VDS sodba Pdp 891/2005

Jedro

Po določbi prvega odstavka 82. člena ZDR o dokaznem bremenu je delodajalec dolžan dokazati utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa to ne pomeni, da ne velja tudi prvi odstavek 214. člena ZPP, ki določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka priznala med postopkom pred sodiščem.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi :

"Zavrne se tožnikov zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, opr. št. 403/03 z dne 19.11.2003.

Stranki sami krijeta svoje stroške postopka."

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi št. 402/03 z dne 19.11.2003, ki jo je izdala direktorica tožene stranke (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 156.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (2. točka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 69/02, 2/04). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožena stranka ni dokazala, da je z novo sistemizacijo delovnih mest ukinila delovno mesto vodje reševalcev. Tožena stranka je namreč ta razlog navedla tako v odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi v odgovoru na tožbo, tožnik pa tega dejstva ni prerekal, zato ga tožena stranka kot nespornega ni bila dolžna dokazovati. Tožnik je ugovarjal zgolj, da bi tožena stranka glede na Pravilnik o razvrstitvi kopališč in organizacijskih ukrepih za varstvo pred utopitvami (Ur. l. RS št. 88/2003, v nadaljevanju pravilnik) ex lege morala imeti vodjo reševalcev in da ponujeno delovno mesto ni ustrezno, ker je uvrščeno v IV. tarifni razred, vodja reševalcev pa je uvrščen v V. tarifni razred. Tožena stranka je s predložitvijo sprememb sistemizacije dne 4.4.2004 ter sklepom o razporeditvi tožnika na delovno mesto vodje reševalcev dokazala, da je bilo tudi delovno mesto vodje reševalcev uvrščeno v IV. tarifni razred, kar pomeni, da je tožniku ponudila ustrezno zaposlitev. Razpored dela reševalcev ne dokazuje, da ima tožena stranka še vedno zaposlenega vodjo reševalcev, saj je s predložitvijo pogodbe o zaposlitvi dokazala, da delavec T.F. ni več vodja reševalcev. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da je sicer dejstvo, da je tožena stranka sprejela novo sistemizacijo delovnih mest, kjer delovnega mesta vodje reševalcev nima predvidenega. Odločilno dejstvo pa je, da delo vodje reševalcev ni prenehalo, saj se pri toženi stranki še naprej opravlja. Formalna sprememba sistemizacije ne more biti utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, če se delo pod enakimi pogoji opravlja še naprej. Tožnik predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12 in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) o dokaznem bremenu. Res je sicer, da je delodajalec dolžan dokazati utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, vendar ta določba ne pomeni, da glede dokazovanja utemeljenega razloga odpovedi ne velja tudi določba prvega odstavka 214. člena ZPP. Ta namreč določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka priznala med postopkom pred sodiščem.

Tožnik je v tožbi sam navedel, da mu je znano, da je pri toženi stranki pričela veljati nova sistemizacija delovnih mest, s katero delovno mesto vodje reševalcev ni več predvideno. Podobno tožnik tudi v pripravljalnem spisu z dne 29.3.2005 navaja, da samo dejstvo, da je pri toženi stranki pričela veljati nova sistemizacija delovnih mest, ki več ne predvideva delovnega mesta vodje reševalcev, ne more biti utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ob takšnih navedbah tožnika toženi stranki res ni mogoče očitati, da zgolj zato, ker v spis ni vložila nove sistemizacije, ni dokazala, da je bilo s spremembo sistemizacije ukinjeno delovno mesto vodje reševalcev.

Povsem protispisna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je iz sistemizacije, ki se v spisu nahaja kot priloga B3 razvidno, da je pri toženi stranki še vedno sistemizirano delovno mesto vodje reševalcev. Iz spisa je namreč povsem nedvoumno razvidno, da gre za sistemizacijo, ki je veljala pred spremembo, ki jo priznava tudi tožnik. Iz sklepa o spremembah in dopolnitvah sistemizacij delovnih mest z dne 4.4.2004 (priloga B5) je razvidno, da je bila sistemizacija dopolnjena z delovnim mestom "25 vodja reševalcev iz vode", z isto zaporedno številko, 25 pa je delovno mesto vodje reševalcev označeno tudi v sistemizaciji, ki se v spisu nahaja kot priloga B3 in za katero sodišče prve stopnje zmotno šteje, da dokazuje sedanje stanje pri toženi stranki.

Sprememba sistemizacije, s katero se določeno delovno mesto ukine, obenem pa se očitno poveča število drugih delovnih mest, v konkretnem primeru delovnih mest reševalcev iz vode, pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR, zaradi katerega preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Povsem zmotno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 30. člena pravilnika. Določba tretjega odstavka 30. člena pravilnika, da upravljalec najbolj usposobljenega reševalca določi za vodjo, če je na kopališču več reševalcev, namreč ne pomeni, da mora tožena stranka imeti posebna delovna mesta vodij reševalcev. Že teleološka razlaga te določbe pokaže, da je tudi vodja reševalcev reševalec in da je zgolj najbolj usposobljen med večjimi reševalci na istem kopališču. Navedeno pomeni, da ni nujno, da je na nekem kopališču ves čas ista oseba vodja reševalcev, temveč je to odvisno od tega, kakršna je vsakokratna zasedba reševalcev. V kolikor je na primer na kopališču v H., kjer tožnik sedaj opravlja delo, samo en reševalec, potem ga tožena stranka sploh ne more določiti za vodjo reševalcev oziroma za to ni nobene potrebe. Zaradi navedenega razporedi dela na obrazcih, ki se v spisu nahajajo kot priloga A14 in A15, ne morejo dokazovati, da pri toženi stranki ni prenehala potreba po opravljanju dela vodje reševalcev iz vode, saj je iz pogodbe o zaposlitvi za T.F. razvidno, da ta opravlja delo reševalca in ne vodje reševalcev. Določba 30. člena pravilnika tako ne pomeni, da bi tožena stranka morala imeti sistemizirano delovno mesto vodje reševalcev, temveč zgolj to, da mora na vsakem kopališču, na katerem je več reševalcev, enega od njih določiti za vodjo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik do povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ni upravičen glede na načelo odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, saj z zahtevkom ni uspel. Do povrnitve priglašenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS št. 2/04, 10/04) v sporih o prenehanju delovnega razmerja (za takšen spor pa gre tudi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove) delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali ravnanjem v postopku zlorabljal svoje pravice. Ni mogoče trditi, da bi tožnik z vložitvijo tožbe ali siceršnjim ravnanjem v postopku pred sodiščem prve stopnje zlorabljal svoje pravice, zato tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tudi o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo ob upoštevanju določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1 ter 154. člena ZPP, zato je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožena stranka kljub uspešni pritožbi do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena glede na naravo spora; tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni bil uspešen, razen tega tudi ne gre za stroške, ki bi bili za ta individualni delovni spor nujno potrebni v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1192/2005
• VDS sodba Pdp 1228/2004
• VDS sodba Pdp 644/2005