VDS sodba Pdp 155/2005

Jedro

V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po določilu 90. člena ZDR gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za te spore pa ZDSS v 2. odstavku 22. člena določa, da delodajalec trpi svoje stroške postopka ne glede na njegov izid.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21.4.2004 ter na poziv nazaj na delo čistilke na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.2.2000 (1. in 2. točka izreka) in podredni tožbeni zahtevek na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z istega dne, razveljavitev 6. in 8. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 24.4.2004 ter razporeditev tožnice na delovno mesto v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo (3. in 4. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnica se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, podredno pa, da jo spremeni in ugodi njenemu primarnemu ali podrednemu zahtevku v celoti, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, vključno s stroški pritožbe.

V pritožbi je tožnica navedla, da tožena stranka ni izvršila pravnomočne sodne odločbe, po kateri jo je bila dolžna pozvati nazaj na delo, ampak ji je dne 21.4.2004 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo dejstva, da je bila tožnica pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja skladno z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) razporejena na ustrezno delo čistilke upravnih prostorov s pogodbo o zaposlitvi z dne 28.2.2000. Navedena pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za nedoločen čas in bi tožena stranka v primeru spremenjenih okoliščin lahko sicer predlagala njeno spremembo, ni pa je mogla odpovedati. Nadalje je navedla, da je tožnica kot invalidka III. kategorije uživala posebno pravno varstvo. Tožena stranka ji z novo pogodbo o zaposlitvi ni ponudila ustreznega dela, česar sodišče prve stopnje ni presodilo, niti se ni opredelilo do mnenja o ustreznosti delovnega mesta delavec sortirnice, ki ga je izdal ZPIZ na podlagi pomanjkljivega opisa posredovanega s strani tožene stranke. Sicer pa tožena stranka delovnega mesta, na katerem je tožnica delala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni ukinila, ampak ga je le preimenovala z oznako delavec drugih pomožnih del 109.

Tožena stranka se je pritožila zoper odločitev o stroških postopka ter navedla, da ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, zaradi česar je upravičena do povrnitve stroškov zastopanja pred sodiščem prve stopnje. Predlagala je spremembo izpodbijanega dela sodbe in priglasila stroške za sestavo pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 2/04) pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pa na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar to ni vplivalo pravilnost odločitve o (ne)utemeljenosti tako primarnega kot podrednega tožbenega zahtevka.

V zvezi z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da le-ta ni podana. Miselno pot sodišča prve stopnje je bilo mogoče preizkusiti in je iz obrazložitve jasno razvidno, zakaj je odločilo kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, prav tako pa so navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so pomembna za odločitev.

S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Oddelek v Postojni, opr. št. Pd 81/2000 z dne 17.10.2001, v zvezi z sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 182/2002 z dne 13.11.2003 je bilo toženi stranki naloženo, naj tožnico pozove nazaj na delo in jo razporedi na delovno mesto skladno z njeno strokovno izobrazbo, znanjem in zmožnostmi. Tožnici je z namenom izvršitve citirane sodbe najprej dne 21.4.2004 odpovedala pogodbo o zaposlitvi ter ji ponudila novo za delovno mesto delavec sortirnice (priloga A8). Ponujeno pogodbo o zaposlitvi je tožnica sprejela ter pričela z delom dne 25.4.2004.

Tožnica je v predhodnem sodnem postopku uspela z reintegracijskim zahtevkom, kar pomeni, da je pridobila pravico do vrnitve v delovno razmerje na prejšnje delovno mesto oziroma na delovno mesto glede na pogodbo o zaposlitvi, ki je po ugotovitvi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito, ponovno stopila v veljavo. V tem smislu je reintegracija podobna institutu restitucije v civilnem pravu, s sodbo sodišča se je vzpostavilo stanje, kakršno je veljalo pred protipravnim dejanjem, pravni položaj delavca pa je takšen, kot da do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo.

Sodišče prve stopnje je pri tem nepravilno štelo, da razlog za ponovno odpoved pogodbe o zaposlitvi v konkretnem primeru predstavlja sodna odločba. Že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A8) se tožena stranka sklicuje na poslovni razlog iz 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR, ki je podan, kadar pri delodajalcu prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na njegovi strani. V konkretnem primeru je bilo delovno mesto čistilke iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 28.2.2000, ki je na podlagi ugotovitve o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ponovno stopila v veljavo, ukinjeno, kar je razvidno iz Akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke (priloga B4). Tako tožnica na tem delovnem mestu po reintegraciji dela ni mogla opravljati, zaradi česar ji je tožena stranka utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ji v podpis ponudila novo. S tem, ko je ponudbo sprejela, je tožnica izgubila pravico izpodbijati odpoved pogodbe o zaposlitvi v celoti, saj ima delavec, ki sprejme ponudbo za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, po določilu 3. odstavka 90. člena ZDR pravico uveljavljati le neutemeljenost odpovednega razloga pred pristojnim sodiščem.

Ustrezna zaposlitev po citiranem členu ZDR je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnje izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu. Poleg tega pa je potrebno v konkretnem primeru upoštevati tudi dejstvo, da je bila tožnici z odločbo ZPIZ z dne 3.2.1992 priznana III. kategorija invalidnosti s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo. Tožena stranka je bila pri odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi dolžna upoštevati določila 116., 199. in 200. člena ZDR, ki urejajo pravno varstvo invalidov. Skladno s tem je bila tožena stranka dolžna tožnici ponuditi delo, ki ustreza njenim delovnim zmožnostim. Ustreznost ponujene nove zaposlitve je preverila tako, da je predhodno pridobila mnenje ZPIZ z dne 1.3.2004 (priloga A7), iz katerega izhaja, da je delovno mesto delavec sortirnice ustrezno. Navedeni zaključek je ZPIZ sprejel na podlagi delovne dokumentacije tožene stranke (priloga A10), tako da v sporu ni bilo potrebno postaviti izvedenca ali zaslišati dodatnih prič, kot je predlagala tožnica. Njene pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

Tožnica je torej sprejela ponudbo za ustrezno delo, zaradi česar je njen zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21.4.2004 neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Posledično to pomeni, da tožnica nima pravice do vrnitve na staro delovno mesto čistilke po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 28.2.2000.

Glede podrednega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev 6. in 8. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 24.4.2004, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da za tovrsten zahtevek ni podlage v zakonu. Po določilu 1. odstavka 11. člena ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi, ki niso posebej urejena v tem zakonu, smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Tako je zahtevek tožnice potrebno presoditi po določilih Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01), ki v 2. členu 18. člena določa, da mora biti izjava volje ob sklepanju pogodbe svobodna in resna; sankcija izpodbojnosti pa je predvidena v primeru grožnje (45. člen OZ), bistvene zmote (46. člen) ali prevare (49. člen).

Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bile pri tožnici ob podpisu pogodbe o zaposlitvi z dne 24.4.2004 prisotne napake volje. Dejstvo, na katerega se sklicuje v pritožbi, da je bila kot delavka v šibkejšem položaju prisiljena podpisati pogodbo o zaposlitvi, pa predstavljajo pritožbene novote. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov je po določilu 1. odstavka 337. člena ZPP v postopku odločanja o pravnem sredstvu izključeno, razen v primeru, ko pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo ali do konca glavne obravnave. Ker tožnica tega ni dokazala, pritožbeno sodišče njenih navedb ni upoštevalo pri odločanju o utemeljenosti pritožbe.

Ob koncu pritožbeno sodišče še dodaja, da je neutemeljeno sklicevanje tožnice na določilo 47. člena ZDR, v katerem je urejena sprememba ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v primeru spremenjenih okoliščin na podlagi soglasne volje obeh pogodbenih strank. Njenim navedbam, da je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in ji zato delovno razmerje pri toženi stranki ni moglo prenehati, ni mogoče pritrditi. Dejstvo, da ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, namreč ne pomeni, da je ni mogoče odpovedati v primeru obstoja enega izmed zakonsko določenih odpovednih razlogov. V konkretnem primeru je tožena stranka ugotovila obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto čistilec, tožnici pa je skladno z zakonskimi varstvenimi določbami, ki se nanašajo na invalide, ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zato kot pravno podlago za odločitev v sporu pravilno upoštevalo 90. člen ZDR.

Pri obravnavi pritožbe tožene stranke, je pritožbeno sodišče preizkusilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in ugotovilo, da so pritožbene navedbe neutemeljene. V konkretnem primeru gre namreč za spor o prenehanju delovnega razmerja, saj je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana, za te spore pa Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS; Ur. l. RS, št. 19/94) v 2. odstavku 22. člena določa, da delodajalec trpi svoje stroške postopka ne glede na njegov izid.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno tako pritožbo tožnice kot pritožbo tožene stranke po določilu 353. člena ZPP kot neutemeljeni zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP in 2. odstavka 22. člena ZDSS. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 262/2004
• VDS sodba in sklep Pdp 1464/2003
• VDS sodba Pdp 1883/2004