemalo iz istega kot za veleprodajo.

Odškodninska odgovornost delavcev je urejena v 182. členu ZDR. Delavec je delodajalcu dolžan povrniti škodo, ki mu jo povzroči pri delu oziroma v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti (1. odstavek). V primeru, ko škodo povzroči več delavcev, vsak odgovarja za tisti del škode, ki jo povzroči (2. odstavek), če pa za vsakega delavca ni mogoče ugotoviti, kolikšen del škode je povzročil, so vsi enako odgovorni in povrnejo škodo v enakih delih (3. odstavek). Vendar v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik kot prodajalec namenoma ali iz hude malomarnosti povzročil škodo, saj na podlagi izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ni mogoče sklepati, da je pri delu ravnal neskrbno oziroma, da bi imel namen kogarkoli oškodovati. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev v višini 235.405,00 SIT ne obstoji, pri čemer je pritožbi tožene stranke skladno z določilom 4. točke 358. člena ZPP delno ugodilo, saj je sodišče prve stopnje njeno terjatev štelo za neutemeljeno v celoti, torej v znesku 337.025,80 SIT. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da je mogoče ugotavljati v pobot uveljavljano terjatev le do zneska glavne terjatve, ne pa višje, sicer pa je v konkretnem primeru tožena stranka za presežek vložila nasprotno tožbo, ki je bila izločena v poseben postopek. Odločitev glede pobotne terjatve v tej sodbi bo tako postala pravnomočna do višine glavne terjatve, v presežku pa bo njeno utemeljenost potrebno presojati ob obravnavi zahtevka po nasprotni tožbi.

Preostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dopustnost pobota, pritožbeno sodišče ni presojalo, saj je ugotovilo, da obstoja svoje terjatve do tožnika tožena stranka ni dokazala.

V preostalem, torej razen v delu, ki se nanaša na odločitev o presežku v pobot uveljavljane terjatve nad vtoževano terjatvijo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke po določilu 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče sklenilo, da sama krije svoje stroške postopka.

Ker denarna terjatev tožnika do tožene stranke ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

 


Zveza:

ZDR člen 136, 136/1, 136/2, 136, 136/1, 136/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODg3OQ==