VDS sklep Pdp 104/2006

Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbo utemeljeno zavrglo, ker odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, saj sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi sporazumeli, da je za odločanje v individualnem delovnem sporu pristojna arbitraža, kot to določa tudi podjetniška KP.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, pritožbi tožene stranke se ugodi in se 2. odstavek izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se v celoti glasi :

"Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 218.350,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.9.2005 dalje do plačila."

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 218.350,00 SIT. Ugotovilo je, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi sporazumeli o reševanju spora pred arbitražo, tožnica je pogodbo o zaposlitvi podpisala, zato ni podana sodna pristojnost, ker bi tožnica morala sprožiti ustrezen postopek pred arbitražo, kot je določen v podjetniški kolektivni pogodbi tožene stranke.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki.

Tožnica se pritožuje zoper sklep v celoti iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da je zahtevala med drugim, da se ugotovi, da je nična določba 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da bosta pogodbeni stranki delovne spore reševali pred arbitražo. S podjetniško kolektivno pogodbo ni bila seznanjena in pogodba ni veljavna. Po določbi 10/3. člena kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije mora delodajalec pred podpisom pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti seznanitev z vsebino kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki določajo njegove pravice in obveznosti. Iz podjetniške kolektivne pogodbe ni razvidno, kdaj je bila sprejeta, kdaj je bila podpisana in kdaj je pričela veljati. Iz 2. člena pogodbe izhaja, da se uporablja od 1.4.2003 do 31.12.2003, kar pomeni, da v času vložitve tožbe ni več veljala. Sodišče bi moralo o zahtevku odločati meritorno. Ne strinja se z odločitvijo o stroških postopka. Tožena stranka je bila prekludirana za uveljavljanje stroškov, sklep tudi nima razlogov in ga tudi ni mogoče preveriti.

Tožena stranka se pritožuje zoper sklep v delu, ki se nanaša na višino priznanih stroškov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da tožnici naloži v plačilo tudi zakonite zamudne obresti. Navaja, da ji sodišče prve stopnje ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od stroškov, kot je predlagala v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah. Predlaga, da sodišče prve stopnje izda dodatni sklep in odpravi očitno napako, podredno pa šteje to vlogo kot pritožbo zoper del sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

S kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca in delavca, se lahko določi arbitraža za individualne delovne spore. V tem primeru mora kolektivna pogodba določati sestavo, postopek in druga vprašanja, pomembna za delo arbitraže (1. odstavek 205. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR/02, Ur. l. RS št. 42/2002). Posamezni delovni spor med delavcem in delodajalcem se lahko rešuje pred arbitražo, če je s kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca, predvidena arbitraža in če sta se delavec in delodajalec sporazumela o reševanju spora pred arbitražo, in sicer v pogodbi o zaposlitvi oziroma najkasneje v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, sporazumeta o reševanju spora pred arbitražo (2. odstavek 205. člena ZDR/02).

Tožnica se je s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno 24.6.2003 dogovorila z delodajalcem, da se bodo individualni delovni spori med strankama pogodbe reševali pred arbitražo, kot to določa ZDR in podjetniška kolektivna pogodba. Podjetniška kolektivna pogodba, sklenjena 18.3.2003, določa v poglavju X Arbitraža sestavo, postopek in druga vprašanja pomembna za delo arbitraže. Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo, ker sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi sporazumeli, da je za odločanje o individualnih delovnih sporih pristojna arbitraža.

Pritožbena navajanja glede veljavnosti kolektivne pogodbe so zgolj pavšalna. Drugi člen pogodbe določa, da velja za vse delavce, zaposlene v družbah T. L. d.o.o., T. G. d.o.o. in X. d.o.o. na območju Slovenije, uporablja pa se od 1.4.2003 do 31.12.2003. V primeru, da ni odpovedana pred potekom njene veljavnosti, se podaljša vsako leto za eno leto. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da podjetniška kolektivna pogodba v času vložitve tožbe ni več veljala, saj po 31.12.2003 ni bila odpovedana. Tožnica se je s podpisom pogodbe o zaposlitvi dogovorila, da je za odločanje pristojna arbitraža, ki po volji strank nadomešča sodišče. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Glede na odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe, je pravilna tudi odločitev o višini stroškov postopka in o tem, da jih mora tožnica, ki s tožbo ni uspela, povrniti nasprotni stranki (1. odstavek 154. člena ZPP). Ob preizkusu pravilnosti odmerjenih stroškov pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški postopka odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS št. 67/2003). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Utemeljena je pritožba tožene stranke glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje toženi stranki ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov postopka, ki jih je uveljavljala že v odgovoru na tožbo in v nadaljnjih vlogah, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in ji od prisojenih stroškov postopka priznalo tudi zakonske zamudne obresti od odločitve sodišča prve stopnje dalje.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1044/99
• VSL sklep II Cp 2115/99
• VSL sklep I Cp 889/2000