VDS sodba Psp 723/2005

Jedro

Pravna oseba, ki zaposluje delavce, mora prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje obračunati in plačati ZPIZ-u obenem z obračunom plač oz. z vplačilom akontacije davka od dobička pravnih oseb. Poseben davčni ugotovitveni postopek oz. izdaja odločbe o obveznosti plačila prispevkov ni potreben, zato v primeru neplačila zavezanec že takrat pride v zamudo s plačilom.

Ker zastaranje terjatve po Zakonu o davku od dobička pravnih oseb oz. kasnejšem Zakonu o davčnem postopku pretrga vsako dejanje davčnega organa, katerega namen je plačilo obveznosti, pretrga zastaranje tudi tožnikova (ZPIZ) prijava terjatve v stečajnem postopku.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo obstoj terjatve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije zoper toženo stranko C. d.d., Koper, v znesku 23.058.402,63 SIT ter toženi stranki naložilo, da tožnici omenjeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 12.2.2001 dalje do plačila plača v 15 dneh. Sklenilo je, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka ter predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbo tožnice stroškovno zavrže, podrejeno sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, oz. še podrejeno, sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču, ob upoštevanju pritožbenih stroškov. Navaja, da je prvostopno sodišče kršilo določbe o stvarni pristojnosti, ker se nadzor nad pravilnim obračunom prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter vplačilom izvaja v upravnem postopku, morebitne nepravilnosti v obračunu se ugotovijo z upravno odločbo, kar pomeni, da se višine prispevkov, morebitnih zamud in v posledici zamudnih obresti ne ugotavlja ter o tem ne odloča v sodnem postopku. Izpodbijana sodba nima razlogov o bistvenih okoliščinah, to je znesku zamudnih obresti, datumu zapadlosti terjatev glavnice prispevkov ter tudi ne vsebuje dejstev o višini glavnice, da bi bilo sploh mogoče preveriti pravilnost tožbenega zahtevka. Sodišče se ni opredelilo do trditve tožene stranke, da je bil zakon o davčnem postopku v neskladju z ustavo glede pričetka teka zamudnih obresti, Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da zamudne obresti pričnejo teči šele z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Dopis davčnega organa tožeči stranki o višini zamudnih obresti ni odločba, izdana v davčnem upravnem postopku, ker odločba ni bila izdana, tožena stranka tudi ni prišla v zamudo. Izvedensko mnenje o višini terjatve oz. zamudnih obresti ni verodostojno, saj temelji na podatkih davčnega urada, iz poročila urada pa ni mogoče razbrati zapadlosti posameznih zneskov in tudi ne izračunati zakonskih zamudnih obresti na neplačane prispevke. Izvedenec bi moral nepristransko ugotoviti višino terjatve tožeče stranke iz naslova zamudnih obresti, saj tožeča stranka terjatve ni utemeljila v skladu z določbo 1. odst. 180. čl. ZPP. Izvedenec davčno obvestilo o višini zamudnih obresti dokazuje z istim davčnim obvestilom iz postopka prisilne poravnave. Sodba ne upošteva določb obligacijskega zakonika o prepovedi anatocizma in prepovedi učinka ultra alterum tantum ter dejstva, da je bil že ob vložitvi tožbe 13.2.2001 zahtevek tožnice, ob upoštevanju podatka o zapadlosti obresti za terjatve, zapadle vsakomesečno od 6.2.1992 do 6.9.1992 in tudi za zapadle 5.6.1996, zastaran, tudi ob upoštevanju prijave v postopku prisilne poravnave.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter ob tem ni kršilo določb postopka, tako ne zatrjevanih kot tudi ne določb, na katere na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbene navedbe o nujnosti upravno-davčnega postopka in nedopustnosti sodnega postopka niso utemeljene, ker je Zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Ur. l. RS, št. 48/90 s spremembami, v nadaljevanju : Zakon o prispevkih) v 4. odst. 5. čl. določal, da prispevke za socialno varnost obračunavajo izplačevalci osebnih dohodkov ob dvigu sredstev za izplačilo osebnih dohodkov, plačujejo pa jih v šestih dneh po izplačilu osebnih dohodkov, vendar najpozneje do prvega naslednjega izplačila osebnih dohodkov. Prispevke so zavezanci - izplačevalci osebnih dohodkov po Zakonu o prispevkih obračunavali ter plačevali na podlagi samega zakona, ki ne predvideva obveznosti izdaje upravne oz. davčne odločbe, v 4. čl. je bilo namreč določeno, da se prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačuje neposredno Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije. Po 15. čl. se glede zastaranja obveznosti za obračun in plačilo prispevkov, ki jih plačujejo fizične osebe v delovnem razmerju ter pravne osebe za zaposlene delavce, in obresti, uporabljajo določbe posebnega zakona, ki se nanašajo na zastaranje pri plačevanju davka od dobička pravnih oseb. V 16. čl. je bilo določeno, da mora zavezanec za plačilo prispevkov plačati za zamujeno dobo obresti po obrestni meri, ki jo določi IS Skupščine RS, če prispevki niso plačani v predvidenem roku. Iz določbe 26. čl. Zakona o prispevkih, v povezavi s 25. ter 26. čl. Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Ur. l. RS, št. 48/90 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju zapadlosti prispevkov leta 1992 do 31.12.1993, davčni zavezanci sestavljajo sami obračune prispevkov, ki jih predložijo službi za nadzor. Kasnejši Zakon o davku od dobička pravnih oseb (Ur. l. RS, št. 72/93 s spremembami), ki se je uporabljal od 1.1.1994, je obračunavanje davka uredil enako, v 49. čl. je namreč določil, da davčni organ izda odločbo le, če ugotovi, da davčna obveznost ni pravilno obračunana. Sistem obračunavanja in plačevanja prispevkov ni predvideval izdaje upravnih odločb, razen morda v spornih primerih, kar pa v tej zadevi ni izkazano, saj iz izjave upraviteljice prisilne poravnave, ki jo pravilno povzemata tako izvedenec, kot sodišče prve stopnje, izhaja, da glavnica terjatve za prispevke z roki dospelosti ni bila sporna. Za obračunavanje in plačevanje prispevkov z zapadlostjo 4.6.1996 je veljal Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami - ZPSV), ki je v 1. odst. 15. čl. določal, da se glede obračunavanja, odmere in plačevanja prispevkov, zamudnih obresti, prisilne izterjave, zastaranja, poroštva in drugih vprašanj postopka uporabljajo določbe ZPSV, zakona o davčnem postopku in zakonov. Po 16. čl. so delodajalci dolžni dostaviti davčnemu organu obračun prispevkov za socialno varnost, nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov pa opravlja davčni organ v skladu s posebnimi predpisi. Ugovor, da ne gre za sodno pristojnost, je neutemeljen tudi zaradi določbe 5. alinee 1. tč. 1. odst. 5. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 - ZDSS) ter enake določbe točke 1c. 1. odst. 7. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1), ki velja od 1.1.2005, po katerih je socialno sodišče pristojno za odločanje v socialnih sporih o plačevanju prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Iz listin v upravnem spisu (priloga A/1) izhaja, da je za plačilo neporavnanih prispevkov Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje že 11.1.1995 izdala sklep o dovolitvi izvršbe za terjatve, zapadle v letu 1992. Agencija je imela v skladu z 2. odst. 4. čl. Zakona o Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. l. RS, št. 48/94 s spremembami) pri opravljanju plačilnega prometa in davčnem nadziranju javna pooblastila. Po 44. čl. zakona o Agenciji izda agencija nalog za poravnavo obveznosti, če pravna oseba ne izda v predpisanem roku naloga za plačilo davkov in prispevkov. Očitno nesporne obveznosti tožene stranke v letu 1992 in v juniju 1996 niso bile poravnane ter je zato tožeča stranka na podlagi obračunov upravičena terjati plačilo.

Potrdili Agencije RS za plačilni promet z dne 8.10.1998 (priloga A1) ter Davčnega urada K. z dne 12.2.1999 (priloga A6) sta potrdili o dejstvih, o katerih organizacija z javnimi pooblastili oz. državni organ vodi uradno evidenco. Potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, veljajo za javne listine po 1. odst. 164. čl. tedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, Ur. l. SFRJ, št. 47/86). Javna listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje. Navedbe tožene stranke o nepravilno obračunanih glavnicah, rokih zapadlosti in o nepravilno obračunanih obrestih so pavšalne, brez vsakršne utemeljitve, sodišče prve stopnje je zato utemeljeno oprlo svojo odločitev na omenjeni potrdili, ki sta bili v sodnem postopku preverjeni dodatno z mnenjem izvedenca finančne stroke.

Ker torej obračuni prispevkov oz. sama glavnica ni bila sporna, tudi ni bilo potrebe, da se o obveznosti izda upravna odločba, na osnovi katere bi bilo sploh mogoče razpravljati o pričetku teka zamudnih obresti v skladu z v pritožbi citirano odločbo Ustavnega sodišča. Tožena stranka v sodnem postopku ni predložila nobenega dokaza o nepravilnem obračunu obresti, izvedenčevim ugotovitvam ni konkretno ugovarjala in tudi ni predlagala, da se obračuni obresti preverijo z novim izvedenskim mnenjem, za kar je podlaga v 254. čl. ZPP v primeru, ko je izvedenčev izvid nejasen ali nepopoln. Na podlagi pavšalnih navedb o pomanjkljivem izvedenskem mnenju ni bila dolžnost sodišča, da mnenje dodatno preverja, saj na podlagi 8. čl. ZPP sodišče po svojem prepričanju na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sta z izpodbijano sodbo kršeni načeli Obligacijskega zakonika o prepovedi obrestnega obrestovanja (anatocizma) in prepovedi nadaljnjega obračunavanja zamudnih obresti, ko dosežejo glavnico (pravilo ne ultra alterum tantum). Zamudne obresti so bile obračunane do 16.9.1998 ter v prijavi terjatve upoštevane v skladu z določbo 3. odst. 43. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami - ZPPSL). V tožbenem zahtevku je tožnik zahteval plačilo terjatve, ki ji je upraviteljica prisilne poravnave ugovarjala in je ob tem v celoti upošteval pogoje plačila, določene s sklepom Okrajnega (pravilno : Okrožnega) sodišča v Kopru, opr. št. St 15/98 z dne 9.12.1999. Terjatev tožeče stranke vključuje neplačane zamudne obresti, ki so vse dospele v plačilo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 - OZ) in za katere tako na podlagi 2. odst. 279. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR), kot na podlagi 381. čl. OZ velja, da tožnik lahko zahteva t.i. procesne obresti (zamudne obresti od neplačanih obresti) od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Sodišče je razsodilo, da tožeči stranki pripadajo zakonske zamudne obresti, kar vključuje upoštevanje odločb Ustavnega sodišča, s katerimi posega v zakonodajo. Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006) o delni razveljavitvi člena 1060 OZ se nanaša na obligacijska razmerja in jo je kot materialno pravo potrebno tudi upoštevati.

Po določbi 1. odst. 337. čl. ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP. Tožena stranka ugovor zastaranja prvič uveljavlja šele v pritožbi in še to le pavšalno. Tak ugovor spada v trditveno podlago strank, pri čemer pritožbene novote praviloma niso dopustne. V zvezi z ugovorom zastaranja je namreč potrebno ugotavljati dejansko stanje glede začetka in nastanka zastaranja terjatve. Pritožbenega ugovora zastaranja tako ni mogoče upoštevati, pripomniti pa je potrebno, da je tudi sicer neutemeljen, ker je bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje z dne 11.1.1995 v smislu 55. čl. Zakona o davku od dobička pravnih oseb zastaranje že pretrgano, zastaranje pa pretrga v smislu 388. čl. ZOR tudi prijava terjatve v postopku prisilne poravnave ter vložitev tožbe za plačilo prerekane terjatve, v skladu s 3. odst. 392. čl. ZOR oz. 3. odst. 369. čl. OZ, pa začne zastaranje v omenjenih primerih znova teči od dneva, ko je spor končan, ali kako drugače poravnan.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, v skladu s 353. čl. ZPP je zato sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo. Ker toženec s pritožbo ni uspel, na podlagi 19. čl. ZDSS-1 ter v skladu s 165. v zvezi s 154. čl. ZPP, upoštevajoč načelo uspeha, stroške pritožbe trpi sam.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Psp 656/2005
• VSM sklep Cpg 46/94
• VDS sodba Psp 164/2007