<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 1277/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS..PDP.1277.2006
Evidenčna številka:VDS03957
Datum odločbe:18.01.2007
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odškodnina - stroški postopka - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Odškodnina po 118. členu ZDR predstavlja nadomestilo za reintegracijo - ko sodišče v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi na predlog delavca ugotovi, da mu delovno razmerje pri toženi stranki traja zgolj do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, namesto nadaljnjega priznanja delovnega razmerja pa se delavcu prizna odškodnina po splošnih pravilih civilnega prava. Gre za institut, ki ga je uvedel novi ZDR in se tako lahko uporabi le v zvezi z odpovedmi pogodbe o zaposlitvi iz časa po 1.1.2003, ne pa tudi v zvezi s sklepi o prenehanju delovnega razmerja po starem ZDR, kot je konkretni izpodbijani sklep, izdan na podlagi 6. točke 100. člena ZDR/90.

Vtoževana odškodnina (strošek za dokup manjkajoče zavarovalne dobe ob upokojitvi) in odpravnina ob upokojitvi nista terjatvi, ki sodita v okvir spora o prenehanju delovnega razmerja, zato za tožnika ne pride v poštev ugodnejša taksna (12/3 ZST) oz. stroškovna (41/5 ZDSS-1) posledica. Gre za samostojni denarni terjatvi, ki se sicer navezujeta na odločitev v zvezi z (ne)zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja, a zgolj zaradi tega še nista del spora zaradi prenehanja delovnega razmerja.

 

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi v 3. in 4. odstavku 2. točke ter v 3. točki izreka ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se potrdi izpodbijani sklep ter nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Revizija glede odločitve o odpravnini ob upokojitvi se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom tožbo v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja in denarne zahtevke iz naslova prenehanja delovnega razmerja, zavrglo. S sodbo je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati bruto znesek regresa za leto 2001 v višini 117.298,00 SIT in mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2001 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (1. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odpravnino ob upokojitvi v višini 900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2004 dalje do plačila (1. odstavek 2. točke izreka sodbe), odškodnino po 118. členu ZDR v višini 4.050.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila (2. odstavek 2. točke izreka sodbe), na izplačilo povrnitve stroškov najemnine v znesku 1.487.603,74 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2002 dalje do plačila (3. odstavek 2. točke izreka sodbe) ter iz naslova neizplačanih dnevnic, potnih stroškov in stroškov telefona v znesku 4.307.893,75 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do plačila (4. odstavek 2. točke izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 539.542,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila v roku 8 dni pod izvršbo (3. točka izreka sodbe).

Tožnik vlaga pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe in zoper 2. in 3. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevati navodilo pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa z dne 7.10.2005, da ugotovi, ali je bila vročitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja opravljena v skladu z ZPP oz. da upošteva, da mora delodajalec, če je bila vročitev opravljena drugače, to zanesljivo dokazati. Tožena stranka je v ponovljenem postopku predložila listino, iz katere izhaja, da je bil sklep z dne 21.12.2001 ob 14.20 uri po faxu poslan v Varšavo, vendar ni jasno, kam je bil fax poslan, saj je na tej listini zgolj označba ''prenos v Varšavo''. Tožena stranka je dokazala, da je sklep z dne 21.12.2001 poslala v Varšavo, ne pa, komu ga je poslala in na katero številko. Zato še vedno ni zanesljivo dokazala, da je tožniku vročila sklep z dne 21.12.2001 oz. da mu ga je vročila pred 28.1.2002, ko ga je prejel njegov pooblaščenec. Sodišče se je ponovno postavilo na napačno stališče, da dopis tožnika z dne 4.1.2002 dokazuje vročitev sklepa. Tožnik opozarja na svoje navedbe iz pritožbe z dne 16.7.2003 ter na ugotovitve pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da verjame toženi stranki, da je bil sklep skupaj z zapisnikom obravnave pred pritožbenim organom z dne 21.12.2001 vročen tožniku 21.12.2001, iz navedenega dopisa pa je sklepalo, da je tožnik najkasneje 4.1.2002 vedel, da njegovi zahtevi za varstvo pravic ni bilo ugodeno. Priča V.B. je izpovedala, da se ji zdi, da je sklep poslala po faxu, sodišče pa je zaključilo, da je bil sklep z gotovostjo vročen tožniku, ker iz popisa oddane fax pošiljke izhaja, da so bile oddane štiri, ne zgolj dve strani. Tožnik je opravljal terensko delo, imeli so star fax, ki je dostikrat sprintal prazne strani ali pa sploh ni deloval. Vročitev po faxu ni v skladu z ZPP, sploh pa tožena stranka ni dokazala, da je tožniku po faxu poslala ravno drugostopenjski sklep, še manj pa, da mu je bil sklep vročen. Ni torej izkazano, da bi tožnik sklep z dne 21.12.2001 po faxu sploh prejel. Sklicuje se na sodbo VS RS VIII Ips 158/99 in VIII Ips 188/95. Z vlogo z dne 24.5.2006 je modificiral svoj zahtevek, ker zaradi upokojitve ni več obstajala podlaga za reintegracijski zahtevek. Ker je odstopil od reintegracijskega zahtevka, je zahteval plačilo odškodnine po 118. členu ZDR. Zato to ni samostojni denarni zahtevek, ampak zahtevek iz naslova prenehanja delovnega razmerja. Tudi zahtevek iz naslova odpravnine zaradi upokojitve je vezan na prenehanje delovnega razmerja, zato sodišče o tem ne bi smelo meritorno odločati. Tožnik je za te zahtevke plačal sodno takso za tožbo, sodbo in pritožbo, ker sodišče ni upoštevalo, da izvirajo iz prenehanja delovnega razmerja. Terjatev iz naslova najemnine ter iz naslova dnevnic, potnih stroškov in stroškov telefona je vezana na čas po 15.3.2001. Za te stroške je v letu 2001 med tožnikom in direktorjem tožene stranke obstajal dogovor, da mu jih tožena stranka krije. Sodišče pa se je oprlo na tožnikovo pritožbo z dne 1.12.2001 zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, iz katere naj bi izhajalo, da tožena stranka za tožnikova potovanja in bivanja na Poljskem v letu 2001 ni dolžna kriti nobenih stroškov. V pritožbi je res navedel, da sta se z direktorjem tožene stranke v začetku leta 2001 dogovorila, da tožena stranka ne krije njegovih stroškov potovanja in bivanja na Poljskem, ter da tožnik ne potrebuje več podpisanih potnih nalogov, da pa je zaželjeno, da tožnik čim več časa preživi na Poljskem, saj je obstoj skupne družbe P. v nevarnosti. Tožnik je na zaslišanju pojasnil, da sta se z direktorjem dogovorila, da tožena stranka zaenkrat ne krije teh stroškov, da pa se bodo poračunali po lastninjenju tožene stranke za nazaj. Zato je predlagal zaslišanje direktorja, ki bi tak dogovor potrdil. Ker očitno ni bil sposoben za zaslišanje, je sodišče ta dokaz zavrnilo. Če je tožnik pristal, da se mu stroški ne izplačujejo sproti, se plačilu teh stroškov še ni odpovedal, kot zmotno šteje sodišče. Pritožba z dne 1.12.2001 se ne more šteti kot odpoved denarnemu zahtevku iz naslova stroškov. Navaja še, da je najemno pogodbo za stanovanje na Poljskem za nedoločen čas kot najemnik sklenila tožena stranka, ne tožnik. Ker je zalagal stroške najemnine, mu jih je tožena stranka dolžna povrniti. Tožena stranka je predložila dnevnike delovnih ur za leto 2001, iz katerih izhaja, da je tožniku tudi po 15.3.2001 priznavala službene poti, čeprav ni imel potnih nalogov. Štela je torej, da se tožnik nahaja na delu, v zvezi s tem pa so mu nastali stroški, ki jih vtožuje. Glede na napačno odločitev o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških, ki je nepravilna tudi zato, ker je sodišče nepravilno štelo, kateri zahtevki so samostojni denarni zahtevki, kateri pa v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Predlaga spremembo sklepa in sodbe v izpodbijanem delu tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v celoti sledilo napotilom pritožbenega sodišča. Ker ni z gotovostjo ugotovilo, ali je bil tožniku sklep z dne 21.12.2001 vročen že 21.12.2001, ko je fax prispel v Varšavo, je v korist tožnika odločilo, da mu je bil vročen 4.1.2002, ko je sklep uporabil in toženi stranki poslal po faxu dopis pod B8. Pravilno je tudi upoštevalo, da se je tožnik že vnaprej odpovedal povračilu stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep ter izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz. 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ugotovilo je, da sodišče navedenih postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, pritožba pa sklicevanja na pritožbeni razlog v smislu bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti ni konkretizirala. Sodišče je v zvezi z zavrženjem tožbe pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tožbo pravilno kot prepozno zavrglo. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo tudi v zvezi z vtoževano odpravnino ob upokojitvi ter v zvezi z vtoževano odškodnino (katero je tožnik neustrezno označil kot odškodnino po 118. členu ZDR) in o tem sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev. V zvezi z zahtevkom za povračilo stroškov iz naslova najemnine, dnevnic, stroškov potovanj in telefona pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in ta del tožbenega zahtevka napačno preuranjeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je že s sklepom in sodbo z dne 2.7.2003 odločalo o delu tožbenega zahtevka v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. V ponovljenem postopku je v zvezi z vprašanjem pravočasne vložitve tožbe zaradi prenehanja delovnega razmerja upoštevalo napotila pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa z dne 7.10.2005, da mora biti v primeru, če ni izkazana vročitev delodajalčevega sklepa delavcu po ZPP, drugačna vročitev zanesljivo dokazana (smiselna uporaba določb ZPP v postopkih varstva delavčevih pravic po 103. členu Zakona o delovnih razmerjih - ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 s sprem.). Zavzelo je enako stališče kot v prvotnem postopku - da je bil tožniku po faxu dne 21.12.2001 poslan tudi drugostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 21.12.2001, ne le zapisnik z dne 21.12.2001 o obravnavanju tožnikove pritožbe zoper prvostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja. Rok za vložitev tožbe je ponovno štelo najkasneje od 4.1.2002, to je od datuma tožnikovega dopisa toženi stranki, iz katerega izhaja, da mu je bil vročen drugostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Vztrajanje pri takšnem stališču je sodišče prve stopnje utemeljilo z dodatno ugotovljenimi dejstvi: da je tožnik v dopisu z dne 4.1.2002 povzel vsebino enega celega odstavka iz sklepa z dne 21.12.2001, ter da je iz potrdila o poslani fax pošiljki razbrati, da je imela pošiljka štiri, ne le dve strani - da torej predmet pošiljke ni bil le zapisnik z dne 21.12.2001 na dveh straneh, ampak tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 21.12.2001 na dveh straneh. Pritožbeno sodišče v zvezi s prvim dejstvom izpostavlja, da tožnik te bistvene ugotovitve prvostopenjskega sodišča v pritožbi niti ne izpodbija. Ne pojasni, kako je mogoče, da je v dopisu z dne 4.1.2002 povzel celotni odstavek sklepa z dne 21.12.2001, ne da bi mu bil sam sklep tudi vročen, niti ne zatrjuje, da so zaključki sodišča v zvezi s tem napačni. Tožnik je bil torej z vsebino sklepa z dne 21.12.2001 v času sestave dopisa z dne 4.1.2002 seznanjen, pri tem pa pritožbeno sodišče izpostavlja tudi prilogo pod A8 (dostavljeni faksirani sklep z dne 21.12.2001), ki ga je predložil tožnik, medtem, ko se stranki in sodišče sklicujejo predvsem na prilogo pod B25 (poslani faksirani sklep z dne 21.12.2001). Iz priloge pod A8 je razbrati, da ne držijo tožnikove trditve, pri katerih vztraja tudi v pritožbi, da mu faksirani sklep z dne 21.12.200 nikoli ni bil vročen. Tožnik je namreč skupaj s tožbo predložil sodišču ravno fotokopijo sklepa, ki mu ga je faksirala tožena stranka 21.12.2001. Iz zapisa na vrhu listine pod A8 je razbrati, da gre pri sklepu z dne 21.12.2001 za prvo in drugo stran od štirih faksiranih strani s strani tožene stranke oz. s številke faxa 386 1 433 6329 dne 21.12.2001 ob 14.12 uri. Iz priloge pod B25 pa izhaja potrdilo, da je tožena stranka sporni sklep faksirala v Varšavo s fax številke 386 1 433 6329 in ga na štirih straneh dostavila dne 21.12.2001 ob 14.13 uri. Fax je torej spornega dne očitno delal in ven ni metal praznih listov, tožniku pa je bil sklep, poslan po faxu, očitno res vročen najkasneje 4.1.2002, ko je povzel njegovo vsebino v dopisu toženi stranki. Zato je sodišče tožbo, vloženo šele 12.2.2002, v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja, ker je bila vložena po 15 dnevnem roku iz 1. odstavek 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 42/90 s sprem.), pravilno kot prepozno zavrglo (274. člen ZPP).

Tožniku je torej delovno razmerje po sklepu z dne 22.11.2001 v zvezi s sklepom z dne 21.12.2001 prenehalo 3.9.2001. Ker zaradi pravilnega sklepa sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe (glede prenehanja delovnega razmerja, reparacije) ni dosegel priznanja obstoja delovnega razmerja do dneva upokojitve (14.6.2004), je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine ob upokojitvi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2004. Ugoditev temu delu tožbenega zahtevka bi bila mogoča le, če bi sodišče tožnikovemu zahtevku iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ugodilo.

Sodišče je pravilno zavrnilo tudi odškodninski zahtevek v višini 4.050.000,00 SIT, kar predstavlja strošek za dokup manjkajoče zavarovalne dobe ob tožnikovi upokojitvi. Zgolj tožnikova napačna označitev te terjatve za odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS, št. 42/2002) ne more imeti za posledico, da bi tudi dejansko lahko šlo za odškodnino v zvezi s sodno razvezo - posebnim načinom prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča po 118. členu ZDR. Odškodnina po 118. čl. ZDR predstavlja nadomestilo za reintegracijo - ko sodišče v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi na predlog delavca ugotovi, da mu delovno razmerje pri toženi stranki traja zgolj do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, namesto nadaljnjega priznanja delovnega razmerja pa se delavcu prizna odškodnina po splošnih pravilih civilnega prava. Gre za institut, ki ga je uvedel novi ZDR in je tako lahko le v zvezi z odpovedmi pogodbe o zaposlitvi iz časa po 1.1.2003, ne pa tudi v zvezi s sklepi o prenehanju delovnega razmerja po starem ZDR/90, kot je konkretni izpodbijani sklep, izdan na podlagi 6. točke 1. odst. 100. člena ZDR/90. Ker tožniku delovno razmerje ni prenehalo nezakonito, tožnik, ki je svoj zahtevek iz naslova reintegracije skrčil do datuma upokojitve, s hkrati uveljavljanim odškodninskim zahtevkom zaradi dokupa pokojninske dobe kot posledice nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ni mogel uspeti, zato je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu zakonita in pravilna.

V zvezi z odpravnino ob upokojitvi in v zvezi z navedeno odškodnino pritožba neutemeljeno uveljavlja, da gre za terjatvi, ki sodita v okvir spora o prenehanju delovnega razmerja, kar naj bi imelo za posledico zavrženje tožbe tudi v tem delu, tožnikovo taksno oprostitev in za tožnika ugodnejšo odločitev o stroških postopka. V poštev ne pride 3. odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS, št. 30/78 s sprem.), da delavec v sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja ne plača takse, kot tudi ne določba Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94 s sprem., ZDSS-1 , Ur. l. RS, št. 2/2004), po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi sam svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Gre namreč za samostojni denarni terjatvi, ki se sicer navezujeta na odločitev v zvezi z (ne)zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja, a zgolj zaradi tega še nista del spora zaradi prenehanja delovnega razmerja, da bi lahko nastale za tožnika ugodnejše taksne oz. stroškovne posledice. V okvir spora o prenehanju delovnega razmerja spada le reparacijski zahtevek, to je zahtevek za plačilo nadomestila plače in drugih prejemkov, kot je npr. regres za letni dopust, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Pritožba je utemeljena le v zvezi z odločitvijo sodišča o povračilu najemnine in o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s službenimi potovanji. Glede na do sedaj izvedene dokaze, sploh pa ob upoštevanju dokaznega bremena v postopkih, ko delavec zahteva od delodajalca povračilo stroškov v zvezi z delovnim razmerjem, je preuranjen zaključek, da tožena stranka tožniku ni dolžna povrniti najemnine in stroškov iz naslova dnevnic in drugih potnih stroškov ter stroškov telefona. Pritožba utemeljeno navaja, da zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka ne more izhajati zgolj iz tožnikove pritožbe zoper prvostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja 1.12.2001, iz katere je sodišče razbralo, da se je tožnik strinjal, da mu tožena stranka v letu 2001 ne povrne stroškov v zvezi s potovanji na Poljsko, kar v sklepu niti ni izrecno navedeno, tožnik pa je navedeno tudi zanikal ter se pri tem skliceval na dogovor z direktorjem tožene stranke, da mu bodo naknadno povrnjeni stroški v zvezi s službenimi potovanji.

Okoliščina, da sodišče ni moglo zaslišati direktorja tožene stranke (kar je bil dokazni predlog obeh strank) o tem, kakšen je bil dogovor o povrnitvi stroškov službenega potovanja, ne more biti v škodo tožniku. Sploh pa se delavec pravicam iz delovnega razmerja (tudi premoženjskim), ki imajo podlago v kogentnih normah, niti ne more odpovedati. Pritožnik tudi utemeljeno opozarja, da je v pritožbi z dne 1.12.2001 navedel (česar pa sodišče ni upoštevalo), da je bilo dogovorjeno, da ne potrebuje več podpisanih potnih nalogov, da pa je bilo zaželjeno, da čim več časa preživi na Poljskem, saj je obstoj skupne družbe P. v nevarnosti. Sodišče ni dokazno ocenilo listin, ki jih je vložila sama tožena stranka, iz katerih je razbrati, da je bil tožnik tudi v času po 15.3.2001 na službeni poti. Pritožba namreč pravilno navaja, da zgolj zato, ker tožena stranka tožniku ni izdajala potnih nalogov, tožniku še ni mogoče odreči pravice do povračila stroškov v zvezi s službenimi potmi, če so bile te res opravljene za toženo stranko. Pravilno tudi opozarja, da je bila stranka najemne pogodbe tožena stranka, ne tožnik.

Sodišče mora v ponovljenem postopku raziskati, ali je tožnik v spornem obdobju od 15.3.2001 do 2.9.2001, ko mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, dejansko bil na službeni poti ali ne. Ugotoviti mora vsebino dogovora v zvezi z vtoževanim povračilom najemnine in glede povračila ostalih stroškov, nastalih v zvezi s službeno potjo oz. kakšne so delavčeve vsaj minimalne pravice v zvezi s službenim potovanjem v tujino.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev o zavrženju tožbe in o zavrnitvi zahtevkov iz naslova odpravnine in odškodnine potrdilo (353. člen ZPP), preostalo izpodbijano odločitev o glavni stvari pa razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP). Po 1. odstavku 30. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ta določba je odraz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka. Ker v konkretnem primeru ni potrebno le manjše dopolnjevanje dokaznega postopka, pritožbeno sodišče vrača zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, da samo dopolni dokazni postopek v nakazani smeri.

Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka pa so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).

Glede odpravnine ob upokojitvi je bilo potrebno v skladu z 31. in 32. členom ZDSS-1 odločiti, ali se revizija zoper to odločitev dopusti ali ne. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Ker ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.

 


Zveza:

ZST člen 12, 12/3, 12, 12/3. ZDR člen 118, 118. ZDSS-1 člen 41, 41/5, 41, 41/5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zODg3MA==