VDS sodba Pdp 1314/2005

Jedro

Določba podjetniške kolektivne pogodbe, da lahko katerakoli stranka v primeru ustavitve postopka pomirjanja v roku 30 dni sproži postopek pred arbitražo, ne pomeni, da lahko stranka izbira med tem, ali se bo obrnila neposredno na sodišče ali pa bo sprožila postopek pred arbitražo. Možnost sodnega varstva je po določbah ZDSS zagotovljena le v primeru, če je bila izdana arbitražna odločba, ni pa dopustno direktno sodno varstvo v kolektivnem delovnem sporu zaradi izvrševanja podjetniške kolektivne pogodbe, brez predhodnega postopka pred arbitražo, če je v podjetniški kolektivni pogodbi predvidena.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za rešitev tega spora (1. točka izreka). Predlog predlagatelja z dne 28.12.2004 za ugotovitev kršitev podjetniške kolektivne pogodbe in naložitev obveznosti nasprotnemu udeležencu je zavrglo (2. točka izreka).

Zoper takšen sklep se predlagatelj pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da sodišče prve stopnje zmotno razlaga določbo 190. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Ta namreč določa, da v primeru ustavitve postopka pomirjanja lahko katerakoli stranka sproži postopek pred arbitražo v roku 30 dni od dneva ustavitve postopka pomirjanja. Stranke kolektivne pogodbe s takšno dikcijo niso določile obvezne arbitraže, temveč je takšen način razrešitve spora predviden le kot alternativa. Če bi pogodbene stranke pristojnost arbitraže dogovorile kot obvezen način reševanja sporov po neuspelem postopku pomirjanja in bi tako želele izključiti sodno pristojnost, bi to v citiranem 190. členu podjetniške kolektivne pogodbe izrecno zapisale. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo, da se v skladu s 40. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS 19/94) določbe 26. člena sicer smiselno uporabljajo tudi za kolektivne delovne spore, vendar le za preizkus zakonitosti arbitražne odločbe, ne pa tudi za primer, ki je predviden v tretjem odstavku 26. člena ZDSS. V kolektivnih delovnih sporih predsednik sodišča zato nima pristojnosti za imenovanje predsednika arbitraže. Predlagatelj predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo napačno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je zato ugotavljalo zgolj to, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Predlagatelj zmotno interpretira določbo 190. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki je veljala ob vložitvi predloga. Določba, da v primeru ustavitve postopka pomirjanja lahko katerakoli stranka v roku 30 dni sproži postopek pred arbitražo, ne pomeni, da stranka lahko izbira med tem, ali se bo obrnila neposredno na sodišče, ali pa bo sprožila postopek pred arbitražo. Ta določba pomeni le to, da ima po ustavitvi postopka pomirjanja stranka 30 dni časa, da se odloči, ali bo sprožila postopek pred arbitražo, ali pa tega ne bo storila. Možnost sodnega varstva pa je v skladu s 40. čl. ZDSS v zvezi z določbami 26. do 28. čl. ZDSS zagotovljena le v primeru, da je prišlo do arbitražne odločbe.

Pač pa je sodišče prve stopnje preuranjeno štelo, da ni pristojno za rešitev tega kolektivnega delovnega spora, ker je v podjetniški kolektivni pogodbi za reševanje tovrstnih sporov določena arbitraža. Sodišče prve stopnje pa je pri tem prezrlo, da predlagatelj sploh ni stranka podjetniške kolektivne pogodbe, ki je veljala ob vložitvi predloga. Takrat je veljala podjetniška kolektivna pogodba, sklenjena za čas od 1.1.2002 do 31.12.2003 (v nadaljevanju podjetniška kolektivna pogodba iz leta 2002), ki je bila nato očitno podaljšana do 31.12.2004. Pač pa predlagatelj nastopa kot stranka podjetniške kolektivne pogodbe, ki je pričela veljati s 1.1.2005. Obe podjetniški kolektivni pogodbi imata glede reševanja kolektivnih sporov identični določbi (134. člen nove podjetniške pogodbe oz. 187. člen podjetniške kolektivne pogodbe iz leta 2002), da se za reševanje sporov med strankama kolektivne pogodbe, ki jih ni bilo mogoče rešiti z medsebojnimi pogajanji, v 30 dneh ustanovita komisija za pomirjanje in arbitražni svet.

Predlog se nanaša zgolj na obdobje veljavnosti podjetniške kolektivne pogodbe iz leta 2002 in celo na obdobje pred njeno uveljavitvijo, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje predlog neutemeljeno zavrglo, v kolikor predlagatelj kasneje, v času po podpisu podjetniške kolektivne pogodbe iz leta 2002 ni postal stranka te pogodbe, vendar iz spisa kaj takšnega ne izhaja.

Podjetniška kolektivna pogodba iz leta 2002 namreč le glede sporov med strankama kolektivne pogodbe predvideva njihovo reševanje s pomirjanjem in arbitražo. Navedeno pomeni, da v kolikor predlagatelj ni bil stranka kolektivne pogodbe, ki je predmet tega kolektivnega delovnega spora, potem zanj tudi ne velja obveznost predhodnega mirnega reševanja sporov, določena v členih 183 do 191 podjetniške kolektivne pogodbe iz leta 2002.

Predlagatelj je sicer stranka nove podjetniške kolektivne pogodbe, ki velja od 1.1.2004, vendar pa se kolektivni delovni spor ne nanaša na čas njene veljavnosti.

Pritožbeno stališče, da v kolektivnem delovnem sporu ni mogoče smiselno uporabiti določbe tretjega odstavka 26. člena ZDSS o sodnem imenovanju arbitra oz. predsednika arbitraže, za odločitev v tej fazi postopka ni bistvena. Kljub temu pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je možnost za sodno imenovanje arbitra predvidena tudi v prvem odstavku 466. člena ZPP.

Zaradi napačne domneve, da je za ta kolektivni delovni spor določena pristojnost arbitraže, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 190. člena podjetniške kolektivne pogodbe in prvega odstavka 464. člena ZPP, ter je predlog neutemeljeno zavrglo. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku se bo sodišče prve stopnje najprej moralo opredeliti do tega, ali v tem sporu sploh gre za kolektivni delovni spor. Predlagatelj sicer zahteva, da se ugotovi, da je nasprotni udeleženec kršil podjetniško kolektivno pogodbo, vendar je iz vsebine predloga razvidno, da v resnici zahteva, da nasprotni udeleženec pri izplačilu plač upošteva določbe Zakona o minimalni plači, o načinu usklajevanja plač in o regresu za letni dopust v obdobju 1999-2001 in Zakona o izvajanju dogovorov o politiki plač za obdobje 2002-2004 v delu, ki se nanaša na valorizacijo izhodiščnih oz. osnovnih plač. Iz predloga je razvidno, da je med strankama sporno, ali bi nasprotni udeleženec na podlagi citiranih zakonov plače moral uskladiti z rastjo življenjskih stroškov, saj se je nasprotni udeleženec postavil na stališče, ki ga podpira tudi interpretacija Svobodnih sindikatov, da se osnovne plače z vsakokratno rastjo cen življenjskih potrebščin uskladijo le, če bi bil znesek osnovne plače zaradi povišanja plač nižji od zneska izhodiščne plače za ustrezen tarifni razred. Navedeno pa pomeni, da gre za spor o uporabi zakona, kar pa ne more biti predmet kolektivnega delovnega spora. Iz navedb v predlogu tako ni razvidno, da bi v resnici šlo za spor o izvrševanju podjetniške kolektivne pogodbe, kar pa je v skladu s 1. točko prvega odstavka 6. člena ZDSS sicer lahko predmet kolektivnega delovnega spora.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje zato s strankama najprej razjasnilo, kaj je sploh predmet tega kolektivnega delovnega spora in tudi, ali je predlagatelj po sklenitvi podjetniške kolektivne pogodbe iz leta 2002 morda postal stranka te pogodbe in nato o zadevi znova odločilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 24/2003
• VSK sklep I Cpg 371/2006
• VDS sklep Pdp 152/2002