VDS sodba in sklep Pdp 927/2005

Jedro

Kadar se v sodnem sporu s pravnomočno sodno odločbo ugotovi nezakonito prenehanje delovnega razmerja, je potrebno vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če delavcu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, pri čemer ni odločilno, ali se je delavec na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo ugodeno tudi njegovemu reintegracijskemu zahtevku, imel namen vrniti k delodajalcu ali ne.

V vsakem primeru, tudi če se po pravnomočni sodbi ne vrne na delo k delodajalcu, je delavec najmanj za čas do pravnomočnosti sodbe upravičen do reparacije, to je do nadomestila plače in do plačila drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi jih prejemal, če bi v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delal pri delodajalcu.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Revizija glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo regresa za letni dopust in pogodbene kazni se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki :

- obračunati neizplačane plače oz. prikrajšanja - razlike v plači za obdobje od marca 2002 do decembra 2003 v bruto zneskih, ki so navedeni v izreku, odvesti od navedenih zneskov predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto plače in prikrajšanja pri plačah, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za plačo oz. prikrajšanje pri plači za pretekli mesec do plačila;

- obračunati regres za letni dopust za leto 2002 v znesku 107.712,00 SIT ter za leto 2003 v znesku 132.170,00 SIT, odvesti predpisani davek in ji izplačati neto zneske regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto regresa za leto 2002 od 1.8.2002 do plačila, od neto regresa za leto 2003 pa od 1.7.2003 do plačila;

- plačati pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 400.417,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.8.2004 do plačila;

- plačati pravdne stroške v znesku 269.280,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2005 do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo. Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, dolžna pa je plačati takso za tožbo in sodbo v znesku 43.290,00 SIT, ki bi jo morala plačati tožeča stranka, če ne bi bila oproščena plačila sodne takse.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek v celoti, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožnica ni upravičena do plačil iz naslova plače, regresa za letni dopust in pogodbene kazni, ker jo je tožena stranka pozvala nazaj na delo, vendar dela ni nastopila, kar nedvomno kaže, da nikoli ni imela resnega namena oz. interesa za vrnitev na delo k toženi stranki, ampak je hotela le pridobiti plačilo. Tožena stranka je glede večkratnih vabljenj tožnice na vrnitev na delo k toženi stranki predlagala zaslišanje direktorja tožene stranke in računovodkinje, vendar je sodišče ta dokaz kot nepotreben zavrnilo. Tožnica tudi ni upravičena do regresa za letni dopust, ker dopusta ni koristila. Pogodbene kazni pa ji tožena stranka tudi ni dolžna plačati, ker je mnenja, da tožeči stranki delovno razmerje ni nezakonito prenehalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP).

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje :

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je bilo v individualnem delovnem sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja pravnomočno razsojeno, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 23.1.2002 ter 5.3.2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki, ter da je tožena stranka dolžna tožečo stranko z dnem prenehanja delovnega razmerja, to je z 9.8.2002, vrniti na delo, jo prijaviti v socialno zavarovanje in ji od tega datuma dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter ji povrniti stroške postopka. To izhaja iz pravnomočne sodbe Delovnega sodišča Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 94/2002 z dne 19.3.2003 v zvezi s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 766/2003 z dne 22.4.2004. Kadar se v sodnem sporu s pravnomočno sodno odločbo ugotovi, da je delavcu nezakonito prenehalo delovno razmerje, je potrebno vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če delavcu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, pri čemer ni odločilno, ali se je delavec na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo ugodeno tudi njegovemu reintegracijskemu zahtevku, imel namen vrniti k delodajalcu ali ne. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene, sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič - direktorja in računovodkinje, saj za odločitev v tej zadevi podatki o večkratnem vabljenju tožnice zaradi vrnitve na delo k toženi stranki niso relevantni. V vsakem primeru, tudi če se po pravnomočni sodbi ne vrne na delo k delodajalcu, je delavec najmanj za čas do pravnomočnosti sodbe upravičen do reparacije, to je do nadomestila plače in do povračila drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi jih prejemal, če bi v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delal pri delodajalcu. Tožeča stranka se je v času trajanja sodnega spora v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja zaposlila in je sprva opravljala javna dela, nato pa je sklenila delovno razmerje za določen čas in kasneje, s 1.1.2005, za nedoločen čas pri drugem delodajalcu, kot izhaja iz listin v spisu. V tem času je torej sama prispevala k zmanjšanju škode zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki bi jo bila sicer dolžna tožnici povrniti tožena stranka. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke iz naslova reparacijskega zahtevka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki se nanaša na plačilo nadomestila plače oz. razlike v plači za čas od marca 2002 do decembra 2003 ter na plačilo regresa za letni dopust za leti 2002 in 2003. Ker je tožeča stranka uveljavljala reparacijski zahtevek tako, da je od pripadajoče plače, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, odštela plačo, ki jo je prejela v času zaposlitve pri drugem delodajalcu, je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tožbenemu zahtevku iz tega naslova v celoti ugodilo, pravilna. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici prisodilo regres za letni dopust za leti 2002 in 2003. Pravica do regresa je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta, ne pa na dejansko izrabo dopusta, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Tožnica letnega dopusta ni mogla izkoristiti iz razlogov na strani delodajalca, to je zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Upravičena pa je do regresa za letni dopust, ki bi ga prejela, če ji delovno razmerje pri toženi stranki ne bi prenehalo na podlagi nezakonitih sklepov tožene stranke, v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 51. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97) v višini, ki je določena v tarifni prilogi. Glede na določbo 28. člena SKPgd pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za plačilo pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker vrednost spornega predmeta glede terjatev iz naslova regresa za letni dopust in pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne presega revizijskega minimuma, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. člena istega zakona odločilo, da se revizija zoper sodbo v tem delu ne dopusti. V skladu s 1. odst. 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zato ni razlogov za dopustitev revizije.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1309/2001
• VDS sodba Pdp 493/2005
• VDS sodba Pdp 1153/2005