VDS sodba Psp 931/2005

Jedro

Invalidnost ni pravica, temveč pravno dejstvo, ki se ugotavlja po postopku, določenem v zakonu.

Pri delovnem invalidu III. kategorije invalidnosti se od 1.1.2003 ugotavlja izpolnjevanje pogojev za delno invalidsko pokojnino in ne nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da glasi :

"O pravici in višini delne invalidske pokojnine bo odločil toženec s posebno odločbo."

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka razveljavilo odločbi tožene stranke št. I-7014485 z dne 22.12.2003 ter 3.6.2004. Tožniku je priznalo pravico do invalidnosti III. kategorije zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delovnem mestu tehnologa III s polovičnim delovnim časom od 22.12.2003 dalje (2. točka izreka) ter v točki 3 izreka toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe odloči o pravici in višini nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka ter predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, ker ni bilo upoštevano mnenje IK II. stopnje, ki je stališče sprejela v sestavi izvedencev ustrezne strokovnosti, ob upoštevanju načel in dosežkov sodobne medicine ter zakona in pravilnika, ki ureja organizacijo in delo invalidskih komisij. Sodišče ni upoštevalo predlogov specialistov iz IK II. stopnje, podanih v pripombah k izvedenskemu mnenju, da bi bilo potrebno tožnika pred določitvijo dokončne ocene o njegovi zmožnosti za delo hospitalizirati v psihiatrični bolnišnici, s posebnim poudarkom diferencialno-diagnostične razdelitve njegove osebnosti in motenj, pa tudi z namenom intenzivnega zdravljenja. Šele na podlagi spremljanja in diagnosticiranja v psihiatrični bolnišnici bi lahko strokovni konzilij psihiatrične stroke podal mnenje, ali je pri tožniku utemeljena trajna razbremenitev pri njegovem delu ter v kakšni obliki. S takšnim stališčem je soglašala sodna izvedenka. Odločitev je tožena stranka sprejela na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije v času odločanja in vztraja, da na podlagi te dokumentacije ni mogoče spremeniti izvedenskega mnenja IK II. stopnje z dne 11.5.2004, da tožnikova zmožnost za delo na delovnem mestu tehnologa III oz. za poklicno napredovanje ni zmanjšana, kar pomeni, da pri tožniku ni invalidnosti. Sodišče prve stopnje na dan, ko je določilo nastanek invalidnosti, ni ugotovilo pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja oz. tožnikove lastnosti zavarovanca, kar je predhodno vprašanje pri odločanju o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopno sodišče je sicer v nasprotju z zakonom razveljavilo izpodbijani odločbi tožene stranke, ker bi jih moralo, glede na ugoditev tožbenemu zahtevku, v skladu z 2. odst. 81. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1), ob tem, ko je tožniku priznalo pravico, odpraviti. Prav tako je nepravilno priznalo pravico do invalidnosti III. kategorije, invalidnost v smislu 60. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1) ni pravica, temveč pravno dejstvo, ki se ugotavlja po postopku, določenem v zakonu in se pravice šele pridobijo na podlagi invalidnosti. Teh nepravilnosti tožena stranka v pritožbi ni posebej navajala, po presoji pritožbenega sodišča sicer gre za nepravilno uporabo zakonskih določb, ki pa ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Sodišče druge stopnje v skladu s 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) preizkusi sodbo prve stopnje v delu, v katerem se izpodbija s pritožbo ter v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pazi le a nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopna sodba, s katero je pri tožniku ugotovljena invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni ter priznana pravica, da od 22.12.2003 dalje opravlja svoje delo tehnologa III s polovičnim delovnim časom, pravilna in zakonita. Pritožba ne navaja, katere konkretne določbe ZPIZ-1 ter Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov ZPIZ Slovenije (Ur. l. RS, št. 113/2002) in drugih aktov tožene stranke sodišče prve stopnje pri presoji tožbenega zahtevka ni uporabilo oz. jih je zmotno uporabilo. Pri tožniku gre za vrsto zdravstvenih težav, ki so tako organske, kot psihične narave, pri čemer gre za medsebojni vpliv ene vrste težav na druge. Izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ter dopolnitev mnenja z izpovedjo specialista nevrologa dr. A.M. že v postopku pred prvostopnim sodiščem, opr. št. Ps 1393/2001, nakazuje, da gre pri tožniku za izrazite psihične težave, ki lahko vplivajo na zmožnost za delo, če gre za zahtevnejšo dejavnost, kot npr. usklajevanje s strankami ali sodelavci. Zaslišani izvedenec je pojasnil, da sta pri oceni zmožnosti za delo nevrokirurg in nevrolog premalo upoštevala mnenje psihiatra in ni jasno, ali sta bila s tem mnenjem seznanjena. Po 8. čl. ZPP sodišče po svojem prepričanju na podlagi presoje zbranih dokazov odloči, katera dejstva šteje za dokazana. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, po 213. čl. ZPP odloči sodišče. Pri tožniku so izrazito v ospredju psihične težave, kar izhaja iz novejše medicinske dokumentacije. Lečeči psihiater je namreč po podatkih v upravnem spisu že od novembra 2002 (pregledi 5.11.2002, 17.12.2002 in 4.3.2003) predlagal skrajšani delovni čas in ob tem že v prvem omenjenem izvidu navedel, da je bil enakega mnenja že pred dvemi leti. Delovno razbremenitev je povsem jasno predlagala specialistka klinične psihologije v mnenju z dne 3.2.2003. Enaki predlogi oz. celo ugotovitve, da tožnik ni zmožen za samostojno delo, se nato ponavljajo v zdravniškem mnenju specialista medicine dela, prometa in športa z dne 7.4.2003 ter v mnenjih specialista nevropsihiatra z dne 6.5. in 17.6.2003. Kot je ugotovilo prvostopno sodišče, je IK I. stopnje, ob ugotovljeni glavni bolezni, hudi somatomorfni motnji, ki bistveno vpliva na invalidnost in ostalih boleznih, ki tudi vplivajo na zmožnost za delo, depresivni epizodi, kroničnem vertebralnem sindromu ter kronični lumboischialgiji, ugotovila, da je zdravljenje glede teh bolezni končano. Zato so neutemeljene pripombe, ki jih je v zvezi z izvedenskim mnenjem podala tožena stranka v postopku na prvi stopnji ter v pritožbi, da bi bilo potrebno tožnika hospitalizirati v psihiatrični bolnišnici z namenom diferencialno-diagnostične razdelitve njegove osebnosti in motenj ter intenzivnega zdravljenja na oddelku. Do takšnega predloga se je izvedenka specialistka nevropsihiatrinja v dopolnitvi mnenja opredelila in pojasnila, da tožnikovih somatomorfnih motenj, ponavljajoče se anksiozno depresivne motnje, socialne fobije, kroničnega organskega psihosindroma ter paranoidne reakcije, ob ugotovljeni disocialni osebnostni motenosti ni mogoče ustrezno zdraviti, ker gre za kronične bolezni in vzročno zdravljenje ne bi bilo učinkovito. Zaradi kroničnosti motenj tudi psihoterapija ne bi privedla do izboljšanja. Glede na številne tožnikove obiske v psihiatrični ambulanti, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje lečeči psihiater ne bi predlagal skrajšanja delovnega časa, če bi bilo tožnikove zdravstvene težave mogoče učinkovito zdraviti z zdravili oz. psihoterapijo.

Tudi pripombe specialista dr. M.R., izvedenca IK II. stopnje, ki jih je tožena stranka sodišču poslala po zaključeni glavni obravnavi in po izdaji sodbe, vsebinsko ne pomenijo novosti, ponovljen je predlog za hospitalizacijo v psihiatrični bolnišnici, ki bi lahko pomenila podlago za dodatne ocene tožnikove osebnosti in motenj, vendar ob številnih, že podanih mnenjih specialistov psihiatrov ter sodne izvedenke, končna ugotovitev glede zmožnosti za delo ne bi mogla biti drugačna.

Tožnik je na obravnavi 16.6.2005 izpovedal, kakšne psihične obremenitve so povezane z njegovim delom tehnologa III, kjer dnevno prihaja do nesporazumov z različnimi sodelavci v zvezi z ocenjevanjem ustreznosti izdelkov. Nedvomno vsakodnevni zapleti pri ocenjevanju ustreznosti vzglavnikov stopnjujejo tožnikove psihične težave in posredno vplivajo na pojav somatomorfnih motenj.

Sodišče prve stopnje je imelo v zbrani medicinski dokumentaciji dovolj dokazov, da je pri tožniku ugotovilo nastanek invalidnosti v smislu definicije iz 60. čl. ZPIZ-1. Ob skladnih mnenjih psihologa, izvedencev psihiatrov in specialista za medicino dela je odločitev, da tožnik lahko opravlja svoje delo le s polovico polnega delovnega časa ter je zato pri njem podana III. kategorija invalidnosti, utemeljena in zakonita.

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče spremenilo sodbeni izrek v 3. točki. ZPIZ-1 ne pozna pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Na pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega se po 93. čl. ZPIZ-1 navezuje le pravica do delne invalidske pokojnine. Tožena stranka bo morala s posebno odločbo odmeriti delno invalidsko pokojnino in ob tem upoštevati določbe ZPIZ-1 o pridobitvi, uživanju ter izgubi pravic. Pravice na podlagi invalidnosti se na podlagi 5. odst. 156. čl. ZPIZ-1 pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar se v skladu s 159. čl. ZPIZ-1 delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse, dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Takšno delo pa je po 101. čl. ZPIZ-1 tožniku dolžan ponuditi njegov delodajalec.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz celotnega upravnega ter sodnega spisa ne izhaja, da bi bila zaposlitev tožnika v času nastanka invalidnosti sporna oz. nejasna. Predstavnik delodajalca družbe J.C. N. d.o.o. je bil navzoč ob zasedanju IK I. stopnje 11.12.2003, v mnenju se ugotavlja na podlagi delovne anamneze, da tožnik opravlja delo tehnologa III ter da je dopolnil 22 let delovne dobe. Nobenega dokaza ni, da bi tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala oz. o obstoju kakršnihkoli ovir, da tožnik uveljavi pravico do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Pritožbi je bilo torej potrebno delno ugoditi le zaradi materialnopravno zmotnega priznanja pravice do nadomestila plače, pri čemer bo rok izdaje odločbe o pravici do delne invalidske pokojnine odvisen od uresničitve obveznosti delodajalca, da tožniku ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas, krajši od polnega delovnega časa, skladno s predpisi o delovnih razmerjih, v ostalem pa je neutemeljeno pritožbo v skladu s 353. čl. ZPP zavrnilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 19/2002
• VDS sodba Psp 286/2006
• VDS sodba Psp 303/2006