<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sklep Pdp 680/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PDP.680.2006
Evidenčna številka:VDS03843
Datum odločbe:26.05.2006
Področje:delovno pravo
Institut:začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve - težko nadomestljiva škoda - zavarovanje za primer brezposelnosti

Jedro

Inšpekcija za delo je zadržala učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, kateremu je sodišče ugodilo. Verjetnost obstoja terjatve je izkazana, ker je bila tožnica v času, ko naj bi neupravičeno izostala z dela (kar je bil razlog za izredno odpoved), v bolniškem staležu. Ker bi učinkovanje izredne odpovedi pomenilo, da je tožnica ostala brez zaposlitve po svoji krivdi, se tožnica ne bi mogla zavarovati za primer brezposelnosti in tako ne bi bila več upravičena do stroškov zdravljenja; imela bi le pravico do nujnega zdravljenja po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, kar pa bi zanjo pomenilo nastanek težko nadomestljive škode.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 20.2.2006. Z začasno odredbo je sodišče prve stopnje zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi z dne 16.1.2006. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico v roku treh dni pozvati nazaj na delo in jo za čas od 17.1.2006 prijaviti v obvezno socialno zavarovanje. Sklenilo je, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja še 30 dni po pravnomočnosti odločitve v tem delovnem sporu.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugovoru tožene stranke zoper izdano začasno odredbo ugodi in razveljavi sklep sodišča prve stopnje z dne 20.2.2006 ter v tem obsegu tožeči stranki naloži povrnitev nastalih stroškov. Podrejeno predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da je že v ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi navajala, da niso kumulativno podani pogoji po 1. in 2. odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98 - 16/2004). Sodišče je samo ugotovilo, da s tožnico skupaj živi tudi mož, ki prispeva k stroškom vzdrževanja hčere in tudi skrbi za sina, zato tožničini izpadli prihodki ne bi pomenili tudi težko nadomestljive škode, vendar pa bi se tožeča stranka zaradi svojega bolniškega stanja zelo težko zaposlila in bi to pomenila tudi težavo pri njenem nadaljnjem zdravljenju. Tožeča stranka ni verjetno izkazala, da bi zaradi njenega bolniškega staleža bila otežena njena zaposlitev. Tožeča stranka tudi ni predložila potrdila za sina M.Š., koliko njegovo bolezensko stanje resnično povzroča povečanje stroškov družinskega proračuna. Prav tako odločitev komisije izbranega zdravnika, da se bolniški stalež tožeči stranki podaljša od 3.3.2006 do 13.4.2006, ne bi smelo vplivati na odločitev o izdaji začasne odredbe. Izdana začasna odredba se tudi ne da izvršiti. Začasna odredba je le sredstvo za zavarovanje, zato z začasno odredbo ni možno naložiti ravnanja, ki bi pomenilo delno izpolnitev tožbenega zahtevka. Izdana začasna odredba pa se po vsebini pokriva s tožbenim zahtevkom.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Po mnenju tožnice so izpolnjene vse tri predpostavke, določene v 2. odstavku 272. člena ZIZ. Preprečitev uporabe sile pa je opredeljena tudi v 1. odstavku 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004). Delodajalec lahko za dosego svojih ciljev zakonske določbe zlorabi s sprejemom odločitev, ki so očitno nezakonite. Na podlagi že navedenih dejstev v predlogu za izdajo začasne odredbe lahko ravnanje tožene stranke v konkretnem primeru ocenimo kot samovoljno oziroma "z uporabo sile". Tožnica meni, da je izpolnjena tudi naslednja predpostavka, in sicer nastanek nenadomestljive škode, saj je izkazala, da je resno bolna in z odločbo ZZZS z dne 11.4.2006 začasno nezmožna za delo do 9.6.2006. V posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne bi prejemala nadomestila na zavodu za zaposlovanje, zaradi zdravstvenih razlogov pa se tudi ne bi mogla zaposliti. Da je vsako zdravljenje, predvsem dolgotrajnejše, povezano s stroški, pa ni treba posebej dokazovati. Če v konkretnem primeru ni izpolnjena zakonska predpostavka "nenadomestljive škode", potem bi si bilo težko predstavljati, v katerih zadevah s področja delovnih sporov bi sploh obstajala možnost nastanka take škode. Izkazana je tudi nadaljnja predpostavka za izdajo začasne odredbe, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, tudi če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da se začasna odredbo, ko jo je predlagala tožnica, ne more izdati, ker naj bi se po vsebini pokrivala s tožbenim zahtevkom. Zadrževanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi v obliki začasne odredbe, je izredno predvideno v 3. odstavku 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), v konkretnem primeru v povezavi s 3. odstavkom 227. člena ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti glede absolutno bistvenih kršitev pravil postopka in pravilne uporabe materialnega prava v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi takega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Iz obvestila Inšpektorata RS za delo, Enote v Kopru z dne 15.2.2006 je ugotovilo, da je inšpekcija za delo zadržala učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe po določbi 3. odstavka 227. člena ZDR. Tožnica je v zakonskem roku iz 3. odstavka 204. člena ZDR vložila tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in predlaga izdajo začasne odredbe, kot to omogoča 3. odstavek 227. člena ZDR. Kdaj sodišče izda začasno odredbo, je v delovnih sporih določeno v 43. členu ZDSS-1, in sicer lahko sodišče izda začasno odredbo, ki je potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode po uradni dolžnosti ali na predlog stranke. Začasne odredbe se izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, v kolikor ZDSS-1 ne določa drugače.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v obravnavanem primeru podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer je potrebno poudariti, da v tej fazi odločanja še ne gre za kontradiktorno odločanje v smislu izvajanja dokazov, je pravilno ugotovilo, da je izkazana verjetnost obstoja terjatve. S takim zaključkom sodišča prve stopnje se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj iz predloženih dokazov tožnice izhaja, da je bila v času, ko naj bi neupravičeno izostala z dela v bolniškem staležu, v katerem se nahaja tudi še danes. S predložitvijo bolniških listov je tako tožnica izkazala verjetnost obstoja terjatve.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica ni izkazala drugega pogoja, in sicer enega izmed pogojev, določenega v 2. odstavku 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je izdana začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. S takim zaključkom sodišča prve stopnje se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj dejstvo, da bi tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pomeni, da tožnica ne bi imela pravic na zavodu za zaposlovanje, kar posledično tudi pomeni, da ne bi bila več zdravstveno zavarovana. Ob izkazanem dejstvu, da se tožnica nahaja v bolniškem staležu, bi to pomenilo, tudi da ne bi imela več pravic iz zdravstvenega zavarovanja, kar bi imelo za posledico, da ne bi bila več upravičena do stroškov zdravljenja, temveč bi imela samo še pravico do nujnega zdravljenja po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Tako stanje pa prav gotovo pomeni nastanek težko nadomestljive škode. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da tožnica živi v skupnem gospodinjstvu z možen in dvema nepreskrbljenima otrokoma, pri čemer je en otrok že odrasel, vendar nesposoben za samostojno življenje.

Poleg navedenega pa je potrebno ugotoviti, da je izdana začasna odredba zakonita tudi iz razloga po določbi 3. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ, saj dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, to je tožnici. Glede na dejstvo, da se tožnica nahaja v bolniškem staležu nad 30 delovnih dni, gredo trenutno vsa nadomestila plače za tožnico v breme zdravstvenega zavarovanja in s tem toženi stranki ne nastaja nobena škoda. Na vsak način pa bi tožnica pretrpela znatno večjo škodo v primeru, da predlagana začasna odredba ne bi bila izdana iz zgoraj navedenih razlogov.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je začasna odredba nezakonita iz razloga, ker naj bi pomenila že delno izpolnitev tožbenega zahtevka. Kot pravilno navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, je izdana začasna odredba predvidena v določbi 3. odstavka 227. člena ZDR in ne gre za izpolnitev tožbenega zahtevka, temveč za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Sklenilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, iz razloga, ker s pritožbo ni uspela in ker po določbi 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec krije svoje stroške postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ne glede na izid postopka.

 


Zveza:

ZZZPB člen 3, 3/3/3. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. ZDR člen 227, 227/3, 227, 227/3. ZDSS-1 člen 43, 43.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODM5Mg==