VDS sodba in sklep Pdp 804/2006

Jedro

Rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR začne teči z dnem pravnomočnosti sodbe, s katero je delavec obsojen na zaporno kazen, daljšo od 6 mesecev.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani zavrnilni del (glede ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi, vrnitve nazaj na delo in obstoja delovnega razmerja po 25.11.2005) sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sodba v 1., 2. in 3. odstavku izreka v celoti na novo glasi:

"Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki z dne 24.11.2005 je nezakonita.

Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo 24.02.2005 niti 25.11.2005.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas od 25.02.2005 do 25.11.2005, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 601,98 EUR (prej: 144.258,49 SIT) v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila."

V preostalem se pritožba šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe glede zahtevka za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 25.02.2005 do vrnitve nazaj na delo (prijava v zavarovanje, vpis delovne dobe v delovno knjižico po 25.11.2005).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 209,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku preneha delovno razmerje pri toženi stranki z dnem vročitve pisne odpovedi, to je s 25.11.2005 in je tožena stranka dolžna tožniku vpisati v delovno knjižico delovno dobo tudi za čas od 25.02.2005 do 25.11.2005. V preostalem delu, ko tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vrnitev na delo, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka v znesku 60.588,00 SIT in odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške.

Zoper to sodbo se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04) pravočasno pritožuje tožnik ter predlaga njeno spremembo, podredno pa razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da sodišče ni odločalo o delu postavljenega zahtevka, ki se nanaša na prijavo v socialno zavarovanje, niti ni sojenja o tem delu zahtevka izločilo iz spisa za sojenje v novi zadevi, zaradi česar ostaja ta del zahtevka nerazsojen. Po mnenju pritožbe je ob upoštevanju 1. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/1996, 18/1996, 34/1996, 87/1997, 3/1998, 106/1999, 81/2000, 97/2001) prijava v socialno zavarovanje po naravi stvari pravna posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja in vpisa delovne dobe v delovno knjižico, saj se te pravice vežejo na delovno razmerje in drugače sam vpis delovne dobe nima pravne podlage in ne pomeni ničesar, temveč ostaja stanje enako - s 25.02.2005 je tožnik odjavljen iz socialnega zavarovanja. Sodišče bi torej moralo odločiti tudi o prijavi v socialno zavarovanje za enako obdobje po osnovi minimalne plače, kot je tožnik zahteval. Če suspenz pomeni odjavo iz zavarovanja, potem ni podlage niti za vpis delovne dobe, če pa suspenz pomeni dolžnost plačevanja prispevkov, potem je potrebno tožniku poleg vpisa delovne dobe priznati tudi prijavo v socialno zavarovanje ter plačilo predpisanih prispevkov. Po tožnikovem mnenju sodišče v primeru ugotovitve zakonitosti izredne odpovedi ne bi smelo niti delno ugoditi njegovemu zahtevku, saj je izredna odpoved lahko samo zakonita ali pa nezakonita, pri čemer bi bil v takem primeru njegov zahtevek lahko le v celoti utemeljen, in ne nekaj vmes. Opozarja, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v 3. alineji 1. odstavka 111. člena ne veže nastanka pravnih posledic na pravnomočnost obsodilne sodbe ali na potek 6 mesečnega dejanskega prestajanja zaporne kazni, temveč zadostuje zgolj izrek take zaporne kazni, pri čemer je bila toženka že 03.05.2005 obveščena o tem, da je bil tožnik s prvostopno sodbo obsojen na 11 mesečno zaporno kazen in so roki za izredno odpoved že takrat pričeli teči. Po mnenju pritožbe je napačno stališče sodišča, da je najprej moral poteči šest mesečni rok za suspenz pogodbe o zaposlitvi in je šele potem začel teči rok za izredno odpoved ter da se suspenz pogodbe o zaposlitvi lahko podaljšuje. Šestmesečni rok suspenza je tako začel teči že s 24.02.2005, ko je bil tožnik priprt in se je iztekel že 24.08.2005. Če pa je suspenz začel teči šele 03.05.2005, potem je tožnik za čas neobstoja suspenza od 24.02.2005 do 03.05.2005 upravičen do vtoževanih zahtevkov. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je tožena stranka šele 17.11.2005 na podlagi tožnikovega zagovora zvedela za pravnomočnost kazenske sodbe. Če bi bila skrbna, bi se lahko seznanila s stanjem kazenskega postopka svojega delavca, ne pa se šele v pravdi izgovarjala na nevednost.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka pritožbene navedbe prereka in navaja, da tožena stranka za čas suspenza ni bila dolžna plačevati prispevkov za socialno varnost, saj so tožniku pravice iz delovnega razmerja mirovale in ni prejemal nikakršnega plačila ali denarnega nadomestila, od katerega bi lahko tožena stranka odvajala zahtevane in zakonsko določene prispevke za socialno varnost, zato ni podlage, po kateri bi bil tožnik v času suspenza upravičen do prispevkov iz socialne varnosti. Poudarja, da je na strani tožene stranke prišlo do očitne napake, ko je tožniku delovno knjižico zaključila s 24.02.2005 namesto s 24.11.2005. Sodišče je v skladu s tako ugotovljeno očitno pomoto po mnenju tožene stranke pravilno razsodilo, da se tožniku za čas suspenza pogodbe o zaposlitvi v delovno knjižico vpiše delovna doba. Navaja, da ni bila seznanjena s pravnomočnostjo obsodilne sodbe vse do 17.11.2005 in bi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred potekom šestmesečnega obdobja suspenza te pogodbe ravnala nezakonito. Pravnomočnost sodbe je namreč pomembna, saj je z njo določena dolžina zaporne kazni. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je del tožbenega zahtevka s sklepom z dne 22.03.2006 izločilo, ker je bila sama zadeva v zvezi z zahtevkom glede ugotovitve nezakonitosti in razveljavitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zrela za razsojo, ne pa tudi zahtevek v zvezi z obračunom in plačilom zapadle minimalne plače ter prispevkov in davkov. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku upravičeno odredila suspenz pogodbe o zaposlitvi v skladu z 51. členom ZDR in nato tožniku v skladu z določbami ZDR (3. alineja 1. odstavka 111. člena in 110. člen ZDR) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ugodilo je samo zahtevku tožnika na vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 24.02.2005 do 25.11.2005, ker pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem vročitve izredne odpovedi, to pa je 25.11.2005.

Tožena stranka je tožniku 24.11.2005 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 3. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002): ker je bil tožnik zaradi prestajanja zaporne kazni več kot 6 mesecev odsoten z dela (A4). Zoper tožnika je bil 24.02.2005 odrejen pripor, zaradi česar je nastopil suspenz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. S sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. K 247/2004 je bila tožniku zaradi storitve več kaznivih dejanj izrečena kazen enajst mesecev zapora, v katero se mu všteva tudi čas pripora in ki jo je tožnik 28.04.2005 na lastno željo začel predčasno prestajati, čeprav kazenska sodba takrat še ni postala pravnomočna zaradi vložene pritožbe (C1). Višje sodišče v Mariboru je dne 18.05.2005 s sodbo opr. št. I Kp 323/2005 zavrnilo pritožbo tožnikove zagovornice in potrdilo omenjeno sodbo sodišča prve stopnje (C1). Med strankama je v zvezi z zakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sporno samo to, ali je tožena stranka pri izdaji odpovedi upoštevala zakonske roke.

Delodajalčevo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi urejata 110. in 111. člen ZDR. Na podlagi 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mora biti delavec zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. Po 2. odstavku 110. člena ZDR pa mora izredno odpoved podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki jo utemeljujejo (subjektivni rok), in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). Suspenz pogodbe o zaposlitvi ureja 51. člen ZDR, ki v 1. odstavku določa, da v primeru, ko delavec zaradi pripora začasno preneha opravljati delo, pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati in je delodajalec ne sme odpovedati, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali če je uveden postopek za prenehanje delodajalca (suspenz pogodbe o zaposlitvi). V 2. odstavku istega člena pa je določeno, da med suspenzom pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki so neposredno vezane na opravljanje dela, mirujejo.

V času suspenza pogodbe o zaposlitvi, ki je v sporni zadevi nastopil z odreditvijo pripora tožniku, je torej možno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, vendar samo v dveh primerih: v primeru uvedbe postopka za prenehanje delodajalca in v primeru nastopa razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da odrejeni pripor ne pomeni razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Napačno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal po poteku najdaljšega možnega časa za suspenz pogodbe (03.11.2005), torej po poteku šestih mesecev, odkar je tožena stranka zvedela o nastopu zaporne kazni tožnika (03.05.2005). 1. odstavek 51. člena ZDR jasno določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko odpove v času suspenza, če nastopi razlog za njeno izredno odpoved. Na potek šest mesečnega roka za suspenz torej ni potrebno čakati. Glede na 2. odstavek 110. člena ZDR pa se z izredno odpovedjo tudi ne sme odlašati, saj lahko pride do zamude prekluzivnih rokov za njeno podajo.

Razlog za izredno odpoved po 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR objektivno nastopi, ko mora biti delavec zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela, kar pa se dokončno ugotovi s pravnomočnostjo obsodilne sodbe kazenskega sodišča. Do odločitve druge stopnje v zvezi z vloženo pritožbo namreč ni jasno, ali bo izrečena kazen tudi potrjena in bo tako tožnik zaradi prestajanja zaporne kazni v resnici več kot šest mesecev odsoten z dela. Druga stopnja bi lahko izrečeno zaporno kazen zmanjšala, določila drugo sankcijo ali pa tožnika celo oprostila obtožbe. Iz teh razlogov tudi ni pravilno pritožbeno stališče, da ZDR v 3. alineji 1. odstavka 111. člena ne veže nastanek pravnih posledic na pravnomočnost obsodilne sodbe, ampak da zadostuje zgolj izrek take zaporne kazni.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo opr. št. I Kp 323/2005 z dne 18.05.2005 potrdilo sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. K 247/2004. Šele z izdajo te drugostopenjske sodbe dne 18.05.2005 je bil tožnik pravnomočno obsojen na 11 mesečno zaporno kazen, zaradi česar je bilo šele takrat objektivno ugotovljeno, da tožnik zaradi prestajanja te kazni več kot šest mesecev ne more opravljati dela. S tem dnem je torej nastal razlog za izredno odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je s tem dnem pričel tudi teči šest mesečni objektivni rok za podajo izredne odpovedi, ki se je iztekel 18.11.2005. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi šele 24.11.2005, ko je objektivni rok zanjo že potekel, zato je bila sporna izredna odpoved podana prepozno in je kot taka nezakonita.

Ker je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 24.11.2005 nezakonita in da tožniku niti 24.02.2005, ko mu je bila zaključena delovna knjižica, niti z dnem vročitve nezakonite izredne odpovedi 25.11.2005 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče opozarja, da bo pri reparacijskih zahtevkih, ki so bili iz te zadeve izločeni, potrebno upoštevati, da je obstajal v času tožnikove odsotnosti z dela zaradi pripora in prestajanja zaporne kazni suspenz njegove pogodbe o zaposlitvi, kar jasno izhaja iz 1. odstavka 51. člena ZDR in sicer ob smiselnem upoštevanju določbe 3. odstavka istega člena, iz katere je razvidno, da namen ZDR ni, da se omeji suspenz izključno na maksimalno trajanje 6 mesecev, ampak je možen suspenz tudi v daljšem trajanju.

Pritožba utemeljeno opozarja, da ni odločeno o celotnem neizločenem zahtevku. O obstoju delovnega razmerja do 25.11.2005 je sodišče prve stopnje že odločilo. Del zahtevka pa je izločilo iz tega spisa in sicer glede plače ter davkov in prispevkov za čas od 25.02.2005 dalje. Ni pa odločilo o zahtevku za prijavo v zavarovanje od 25.02.2005 (priznanje drugih pravic iz delovnega razmerja) in za vpis delovne dobe od 25.11.2005 dalje. Gre zlasti za obdobje, ko je bil tožnik v suspenzu in obdobje, ko je prenehal prestajati zaporno kazen (takrat se je suspenz iztekel) in do vrnitve nazaj na delo. O obstoju delovnega razmerja oziroma o vseh pravicah iz delovnega razmerja (poleg plače, ki bo predmet drugega postopka) sodišče prve stopnje še ni odločilo, zato se pritožba tožnika glede tega šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Sodišče prve stopnje naj odloči, ali je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v socialno zavarovanje in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico tudi za čas po 25.11.2005. Upošteva naj, da je bil tožnik v času prestajanja zaporne kazni v suspenzu. V tem času pogodba o zaposlitvi sicer ni bila odpovedana, ni pa tudi mogla predstavljati podlage za izvrševanje medsebojnih pravic in obveznosti. Ko so okoliščine, ki so utemeljevale suspenz, prenehale, pa se je pogodba o zaposlitvi spet lahko začela izvrševati.

O ostalih pritožbenih navedbah se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati, ker je bilo že na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev primorano izpodbijano sodbo iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, spremeniti.

Pritožbeno sodišče je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, zato je moralo na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških celotnega postopka. Ker tožena stranka v pravdi ni uspela, mora tožniku na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP povrniti vse potrebne stroške pravdnega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003). Tožniku je priznalo naslednje stroške: 300 točk za sestavo tožbe, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 27.01.2006, 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo dne 15.02.2006, 50 točk za trajanje, 150 točk za narok dne 22.03.2006 in 50 točk za trajanje, skupaj torej 1075 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in skupaj z 20% DDV znese 592,11 EUR, ter 2 % materialnih stroškov, ki znašajo 9,87 EUR, tako da skupni stroški pravdnega postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku znašajo 601,98 EUR. Višjih priglašenih pravdnih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so zajeti v nagradi za glavna opravila odvetnika za stranko.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, saj je le-ta uspel s pritožbo (ZPP 154/1). Pritožbene stroške je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in 155. členom ZPP tako, da je priznalo za pritožbo 375 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in skupaj z 20% DDV znese 206,55 EUR, ter 2 % materialnih stroškov, ki znašajo 3,44 EUR, tako da skupni stroški pritožbenega postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znašajo 209,99 EUR. Višjih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so zajeti v nagradi za sestavo pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1442/99
• VSC sodba Kp 406/99
• VSM sodba Kp 41/99