VDS sodba Psp 548/2004

Jedro

Ker je bilo o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine že odločeno z odločbo, ki je postala dokončna in pravnomočna, za ponovno odločanje na podlagi iste zahteve ni nobene pravne podlage ne glede na to, da je s 1.1.2000 začel veljati nov zakon, po katerem se obvezno zavarovanje za direktorje zasebnih družb in drugih poslovodnih delavcev zaključi z dnem izbrisa iz registra. Zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so kumulativo izpolnjeni vsi pogoji, določeni v zakonu za njeno pridobitev. Torej z dnem, ko je izpolnjen pogoj starosti, pokojninske dobe in prenehanje obveznega zavarovanja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev dokončne odločbe toženca št. P-4023695 z dne 2.4.2002 in priznanje pravice do starostne pokojnine od 1.12.1999 dalje, podrejeno pa od 16.5.2000 dalje. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je tožnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je jasno, da je vlogo za upokojitev podal 25.11.1999 in je bil pripravljen plačati vse prispevke. Izračun prispevkov pa se je zavlekel, vendar ne po njegovi krivdi. Meni, da je sodišče napačno štelo, da je s tem, ko je dne 18.5.2000 plačal prispevke, tudi tedaj vložil zahtevo za upokojitev. S plačilom prispevkov je le izpolnil še en pogoj. Odločba toženca z dne 25.2.2000 ni odločilna, toženec mu je izdal nalog za izplačevanje akontacije starostne pokojnine dne 26.5.2000. Prenos pooblastil za zastopanje firme L. d.o.o. je uredil na podlagi navodil toženca z dne 10.8.2000. Neutemeljeno je sklicevanje na določbe 191. čl. in 2. odst. 156. čl. Zakona, ki je stopil v veljavo 1.1.2000. V času oddaje vloge za upokojitev zakon še ni vseboval določb glede poslovodstva. Dne 1.12.1999 je dopolnil 40 let delovne dobe in 60 let starosti. Sodba ni zavzela stališča do vseh izpostavljenih vprašanj.

V odgovoru na pritožbo toženec pojasnjuje, da je bilo z izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča, enako kot z odločbama, izdanima v predsodnem postopku, ugotovljeno, da je pritožnik šele 16.5.2002 plačal zaostale prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 1.10.1992 do 30.4.1998 in da je bil prenos pooblastil za zastopanje podjetja L. d.o.o. opravljen šele 7.2.2001. Pritožnik pa je v skladu z določbo 191. čl. in 2. odstavka 156. člena zakona pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil šele 8.2.2001. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami dodatno poudarja naslednje.

Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je tožnik zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pri tožencu nedvomno vložil dne 25.11.1999. O tej zahtevi je toženec odločil z odločbo št. 4023695 z dne 25.2.2000, zoper katero pritožba ni bila vložena tako, da je odločba postala dokončna in pravnomočna. To pomeni, da je bilo o zahtevi na priznanje pravice do starostne pokojnine, vloženi pri tožencu 25.11.1999, že odločeno s pravnomočno odločbo in da je bil redni postopek pravnomočno zaključen. To pa je bistveni razlog, da se v sedaj obravnavanem postopku ne more upoštevati, da je bila zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine vložena 25.11.1999. Za ponovno odločanje na podlagi iste zahteve, o kateri je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, ni nikakršne pravne podlage. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni razlogi, da je bil tožnik pripravljen plačati prispevke.

Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se začne na zahtevo zavarovanca. Šteje se, da je postopek za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja uveden, ko zavod prejme zavarovančevo zahtevo. Ker ni izrecno določeno tako, kot pri uveljavljanju pravic iz invalidskega zavarovanja, da se postopek začne šele, ko zavod prejme popolno delovno in medicinsko dokumentacijo, se šteje, da je zahteva za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja vložena tudi tedaj, če niso priložena vsa dokazila. Zavod je dolžan pričeti s postopkom na podlagi kakršnekoli vloge, s katero zavarovanec uveljavlja pravico iz pokojninskega zavarovanja.

Čeprav tožnik pravno-formalno dne 18.5.2000 ni vložil zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, pač pa je tega dne tožencu posredoval le obračun prispevkov iz plač in od plač in kopije virmanov, je toženec, da je sploh lahko odločal o pravici do starostne pokojnine, edino pravilno štel vlogo z dne 18.5.2000 kot datum nove zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine. Vloga z dne 18.5.2000 je prva vloga, ki jo je tožnik vložil po pravnomočno zaključenem postopku, s katero je dokazoval, da je dne 16.5.2000 plačal prispevke za obdobje od leta 1992 do 1998 in da so izpolnjeni pogoji za vštetje tega časa v zavarovalno dobo. V kolikor toženec vloge z dne 18.5.2000 ne bi štel kot nove zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, pravno-formalno pogoji za odločanje o pravici do starostne pokojnine sploh ne bi bili izpolnjeni, saj tožnik tekom postopka ni vložil nobene nove zahteve.

Dne 18.5.2000 oz. od 1.1.2000 pa je že veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1, ki v 191. členu izrecno določa, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili plačani prispevki. Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je tožnik šele s plačilom prispevkov 16.5.2000 za obdobje 1992-1998, dopolnil 40 let pokojninske dobe. Po prvem odstavku 156. čl. ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. To pa je z dnem, ko so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji, določeni v zakonu. Kolikor zavarovanec enega izmed pogojev ne izpolnjuje, do določene pravice iz obveznega zavarovanja ni upravičen. V 2. odst. 156. čl. ZPIZ-1 (enako kot v 1. odst. 171. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnem do 31.12.1999), pa je kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, določeno prenehanje obveznega zavarovanja.

Podlaga za obvezno zavarovanje nastane po zakonu z vzpostavitvijo pravnega razmerja (7. člen ZPIZ-1). Obvezno zavarovanje praviloma traja od začetka pravnega razmerja pa do prenehanja takšnega razmerja. Za direktorja zasebnih družb in drugih poslovodnih delavcev, ki v družbi niso v delovnem razmerju, je v 4. alinei 33. čl. ZPIZ-1 določeno, da se obvezno zavarovanje začne z dnem vpisa v register in se zaključi z dnem izbrisa iz navedenega registra. Obvezno zavarovanje je pri tožniku, ki je bil glede na podatke iz obrazca M1/M2, zavarovan kot direktor in lastnik zasebnega podjetja, prenehalo 7.2.2001, ko je bil po sklepu Okrožnega sodišča, št. Srg 2001/00429 razrešen funkcije direktorja podjetja L. d.o.o. Soča in po potrdilu Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote GO, Izpostava T., z dne 28.12.2001, tega dne odjavljen iz zavarovanja. Zadnji kumulativni pogoj iz 2. odst. 156. čl. ZPIZ-1 je tožnik izpolnil 7.2.2001, da je lahko pravico do starostne pokojnine uveljavil od 8.2.2001, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in pred tem toženec.

Glede na vse obrazloženo in ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana dokončna odločba toženca pravilna in zakonita, pri čemer je vse relevantne razloge tudi ustrezno utemeljilo in se do njih opredelilo, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94 - ZDSS) v zvezi z 2. odst. 84. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 - 10/2004 - ZDSS-1) in odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-53/2000-32 z dne 12.6.2003 (Ur. l. RS št. 63/2003) odločilo, da tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 91/2002
• VSL sodba II Cp 389/2000
• VDS Sodba Psp 223/95