VDS sklep Pdp 495/2006

Jedro

V individualnih delovnih sporih za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi nesreče pri delu je dopustna izdaja zamudne sodbe.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (4. točka) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se tožba z dne 15.11.2005 vrne v popravo (1. točka) in je tožnik dolžan tožbo popraviti tako, da bo predložil dokazne listine priložene k tožbi, v overjenem prevodu ter popravljeno v roku 15 dni vrniti sodišču (2. točka). V kolikor popravljena tožba ne bo vrnjena sodišču v določenem roku, bo sodišče tožbo zavrglo (3. točka). Odločilo je, da se predlog za izdajo zamudne sodbe z dne 24.2.2006 zavrne (4. točka). Odločilo je, da se prekliče poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za dne 16.3.2006 in se preloži za nedoločen čas (5. točka).

Tožnik je v skladu s pravnim poukom vložil pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje, s katero je odločilo, da se predlog za izdajo zamudne sodbe z dne 24.2.2006 zavrne (4. točka) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in izda zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da zaenkrat niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, kot to določa 318. člen ZPP, s čemer se tožnik ne strinja. V svoji obrazložitvi je navedlo, da se zaenkrat sodna praksa ni odločala za izdajo zamudne sodbe v primeru uveljavljanja nepremoženjske škode, ker je potrebno o višini nepremoženjske škode razpravljati in o primerni višini odločati na podlagi določb 179. člena Obligacijskega zakonika. Zamudna sodba predstavlja izjemo od načela materialne resnice, tako da bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo. Tožnik je priglasil tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s sprem. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo zamudne sodbe tožnika z dne 24.2.2006 in pri tem navedlo, da se zaenkrat sodna praksa ni odločila za izdajo zamudne sodbe v primeru uveljavljanja nepremoženjske škode, ker je potrebno o višini nepremoženjske škode razpravljati in o primerni višini odločiti na podlagi določb 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 - OZ).

Pravna podlaga za izdajo zamudne sodbe je 318. člen ZPP, ki določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji :

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odst. 3. člena tega zakona);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Po določilih 2. odst. 318. člena ZPP se izdaja zamudne sodbe odloži, če je treba, da se o okoliščinah iz prejšnjega odstavka poprej dobijo obvestila. 3. odst. istega člena pa določa, da če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne. V postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči pa je potrebno upoštevati tudi določila Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS 2/2004 - ZDSS-1), ki v 39. členu določa, da če tožena stranka ne odgovori na tožbo delavca, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče s sklepom določi delavcu rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če delavec v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Sklep iz prejšnjega odstavka se vroči samo delavcu. Zoper sklep ni dovoljena posebna pritožba.

ZPP in ZDSS-1 ne dajeta podlage za stališče, da o zahtevkih za nepremoženjsko škodo ne bi bilo mogoče odločati z zamudno sodbo. Prav tako ZPP ne izključuje možnosti izdaje delne zamudne sodbe in tudi ne prepoveduje izdaje delno ugodilne in delno zavrnilne zamudne sodbe. Takšna "kombinirana" zamudna sodba je dopustna tudi v primeru tožbenega zahtevka za odškodnino zaradi pretrpljene negmotne škode. Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen po mnenju večjega dela teorije in prakse, se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. Tu ravna sodišče v bistvu enako takrat, ko izda zamudno sodbo, kot takrat, ko je sodba rezultat kontradiktorne obravnave. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil tudi materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Pogoj za izdajo zamudne sodbe je tudi sklepčnost tožbe, kar pomeni, da izda sodišče lahko zamudno sodbo le, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi. Ko sodišče presoja sklepčnost, opredeli življenjski primer, na katerega tožnik navezuje pravno posledico, iz njega izlušči pravno relevantna dejstva (dejansko stanje oziroma konkreten dejanski stan) ter opravi subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo. Ta pravna norma predstavlja jasen kriterij ocene, ali so v tožbi navedena vsa pravno relevantna dejstva.

Obe obliki zamudnih sodb (ugoditvena in zavrnilna) se sicer izvajata na podlagi enakih predpostavk, v enaki procesni situaciji ter v postopku brez glavne obravnave, kar jo procesno izenačuje. Tisto, zaradi česar sta različni, ni procesno pravne, temveč materialnopravne narave.

Ob navedenem pritožbeno sodišče navaja, da je Vrhovno sodišče RS, ki skrbi za enotno sodno prakso, v več zadevah razsodilo, da je zamudna sodba o zahtevkih za nepremoženjsko škodo mogoča in ZPP ne daje pravne podlage, da o teh zahtevkih ne bi bilo mogoče odločati z zamudno sodbo - II Ips 493/2003, II Ips 45/2002.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (ki je po svoji naravi tudi le sklep procesnega vodstva) razveljavilo, ter zadevo v tem delu vrnilo v nadaljnji postopek.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 3. odst. 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4117/2008
• VSC sklep Cp 1137/2006
• VSK sklep I Cp 483/2005