<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 735/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS..PDP.735.2006
Evidenčna številka:VDS03905
Datum odločbe:19.10.2006
Področje:delovno pravo
Institut:plačilo odškodnine - konkurenčna klavzula - obresti na obresti - procesne obresti

Jedro

Po 381. členu Obligacijskega zakonika oziroma 297. člena Zakona o obligacijskih razmerjih je procesne obresti mogoče zahtevati le od neplačanih obresti, ne pa tudi od glavnice, in to samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Od splošnih zamudnih obresti se razlikujejo po tem, da splošne obresti tečejo od neplačane glavnice od zapadlosti glavnice do plačila, procesne obresti pa tečejo od zapadlih in neplačanih (zamudnih ali pogodbenih) obresti. V tej določbi je vsebovana izjema od splošnega pravila o prepovedi obrestnih obresti, določena v 375. členu OZ. Od vložitve zahtevka za plačilo procesnih obresti, ki jih lahko stranka zahteva le na zapadli znesek obresti, ne pa tudi od glavne terjatve, pa tečejo od glavne terjatve še naprej obresti po enaki obrestni meri, po kateri so tekle do takrat, od kapitaliziranega zneska zapadlih obresti pa po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.534.332,00 SIT s 3 % zamudnimi obrestmi od 12.1.1994 dalje do plačila ter stroške postopka v znesku 992.697,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2006 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka je vložila predlog za popravo sodbe in delno pritožbo zoper sodbo Delovnega sodišča v Celju. V predlogu za popravo sodbe je predlagala sodišču prve stopnje, da v skladu s 328. členom ZPP popravi v uvodu sodbe bistveno napako, saj je namreč v firmi tožeče stranke napačno zapisana prejšnja firma tožnice A d.d., namesto B d.d..

Delovno sodišče v Celju je po predsednici senata izdalo sklep o popravi sodbe dne 9.5.2006.

Tožeča stranka je z "delno pritožbo" izpodbijala tudi sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo prilagojenemu tožbenemu zahtevku v višini 1.534.332,00 SIT s 3 % zamudnimi obrestmi od 12. 1. 1994 dalje do plačila, namesto, da bi odločilo po modificiranem tožbenem zahtevku, kot ga je tožeča stranka postavila v pripravljalni vlogi z dne 13.3.2006. Tožeča stranka je zahtevala kapitaliziran znesek 3 % zamudnih obresti na glavnico 1.534.332, 00 SIT od 12. 1.1994 dalje do 12. 3. 2006, kar znese 583.046,16 SIT. Tako je tožeča stranka zahtevala glavnico skupaj z kapitaliziranimi zamudnimi obrestmi v višini 2.094.363,18 SIT in od tega zneska pa še zakonske zamudne obresti od 13.3.2006 dalje do plačila. Ker po uveljavljeni sodni praksi tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave obračuna obresti na glavnico in na kapitalizirani skupni znesek zahteva procesne obresti od dneva zahtevka dalje, po mnenju pritožnice sodišče prve stopnje ni imelo nobenih razlogov, da spremenjenemu tožbenemu zahtevku ni v pretežni meri ugodilo. Zato sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in samo odloči o modificiranemu tožbenemu zahtevku ter tožeči stranki naloži stroške te pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča druge stopnje dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tudi pooblaščenec tožene stranke in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred nov senat. Pritožnik uveljavlja povrnitev pritožbenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve pravdnega postopka, saj pritožnik meni, da je bila tožeča stranka za vložitev statuta družbenega podjetja C, statuta D d.o.o., in zgodovinskega izpiska iz sodnega registra za tožnika dne 13.9.2005, četudi je tožečo stranko k temu pozvalo sodišče, prekludirana. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka tudi v delu, ki se nanaša na dokaz vložen v spis s strani tožeče stranke dne 24.10.2005 (odločbi urada industrijske lastnine). Na naroku dne 7.11.2005 je sodišče prve stopnje sicer pojasnilo, da je tožeča stranka z dokazi, ki jih je kot listinske dokaze predložila z vlogo dne 24.10.2005 in se nanašajo na vzorce in odločbe Urada za varstvo industrijske lastnine prekludirana, vendar je kljub temu sodišče na podlagi teh dokazov sprejelo odločitev, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče v dokazne namene izvedlo in prebralo med drugim tudi odločbi Urada za industrijsko lastnino z dne 28.12.1993 in z dne 7.10.1994. S tem pa sodišče prve stopnje toženi strani ni dalo možnosti, da se izjasni o vseh dokazih, ki jih je upoštevalo v svoji odločbi. Pritožnik tudi meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj so v zvezi z izvedeniškim mnenjem ostala neodgovorjena vprašanja, na katera bi le ta lahko odgovoril, v kolikor bi se dokaz "z izvedeniškim mnenjem" v celoti izvedel na glavni obravnavi. Sicer pa pooblaščenec tožene stranke v pritožbi ponovno povzema pritožbene navedbe iz prejšnje pritožbe, vložene dne 20.6.2002, na katere pa je pritožbeno sodišče že odgovorilo v sodbi VDSS opr. št. Pdp 1133/2002 z dne 29.7.2004.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega odgovora. Tožeča stranka meni, da v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev pravdnega postopka, prav tako pa je po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je sicer navajala, da naj bi bil s strani sodišča postavljen izvedenec nesprejemljiv, ker naj bi kot tehnični direktor in vodja proizvodnje v Tiskarni J.M., d.d., sodeloval s pravnim prednikom tožeče stranke. Vendar če je tožena stranka menila, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti, bi morala predlagati izločitev izvedenca, česar pa ni storila.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v skladu z napotki revizijskega in posledično tudi pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, in toženca utemeljeno zavezalo k plačilu odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi - konkurenčnega delovanja po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključku sodišča prve stopnje. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev, na katere je opozorilo vrhovno sodišče v sklepu opr. št. VIII Ips 274/2004 z dne 10.5.2005, je ugotovilo popolno in pravilno, ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je tudi ustrezno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Ker vse pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, se v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe do njih tudi ni opredelilo, saj se ne nanašajo na pravno odločilno dejstva in ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo in odločitev sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti toženca za kršitev konkurenčne klavzule, v zvezi s pravno odločilnimi pritožbenimi navedbami pa dodaja :

K pritožbi tožene stranke :

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravilo postopka s tem, ko je v spis sprejelo del dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila z vlogo z dne 13.9.2005, ker je prekludirana, pa čeprav se sodišče prve stopnje pri tem sklicuje na napotke vrhovnega in višjega sodišča. Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da Vrhovno sodišče RS ni razveljavilo sodbe višjega sodišča zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč zaradi bistvene kršitve postopka, ker višje sodišč ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, zlasti o zmotni ugotovitvi opravljanja dejavnosti obeh podjetij in zaposlitve toženca pri podjetju I. kot tiskarja (čeprav je po trditvah pritožbe inštruktor), zaradi česar je s tem samo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa iz razlogov sklepa vrhovnega sodišča jasno izhaja, da je vrhovno sodišče zaradi drugačne pravne presoje "predmeta varstva pred nelojalno konkurenco" ( to so lahko samo tista proizvodno-tehnična in druga znanja in usposobljenosti, ki pomenijo posebno prednost v okviru poslovanja določenega delodajalca) ugotovilo, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku sploh ni ugotavljalo ali so bila znanja, izkušnje in usposobljenost plod lastnih raziskav in dela tožeče stranke, ne pa splošnih znanj, ki jih je toženec pridobil v delovnem razmerju ali v zvezi z delovnim razmerjem. Prav tako pa sta po oceni revizijskega sodišča nižji sodišči le s pavšalno ugotovitvijo zaključili, da se je družba, v kateri se je toženec zaposlil, ukvarjala z enako dejavnostjo kot tožeča stranka in da je toženec pri konkurenčnem podjetju kot tiskar opravljal enaka oziroma podobna dela, kar je po oceni nižjih sodišč zadostovalo za zaključek, da je podano konkurenčno delovanje toženca do bivšega delodajalca.

Glede na tako pravno naziranje revizijskega sodišča in ker je bila razveljavljena le sodba pritožbenega sodišča, pa čeprav je bila z njo potrjena sodba sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče moralo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (ta pritožbeni razlog je vedno podan takrat, ko sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev zaradi zmotne pravne presoje) pritožbi pooblaščenca toženca na podlagi 355. člena ZPP ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da ugotovi vsa pravno relevantna dejstva, na katera je opozorilo vrhovno sodišče in ki so odločilnega pomena za sprejetje pravilne materialno pravne odločitve.

Glede na take napotke je sodišče prve stopnje pravilno postopalo in dopolnilo dokazni postopek tudi z postavitvijo izvedenca, ki naj bi odgovoril na vprašanje, ali je šteti dejavnost tiskanja "neskončnih obrazcev" in drugih dejavnosti, za katere je bil registriran nov toženčev delodajalec, za konkurenčno dejavnost tisti dejavnosti, za katero je bila registrirana tožeča stranka in ali si je toženec pridobil znanje in izkušnje v času dela pri tožeči stranki ter ali so bila ta znanja plod lastnih raziskav. Tako je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, na katere je opozorilo revizijsko sodišče. Izčrpno je tudi obrazložilo zavrnitev toženčevega ugovora, s katerim je ugovarjal predložitvi statuta družbenega podjetja C (priloga A71), statuta D d.o.o., (priloga A72) in zgodovinskega izpiska iz sodnega registra (priloga A73) zaradi prekluzije. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje strinja, zaradi česar ni utemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi pravil postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana le, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, za kar pa v danem primeru ni mogoče trditi. Sicer pa je tožeča stranka navedene dokaze predložila sodišču prve stopnje na njegov poziv v skladu z določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004), ki v 1. odstavku opredeljuje preiskovalno načelo s tem, ko pravi, da lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Navedena določba je glede na določbo 286. člena ZPP specialna in v skladu z 19. členom ZDDS-1 lahko sodišče v individualnem delovnem sporu izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti. Upoštevajoč preiskovalno načelo, določeno v 34. členu ZDSS-1, eventualna maksima pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov iz 286. člena ZPP v individualnih delovnih sporih ni uporabljiva. Zato tudi iz navedenega razloga ni utemeljen pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah postopka.

Prav tako pa ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku na podlagi izvedeniškega mnenja pravilno ugotovilo, da se je družba, v kateri se je toženec zaposlil takoj po prenehanju delovnega razmerja, ukvarjala z enako dejavnostjo kot tožeča stranka, toženec pa je pri konkurenčnem podjetju kot tiskar oziroma inštruktor opravljal enaka oziroma podobna dela, kar zadostuje za zaključek, da je podano njegovo konkurenčno delovanje do bivšega delodajalca, kar je pritožbeno sodišče ugotovilo že v sodbi opr. št. Pdp 1133/2002 z dne 29.7.2004, vendar po oceni revizijskega sodišča preuranjeno in le pavšalno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi drugo pravno odločilno dejstvo in sicer, da je toženec pri novem delodajalcu opravljal delo, ki se je nanašalo na pomoč pri izobraževanju tiskarjev, temu ustrezno pa tudi utemeljeno zaključilo, da gre za takšna tehnična znanja, izkušnje in sposobnosti, ki jih je prenašal na nove tiskarje v obliki izobraževanja, ki niso bile plod njegovih lastnih raziskav in dela samega toženca, ampak je šlo za znanja, ki jih je pridobil v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Priča R.Z. je prepričljivo izpovedal, da je bilo po opravljeni Grafični šoli v Ljubljani, napredovanje do tiskarja I pri pritožnici možno šele po kakšnih 4 do 5 letih, kar je bilo odvisno tudi od prizadevnosti vsakega posameznika. Zato so se izkušnje in znanja, katere je toženec prenašal na zaposlene pri novem delodajalcu, lahko pridobile le v okviru njegove zaposlitve pri tožeči stranki. Pri delu z "neskončnimi obrazci" je bilo potrebno obvladati stroje, ki so se tudi ves čas menjavali in so bili tudi vedno bolj zahtevni. Uvajanje na teh strojih so sicer nudile firme ob prodaji strojne opreme, vendar je uvajanje možno le ob predpostavki, da delavec delo dobro pozna. Dejstvo je, da se je toženec s samim specifičnim načinom dela pri neskončnih obrazcih seznanil pri tožnici, kar je razvidno tudi iz izpovedbe samega toženca, ko je povedal, da se sedaj pri novem delodajalcu uporablja praktična znanja, ki jih je pridobil pri tožnici.

Ker je sodišče prve stopnje v skladu z napotki revizijskega sodišča v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo oba pomembna pravno odločilna dejstva in sicer, da sta bili v času nastopa tožene stranke pri konkurenčnem podjetju dejavnosti obeh podjetji, torej prejšnjega toženčevega in novega delodajalca enaki in da znanja, izkušnje in usposobljenost tožene stranke pridobljena pri toženi stranki niso bila plod lastnih raziskav (le to je ostalo sporno po revizijskem postopku) je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je toženec v posledici konkurenčnega delovanja in kršitve pogodbeno dogovorjene konkurenčne prepovedi odškodninsko odgovoren in odločilo, da je tožničin tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Pri tem je izčrpno obrazložilo tudi vse elemente civilnega delikta ter toženca k izplačilu odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi zavezalo v skladu s pogodbo o zaposlitvi.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti .

K pritožbi tožeče stranke :

Sodišče prve stopnje ni odločilo o modificiranem toženem zahtevku, ki ga je tožeča stranka postavila v pripravljalni vlogi dne 13.3.2006, s katerim je zahtevala višje zakonske zamudne obresti od dogovorjenih 3 % pogodbenih obresti od 13.3.2006 dalje do plačila in sicer od skupnega zneska zahtevane glavnice in kapitaliziranih zamudnih obresti do 12.3.2006 dalje iz razloga, ker tožnica ni predložila nobenega natančnejšega izračuna za navedeni znesek, kar ni pravilno. Ker je tožeča stranka od 13.3.2006 dalje zahtevala zakonske zamudne obresti tako od glavnice kot natečenih pogodbeno dogovorjenih zamudnih obresti od 12.1.1994 dalje do 12.3.2006, pomeni da je z modifikacijo tožbenega zahtevka zahtevala nekaj več oziroma drugega kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo o tem zahtevku odločiti.

V zvezi z modifikacijo tožbenega zahtevka pa pritožbeno sodišče pripominja, da je po 381. členu Obligacijskega zakonika - OZ (Ur. l. RS, št. 83/01) oziroma 297. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) procesne obresti mogoče zahtevati le od neplačanih obresti, ne pa tudi od glavnice in to samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Gre za posebno vrsto zamudnih obresti, saj je tudi zanje (enako kot za splošne zamudne obresti) značilno, da tečejo šele po zapadlosti denarne terjatve. Vendar se od splošne vrste zamudnih obresti razlikujejo po tem, da splošne tečejo od neplačane glavnice denarne obveznosti (za obdobje od zapadlosti te glavnice do plačila), procesne obresti pa tečejo od zapadlih in neplačanih (zamudnih ali pogodbenih) obresti. V tej določbi je vsebovana izjema od splošnega pravila o prepovedi obrestnih obresti, določenega v 375. členu OZ. Od vložitve zahtevka za plačilo procesnih obresti, ki jih lahko stranka zahteva le na zapadli znesek obresti, ne pa tudi od glavne terjatve, pa tečejo od glavne terjatve še naprej obresti po enaki obrestni meri, po kateri so tekle do takrat, od kapitaliziranega zneska zapadlih obresti pa po zakoniti obrestni meri zamudnih obresti (Sodba VS RS III Ips 86/93 z dne 20. 1. 1994).

Glede na navedeno pravno ureditev procesnih obresti bo sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo spremenjenemu tožbenemu zahtevku lahko le delno in ne v celoti ugodilo. V vsakem primeru pa mora o njem odločiti. Ker tega z izpodbijano sodbo ni storilo, je sodišče druge stopnje "delno pritožbo" tožeče stranke na podlagi 3. odstavka 327. člena ZPP štelo kot predlog stranke za izdajo dopolnilne sodbe.

Ker tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, odgovor na pritožbo tožeče stranke ni pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve, delno pritožbo pa je sodišče druge stopnje štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 


Zveza:

ZOR člen 297, 297. OZ člen 375, 381, 375, 381.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODI3MQ==