<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 847/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.847.2006
Evidenčna številka:VDS03948
Datum odločbe:15.03.2007
Področje:delovno pravo
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpovedni rok - nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - prepoved opravljanja dela - varstvo pravic

Jedro

Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogojuje takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu omogoči nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ni podan eden od bistvenih elementov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Zato je v takšnem primeru izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v nasprotju z zakonom.

Spora glede prepovedi opravljanja dela (po 111/2 člena ZDR) ni mogoče uvrstiti med spore, za katere je po 3. odstavku 204. člena ZDR predvideno neposredno sodno varstvo. Ker tožnik v zvezi z odločitvijo o prepovedi opravljanja dela pred vložitvijo tožbe ni zahteval predhodnega varstva pri toženi stranki, niso podane procesne predpostavke za vodenje individualnega delovnega spora (1., 2. odstavek 204. člena ZDR).

 

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba

a) delno spremeni tako, da se glasi:

"1. Odločba z dne 22.9.2005, s katero je tožena stranka V.C. d.d., izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožeči stranki Š.J., se kot nezakonita razveljavi.

2.Tožeči stranki je dolžna tožena stranka priznati vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo in mu za isto obdobje izplačati pripadajočo plačo, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje po vrnitvi na delo, se zavrne.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 605,91 EUR v 8 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo."

b) delno razveljavi in tožba zavrže v delu, ki se nanaša na razveljavitev odločbe z dne 7.9.2005 o prepovedi opravljanja dela, na priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 7.9.2005 do dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače za to obdobje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe.

III. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

VI. Revizija v zvezi z odločitvijo o prepovedi opravljanja dela in vtoževanih pravicah v zvezi s tem se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, v katerem je predlagal razveljavitev odločbe z dne 22.9.2005 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (I./1. točka izreka sodbe). Razen tega je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, v katerem je predlagal razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 7.9.2005, s katero mu je bilo prepovedano opravljati delo (I./2. točka izreka sodbe). V točki I./3. izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja, ki so mu bile kršene zaradi nezakonite odločbe o prepovedi opravljanja dela z dne 7.9.2005 in na podlagi odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22.9.2005 in v katerem je predlagal izplačilo razlike do celotne plače od 9.9.2005 dalje do dneva plačila skupaj z pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V točki I./4. izreka je zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka za povrnitev pravdnih stroškov, v 2. odstavku izreka izpodbijane sodbe pa je sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik in predlaga ponovno presojo utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka. V pritožbi navaja, da 7.9.2005 ni bil hudo vinjen, saj je spil le eno pivo, tako da ni mogoče, da bi imel v krvi 1,13 grama alkohola na kilogram krvi. Zatrjuje, da mu ni bila dana pisna možnost za zdravljenje, niti možnost drugega preizkusa alkotesta. Spornega dne je deloval utrujeno zaradi tega, ker mu je v tistem času pogorela brunarica, v kateri je stanoval, zaradi česar je več mesecev spal v osebnem avtomobilu. Tožnik ni bil v enakovrednem položaju z drugimi sodelavci, katerim je tožena stranka pisno priporočila, da lahko gredo na zdravljenje. Svoje delo je opravljal, kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni storil, tako da tožena stranka ni bila oškodovana, sam pa tudi ni nikogar ogrožal na cesti. Na delovnem mestu pijejo tudi drugi delavci.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je postopek v zvezi z izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki potekal v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožena stranka je tožniku zaradi kršitve pogodbene obveznosti z dne 7.9.2005, ki jo je storil namenoma, istega dne podala pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (A2), tožniku omogočila zagovor (B12), katerega se je tožnik tudi udeležil (B13), nakar mu je 22.9.2005, to je v roku iz 2. odstavka 110. člena ZDR podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A1, B4). To izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka sicer označila kot odločbo (kar sicer odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je po svoji naravi izjava volje tožene stranke in ne njen oblastveni akt, ni), vendar ta napačna označba izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na njeno zakonitost ne vpliva. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik dejansko namenoma kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je 7.9.2005 med delovnim časom užival alkohol, pri čemer je preizkus alkoholiziranosti tožnika pokazal 1,13 grama vsebnosti alkohola v kilogramu krvi. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem izvedlo vse relevantne dokaze in ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je utemeljeno zaključilo, da je tožnik namenoma kršil pogodbene obveznosti, zaradi česar je obstajal razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika o nepopolnem oziroma nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z ugotovljeno kršitvijo pogodbene obveznosti.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni v celoti upoštevalo določbe 1. odstavka 110. člena ZDR. Po citirani določbi morajo za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajati razlogi, določeni z ZDR, s tem da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank tudi ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oziroma v primeru sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas do poteka časa, za katerega je bila ta pogodba sklenjena). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogojuje torej tudi takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu omogoči nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ni podan eden od bistvenih elementov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je v takšnem primeru izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v nasprotju z zakonom. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi opr. št. VIII Ips 262/2006 z dne 24.10.2006. Iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22.9.2005 (A1, B4) izhaja, da bo tožniku delovno razmerje prenehalo v 30 dneh po dnevu prejema te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do česar je z ozirom na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo dejansko prišlo. Iz priloge B5 namreč izhaja, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 27.9.2005 ob 7.50 uri, po trditvah tožene stranke pa je tožniku delovno razmerje pri njej prenehalo 27.10.2005. Ker torej ob upoštevanju navedenega niso bili podani vsi pogoji za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22.9.2005, tožniku pa priznalo tudi pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače s pp in sicer od dneva prenehanja delovnega razmerja do dneva vrnitve tožnika na delo k toženi stranki (4. točka 358. člena ZPP). Kar je tožnik iz tega naslova zahteval več (priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje po vrnitvi na delo k toženi stranki) je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj za ugoditev temu delu tožnikovega tožbenega zahtevka ni bilo pogojev. Iz tega razloga je v tem delu pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V postopku pa je tožnik izpodbijal tudi odločitev tožene stranke (A3), s katero mu je na podlagi določbe 2. odstavka 111. člena ZDR prepovedala opravljati delo, posledično pa je zaradi tega vtoževal tudi razliko med prejetim nadomestilom plače in plačo, do katere bi bil upravičen, če mu tožena stranka dela ne bi prepovedala opravljati. Spora o tej odločitvi delodajalca pa ni mogoče uvrstiti med spore, ki jih obravnava 3. odstavek 204. člena ZDR, ki delavcu omogoča neposredno sodno varstvo v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali glede odločitev o disciplinski odgovornosti delavca. Ob upoštevanju tega je potrebno po stališču pritožbenega sodišča spor v zvezi z odločitvijo delodajalca o prepovedi opravljanja dela obravnavati upoštevaje določbo 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik varstvo svojih pravic v zvezi s to odločitvijo tožene stranke najprej zahteval v postopku pri toženi stranki, niso bile podane procesne predpostavke za sodno varstvo v zvezi s to odločitvijo delodajalca. Glede na to je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in z ozirom na določbo 2. odstavka 354. člena ZPP v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo ter glede navedenega tožnikovo tožbo zavrglo. Ker torej tožnik v zvezi z odločitvijo tožene stranke o prepovedi opravljanja dela ni zahteval predhodnega varstva pri toženi stranki (1. odstavek 204. člena ZDR), v zvezi s tem niso podane procesne predpostavke za vodenje individualnega delovnega spora (2. odstavek 204. člena ZDR). V takšnem primeru pa je potrebno tožbo tako glede razveljavitve odločbe o prepovedi opravljanja dela kot tudi glede vtoževanih pravic iz delovnega razmerja v zvezi s to prepovedjo zavreči, saj meritorno sojenje zaradi pomanjkanja procesne predpostavke predhodnega varstva pravic pri delodajalcu ni dopustno.

Ker se je zaradi odločitve pritožbenega sodišča spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških tega postopka. Ker je tožnik z zahtevkom, ki se je nanašal na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja v zvezi z navedenim praktično v celoti uspel, mu je dolžna tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je tožniku od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo tožbe v višini 300 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.; tarifna številka 15/1b, 3. alinea), za zastopanje na poravnalnem naroku 150 točk po OT (tarifna številka 15/3b), za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 300 točk po OT (tarifna številka 15/3a), za porabljeni čas med zastopanjem na prvem naroku za glavno obravnavo 350 točk po OT (člen 7/1 OT), kar v vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (110 SIT) ter priglašenih 20 % DDV znaša 145.200,00 SIT oziroma 605,91 EUR. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo priglašenih stroškov za posvet s stranko v višini 50 točk po OT, za končno poročilo stranki 50 točk po OT in za pridobitev pravnomočnosti 50 točk po OT, ker je nagrada za ta opravila že vključena v priznano nagrado za zastopanje, niti višjih priglašenih stroškov za zastopanje na poravnalnem naroku, saj je potrebno poravnalni narok z ozirom na določbe OT vrednotiti po tarifni številki 15/3b OT. Pritožbeno sodišče tožniku tudi ni priznalo priglašenih stroškov sodne takse. Stroški sodne takse so bili tožniku odmerjeni v višini 9.500,00 SIT in sicer z ozirom na del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na prepoved opravljanja dela, v tem delu pa tožnik ni bil uspešen. Pritožbeno sodišče je priznane in odmerjene pravdne stroške v skladu z določbo 4. odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006) iz zneska, ki se glasi na tolar, po uradni dolžnosti preračunalo na znesek, ki se glasi na euro, pri čemer je v skladu z določbo 1. člena Zakona o uvedbi eura upoštevalo menjalno razmerje, ki za en euro znaša 239,640 SIT.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 155. člena ZPP oziroma 5. točko 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 272004). Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (5. točka 41. člena ZDSS-1), v zvezi z delom odgovora na pritožbo, ki se je nanašal na odločitev o delu tožnikovega tožbenega zahtevka glede prepovedi opravljanja dela pa odgovor tožene stranke na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.

Ker revizija v zvezi z odločitvijo o prepovedi opravljanja dela in pravic iz delovnega razmerja v zvezi s tem po določbah 1., 2., 3. in 4. točke 31. člena ZDSS-1 ni dovoljena, je bilo potrebno v skladu z 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča 2. stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju o tem ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.

 


Zveza:

ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/2, 204, 204/1, 204/2, 204/3, 110, 110/1, 111, 111/2, 204, 204/1, 204/2, 204/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODg2MQ==