VDS sodba Pdp 1509/2005

Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z načelom odprtega sojenja obe stranki seznaniti z možnostjo odločitve po 2. odst. 118. čl. ZDR. S tem bi tožnici dalo možnost, da postavi odškodninski zahtevek, o katerem bi odločilo skupaj z odločitvijo o trajanju delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tem, kar sploh ni bilo predlagano oziroma zahtevano, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino, razveljavilo.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. tč. izreka (glede plačila odškodnine) razveljavi.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14.11.2003 (1. tč. izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 5.1.2004, ampak dne 23.6.2004 (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 5.1.2004 do 23.6.2004 prizna in plača vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo (v neto višini 170.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. tč. izreka) in da ji izplača odškodnino v znesku 4.000.000,00 SIT (4. tč. izreka). Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (5. točka izreka).

Tožena stranka je vložila pritožbo, v kateri iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da so pri toženi stranki obstoječa organizacija dela v okviru družbe in slabi poslovni rezultati, o čemer je predložila tudi podatke iz računovodskih listin, zahtevali prilagoditev delovnega procesa in celotnega poslovanja družbe z namenom, da bi dosegli pričakovane delovne rezultate. Zato je bilo delo tožnice nepotrebno. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožničino delo po njenem odhodu opravljala H.P., saj tega podatka nihče ni dal. Njeno delo je v pretežnem delu prevzel Čelik. V kolikor pa tožnica meni, da je bila šikanirana zaradi odpovedi njenega zunajzakonskega partnerja, bi morala toženi stranki to povedati, vendar tega ni storila in je od 14.11.2003 tudi ni bilo več na delo. Zato tudi ni mogla nikogar uvajati v njeno delo. Odločitev sodišča prve stopnje glede plačila odškodnine v znesku 4.000.000,00 SIT je toženo stranko presenetila in jo prereka tako po temelju kot tudi po višini. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, oz. podrejeno, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala resnega in utemeljenega odpovednega razloga, ki bi po določbi 2. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR Ur. l. RS, št. 42/2002) onemogočal nadaljevanje delovnega procesa med delavcem in delodajalcem. Pri odločitvi se je oprlo na podatke o boniteti poslovanja in izpoved finančnega direktorja M.M., iz katerih je izhajalo, da se je poslovanje družbe v letu 2003 izboljševalo, vendar naj ne bi bili doseženi pričakovani rezultati. Ocenilo je, da bi nedoseganje s strani družbenika pričakovanih delovnih rezultatov lahko predstavljalo poslovni razlog za odpoved pogodbe, vendar pa potreba po delu tožnice ni prenehala, ker je tožena stranka podaljšala pogodbo delavki H.P..

ZDR v 1. alinei 1. odstavka 88. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V skladu z določbo 1. odst. 82. člena ZDR je dokazno breme glede obstoja poslovnega razloga odpovedi na strani delodajalca. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A6) je tožena stranka zaradi razmer na tržišču, neugodnih in v nasprotju s pričakovanji uprave doseženih poslovnih rezultatov ter tudi zaradi odhoda določenih zaposlenih delavcev in opustitvijo določene oblike dela, ki ne opravičuje stroškov, ugotovila potrebo po reorganizaciji poslovanja družbe.

Pritožbeno sodišča se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da družba v letu 2003 ni poslovala slabo. V tem smislu je tudi neutemeljena pritožba, ko navaja, da je o obstoju razlogov imela oprijemljive podatke, ki so razvidni iz računovodskih listin. Teh tožena stranka ni predložila. Iz izpovedi priče M.M. (l. št. 62) je promet v letu 2003 ostal približno enak v primerjavi z letom 2002, pri čemer je bil dobiček družbe večji (približno 500.000,00 SIT v letu 2002, 2,5 milijona SIT v letu 2003). Tudi iz podatkov o boniteti poslovanja (priloga A 13) je razvidno, da je tožena stranka izkazovala dobro poslovno uspešnost oz. je poslovala z dobičkom. Kot glavni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je navedel znižanje stroškov poslovanja, hkrati pa je izpovedal, da je zunajzakonski partner tožnice poznal poslovanje pri toženi stranki. Te naj bi izdajala tožnica, zaradi česar je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi zaradi odhoda zunajzakonskega partnerja tožnice. V tej zvezi se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je toženo stranko motilo predvsem dejstvo, da se je partner tožnice in nekdanji delavec V. S. zaposlil pri konkurenčnem podjetju, katerega dejavnost se z njeno dejavnostjo prekriva več kot 50%.

Iz izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka v sporu dokazala obstoj poslovnega razloga. Tožnica je bila zaposlena na DM strokovna sodelavka za PFM program. Zadolžena je bila za pripravo, vodenje in izvajanje prodaje. Iz izpovedi tožnice pa izhaja, da je opravljala tudi druga dela. Izvajanje teh del je v nespremenjenem obsegu potekalo tudi po podani odpovedi dne 14.11.2003, kar kaže na to, da je bilo delo tožnice trajne narave. Pri presoji zakonitosti ne more biti zanemarljivo niti to, da je zastopnik tožene stranke izpovedal, da je H.P. po koncu leta 2003 tožena stranka podaljšala pogodbo o zaposlitvi in jo zaposlila za poln delovni čas. Ker je bilo delo tožnice, pod pogoji pogodbe o zaposlitvi trajne narave in se je v nespremenjenem obsegu opravljalo tudi po njenem odhodu, potreba po delu tožnice ni mogla prenehati. Ob upoštevanju, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici tudi zaradi odhoda njenega partnerja, tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni dokazala obstoj resnega in utemeljenega poslovnega razloga v smislu 2. odst. 88. člena ZDR. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14.11.2003 nezakonita.

Posledično je bilo potrebno potrditi tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je ugodilo zahtevku glede trajanja delovnega razmerja in priznanja pravic iz delovnega razmerja vključno s plačo (v neto višini 170.000,00 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 5.1.2004 do 23.6.2004, ko je tožnici na podlagi sodne razveze prenehalo delovno razmerje. Zato je pritožba v tem delu izpodbijanja sodbe neutemeljena.

Pritožba pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede priznanja odškodnine. Pritožbeno izjavo, v kateri tožena stranka izrecno navaja, da jo je odločitev o priznanju odškodnine v znesku 4.000.000 SIT presenetila in jo prereka tako po temelju kot tudi po višini, je po vsebini in smiselno šteti kot uveljavljanje kršitve določb pravdnega postopka glede prekoračitve tožbenega zahtevka. Prekoračitev tožbenega zahtevka je absolutno bistvena kršitev določb postopka, vendar pa pritožbeno sodišče po določbi 3. odst. 350. člena ZPP nanjo pazi le na zahtevo stranke.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je tožena stranka v tožničinem primeru nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, brez ustreznega predloga tožnici prisodilo odškodnino v znesku 4.000.000,00 SIT, čeprav se je tožbeni zahtevek glasil na reintegracijo v delovno razmerje. V tej zvezi pritožbeno sodišče sicer opozarja, da tudi sodišče lahko po 2. odst. 118. čl. ZDR samo ugotovi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče in odloči v skladu z določbo 1. odst. navedenega člena (torej prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje) ter prisodi eventualno odškodnino po pravilih civilnega prava, ne glede na predlog delavca samega. Vendar samo ob spoštovanju in omejitvah, ki jih sodišču pri odločanju nalagata tako načelo dispozitivnosti iz določbe 2. člena ZPP kot načelo materialnega procesnega vodstva po določbi 285. člena ZPP.

Navedeni načeli je potrebno na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) upoštevati tudi v tem individualnem delovnem sporu. Zato ni ovire, da sodišče z upoštevanjem dejstev, ki kljub ugoditvi zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi ne omogočajo nadaljevanja delovnega razmerja, razveže pogodbo o zaposlitvi in določi datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter delavcu prizna pravice iz delovnega razmerja. Tej zahtevi je zadostilo sodišče prve stopnje, ko je v okviru postavljenega reintegracijskega zahtevka prisodilo tožnici trajanje delovnega razmerja do dne 23.6.2004, ko se je zaposlila drugje, in ne trajnega delovnega razmerja, kot je zahtevala. Vendar je sodišče prve stopnje, ko je priznalo tožnici odškodnino po pravilih civilnega prava, obšlo načelo dispozitivnosti, saj je tožnici prisodilo nekaj, česar ni zahtevala niti v tožbi, niti v postopku do zaključka glavne obravnave. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča bi sodišče prve stopnje moralo v skladu z načelom odprtega sojenja obe stranki seznaniti z možnostjo odločitve po 2. odst. 118. člena ZDR in tako toženi stranki omogočiti, da se seznani tudi glede eventualno prisojene odškodnine. S takšno seznanitvijo bi sodišče dalo tožnici možnost, da postavi odškodninski zahtevek, o katerem bi se odločilo skupaj z odločitvijo o trajanju delovnega razmerja. Ker je pritožbeno sodišče odločilo o tem, kar sploh ni bilo predlagano oz. zahtevano, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino, razveljavilo (357. člen ZPP).

Pritožba izpodbija tudi stroškovno odločitev, vendar ne pove, v čem je podana kršitev pred sodiščem prve stopnje. V tej zvezi pritožbeno sodišče opozarja, da tožnica ni uspela v zahtevku glede vrnitve na prejšnje delovno mesto. Vendar je potrebno upoštevati, da ima takšna odločitev podlago v priznanju pravic iz delovnega razmerja do datuma tožničine nove zaposlitve, pri čemer je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi plačilo odškodnine. Iz teh razlogov ni mogoče sklepati, da je tožena stranka v polovici uspela z ugovorom glede vrnitve na prejšnje delovno mesto, kar bi kazalo na drugačno porazdelitev bremena plačila stroškov. Vendar pa pritožbeno sodišče v sprejeto stroškovno odločitev ni poseglo, saj se sodba skladno z določbo 359. člena ZPP ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

Glede na navedeno in v skladu s 357. členom ZPP je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka izpodbijano sodbo v 4. tč. izreka razveljavilo. V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem pritožbeno sodišče v zvezi z razveljavitvijo odločitve glede odškodnine še dodaja, da zgolj dejstvo, da tožnica odškodninskega zahtevka v obravnavanem sporu ni postavila, ne predstavlja ovire, da tožnica takšnega zahtevka ne bi postavila kasneje, v ločeni tožbi.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe. Gre namreč za spor o zakonitosti redne odpovedi, v takšnem sporu pa delodajalec krije sam svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid (5. odstavek 41. člena ZDSS-1).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 907/2006
• VDS sodba in sklep Pdp 385/2005
• VDS sodba Pdp 152/2006