VDS sodba Pdp 629/2006

Jedro

Po 66. členu URS (varstvo dela) država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja nujno zakonsko varstvo. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnico sklenjena v skladu z zakonskimi določbami, ne gre za kršitev navedene določbe URS. Tožena stranka s sklenitvijo delovnega razmerja za določen čas tudi ni kršila ustavne pravice iz 49. člena URS (svoboda dela), saj ta določba ne zagotavlja pravice do sklenitve delovnega razmerja (za nedoločen čas), ampak zagotavlja svobodo dela, prosto izbiro zaposlitve in dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da se šteje, da je tožnica 30.4.2005 s toženo stranko sklenila pogodbo za nedoločen čas, da ji tega dne delovno razmerje ni zakonito prenehalo, da ji še traja ter da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delovno mesto prodajalke. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici obdobje od 30.4.2005 do vrnitve na delo vpiše kot delovno dobo v delovno knjižico, jo za to obdobje prijavi v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter ji obračuna nadomestilo plače v višini bruto plače, ki bi ji bila obračunana, če bi pri toženi stranki delala na svojem delovnem mestu, plača predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega nadomestila plače 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter ji izplača regres za letni dopust za obdobje po prenehanju delovnega razmerja do vrnitve na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti 1. julija v posameznem mesecu do plačila ter ji povrne stroške postopka in sicer vse na transakcijski račun pooblaščenca. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile podane, ker so nejasni razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič, ki so odvisne od tožene stranke, "za gotovo" sprejelo, da je poslovalnica bila nerentabilna. Ni primerne objektivne dokazne ocene o nerentabilnosti. Nejasni naj bi bili razlogi sodbe v delu, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica ni navedla, v kateri drugi prodajalni tožene stranke naj bi obstajale potrebe po njenem delu. Splošno znano dejstvo je, da ima tožena stranka več sto prodajaln in več tisoč zaposlenih. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo določbo 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), saj je tožena stranka nezakonito v nedogled podaljševala pogodbo o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje naj bi bila v nasprotju s sodno prakso. Tožnica meni, da je šlo za diskriminacijo, saj je tožena stranka drugim delavcem nudila trajno zaposlitev, tožnici, ki je opravljala isto delo, pa je le podaljševala zaposlitev, nato pa jo je pustila na cedilu. Ostali delavci uživajo varnost tudi zaradi daljšega tožničinega dela oziroma njenega prispevka pri poslovanju tožene stranke. Tožena stranka naj bi ogrozila tožničin ustavnopravni položaj v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti tudi mednarodne konvencije. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče prve stopnje zaslišalo tako pričo, ki jo je predlagala tožnica, kot pričo, ki jo je predlagala tožena stranka, da sta obe priči izpovedali povsem skladno, zato sodišče prve stopnje ni moglo imeti pomislekov v njuno pričevanje in se do njega tudi ustrezno opredelilo. Sodišče prve stopnje je sledilo vsem dokaznim predlogom obeh strank, z izjemo predloga za zaslišanje priče S.K., zato se tožena stranka sprašuje, kaj naj bi bila primerna objektivna dokazna ocena nerentabilnosti. Že površen pogled na pritožbene navedbe kaže na to, da te sploh nimajo nobene zveze s kršitvami določb ZPP. Tožena stranka ni kršila določb 52. in 53. člena ZDR, zato jo ne morejo zadeti sankcije iz 54. člena ZDR. Pritožbene navedbe o diskriminaciji so pritožbena novost, ki bi jo tožnica lahko uveljavljala le v primeru, če bi izkazala, da tega ni mogla navesti že do prvega naroka za glavno obravnavo. Sicer pa je tudi očitno, da tožnici pojem diskriminacije ni povsem jasen, zato se tožena stranka do teh navedb sploh ne more opredeliti. Prav tako tožnica ne pojasnjuje, na kakšen način naj bi tožena stranka ogrozila njen ustavnopravni položaj v delovnem razmerju in kaj naj bi ta položaj sploh predstavljal. Sicer pa je tožena stranka prepričana, da bi sodišče prve stopnje tožbo tožnice moralo zavreči, ker je bila vložena prepozno, saj v tej zadevi ni šlo za popravo navedbe tožene stranke, temveč za subjektivno spremembo tožbe. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12 in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbami o nejasnosti razlogov izpodbijane sodbe pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če so razlogi o odločilnih dejstvih v njej nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Odločilno dejstvo v tem sporu pa je, da je tožena stranka s tožnico delovno razmerje za določen čas sklenila zaradi začasno povečanega obsega dela in da pri toženi stranki ni bilo trajnih potreb po delu tožnice. Glede teh vprašanj so razlogi sodbe povsem jasni in v skladu z izvedenimi dokazi. Tožnica se očitno ne strinja s takšno dokazno oceno, vendar pa to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnica neutemeljeno graja navedbe izpodbijane sodbe o nerentabilnosti poslovanja prodajalne, v kateri je bila zaposlena. Sodišče prve stopnje v tem delu zgolj povzema izpovedbo obeh zaslišanih prič, tak povzetek je povsem v skladu z njuno izpovedjo in bi bila zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana kvečjemu v primeru, če bi sodišče prve stopnje glede izpovedbe teh prič navajalo nekaj drugega, kot pa je v zapisniku o njunem zaslišanju. Tožnica dejansko s temi navedbami ter navedbami o odsotnosti objektivne dokazne ocene o nerentabilnosti uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenih dokazih. Sicer pa rentabilnost poslovanja prodajalne, v kateri je delala tožnica, ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, kakor tudi ne more biti odločilno dejstvo pravilnost poslovne odločitve tožene stranke, da spremeni obratovalni čas te prodajalne. Odločilno dejstvo je, da je tožena stranka s tožnico delovno razmerje za določen čas sklenila zaradi začasno povečanega obsega dela in da pri toženi stranki ni bilo trajne potrebe po delu tožnice. Vprašanje rentabilnosti prodajalne bi lahko bilo odločilno dejstvo le v primeru, če bi šlo za spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je nerentabilnost lahko ekonomski razlog, zaradi katerega preneha potreba po opravljanju določenega dela. Vendar v tem sporu ne gre za ugotavljanje resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi temveč za ugotavljanje, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v skladu z zakonom.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker so nejasni razlogi izpodbijane sodbe o navedbah tožnice glede obstoja potreb po njenem delu v drugih prodajalnah. Razlogi izpodbijane sodbe glede tega vprašanja so povsem jasni, razen tega pa pri transformaciji delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas možnost zaposlitve takšnega delavca na nekih drugih delovnih mestih niti ne more biti odločilno dejstvo. Pri transformaciji se presoja zgolj to, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v skladu z zakonom, ne pa tudi, ali je takšnega delavca pod spremenjenimi pogoji možno zaposliti na drugem delovnem mestu, kar se ugotavlja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. Netočna je pritožbena navedba, da naj bi tožena stranka nezakonito v nedogled podaljševala pogodbo o zaposlitvi. Prva pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila s tožnico sklenjena že po uveljavitvi novega ZDR in z večimi zaporednimi pogodbami ni bil prekoračen najdaljši dovoljeni čas iz drugega odstavka 53. člena ZDR. Iz dokaznega postopka pa je tudi razvidno, da razlog za to, da tožena stranka tožnici ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni bil v omejitvi iz drugega odstavka 53. člena ZDR, temveč v tem, da tožničino delo po izteku časa, za katerega je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki ni bilo več potrebno. Delo, ki so ga prej opravljali trije delavci, sedaj opravita dva.

Ob ugotovitvi, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek. Začasno povečan obseg dela je namreč eden od v prvem odstavku 52. člena ZDR taksativno naštetih razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Zakonska domneva iz 54. člena ZDR, po kateri se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, pa nastopi le v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če delavec ostane na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Pritožba se sicer zgolj pavšalno sklicuje na to, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti mednarodne konvencije. Določbe ZDR, na podlagi katerih je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, so v skladu z npr. določbo 2. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84), ki predvideva ustrezno varstvo pred sklepanjem pogodb o delu za določen čas, katerih namen je izogniti se varstvu po tej konvenciji. Slovenska delovnopravna zakonodaja je prav tako usklajena z Direktivo sveta Evropske unije 1999/70/ES z dne 28.6.1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP ter prilogo tega okvirnega sporazuma.

Okoliščina, da so pri toženi stranki zaposleni tako delavci, ki so sklenili delovno razmerje za določen čas, kot delavci, ki imajo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ne pomeni, da gre za diskriminacijo. O diskriminaciji bi lahko govorili le, če razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne bi bil začasno povečan obseg dela, temveč ena od osebnih okoliščin tožnice, kakršne so primeroma naštete v prvem odstavku 6. člena ZDR (spol, rasa, barva kože, starost, zdravstveno stanje in podobno). Tožnica kaj takšnega v pritožbi niti ne zatrjuje, sicer pa tožena stranka utemeljeno opozarja, da gre pri zatrjevanju diskriminacije za pritožbeno novoto. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Tožnica v pritožbi niti ne navaja, da brez svoje krivde že prej ni mogla navesti ugovora diskriminacije.

Prenehanje delovnega razmerja zaradi poteka časa, za katerega je bilo sklenjeno, ne more pomeniti kršitve "tožničinega ustavnopravnega položaja v delovnem razmerju". 66. člen Ustave Republike Slovenije (URS - Ur. l. RS, št. 33/91-1, 42/97, 66/00, 24/03 in 69/04) namreč določa, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo. Pogoji za sklenitev delovnega razmerja za določen čas so določeni v zakonu, pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila s tožnico sklenjena v skladu s temi zakonskimi določbami, zato ne gre za nikakršno kršitev določb 66. člena URS. Tožena stranka s sklenitvijo delovnega razmerja za določen čas tudi ni kršila ustavne pravice svobode dela, kakor je določena v 49. členu URS, saj ta določba ne zagotavlja pravice do dopustnosti oziroma sklenitve zaposlitve, ampak zagotavlja svobodo dela, prosto izbiro zaposlitve in dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki je nujno potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1349/2008
• VDS sodba in sklep Pdp 603/2008
• VDS sodba Pdp 360/2007