VDS sodba in sklep Pdp 907/2006

Jedro

Predlog za plačilo odškodnine po 2. odst. 118. člena ZDR mora stranka izrecno uveljaviti do zaključka glavne obravnave, sodišče o tem ne sme odločiti brez strankinega predloga. Če pa ugotovi, da bi bilo potrebno za pravično presojo zadeve odločiti o sodni razvezi in odškodnini, mora o takšni rešitvi spora seznaniti stranke v okviru materialno-procesnega vodstva, da se lahko o tem izjasnijo.

 

Izrek

Pritožbama tožnika in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba :

""v 1. tč. izreka delno spremeni tako, da na novo glasi :

"Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 24.3.2003, nezakonita.

Ugotovi se, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki dne 26.3.2003 ni prenehalo in še traja, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od dne 26.3.2003 dalje vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ga prijaviti v zavarovanje ter mu obračunati mesečne bruto plače za čas od dne 26.3.2003 dalje in sicer od meseca aprila 2003 do decembra 2003 v višini 293.730,40 SIT, v nadaljevanju do vrnitve na delo pa mu obračunati in izplačati plačo v višini, ki jo je prejemal na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi ter mu po odvodu davkov in prispevkov od posameznih mesečnih plač izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe, kar tožnik zahteva več in drugače pa se zavrne,"

v 3. tč. izreka se odločitev, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino po 118. čl. Zakona o delovnih razmerjih v višini 4.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17.3.2006 dalje do plačila in v 8 dneh, da ne bo izvršbe, razveljavi. ""

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 49.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23.11.2006 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 24.3.2003 nezakonita in se razveljavi. Ugotovilo je, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni mogoče, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 26.3.2003, ampak mu je trajalo do dne 17.3.2006. Tožena stranka je dolžna tožniku priznati delovno dobo za čas od dne 26.3.2003 in jo vpisati v delovno knjižico, prijaviti tožnika v zavarovanje za čas do dne 17.3.2006, mu za ta čas obračunati mesečne bruto plače in sicer od meseca aprila 2003 do konca leta 2003 v višini 293.730,40 SIT, za leta 2004, 2005 in 2006 do dne 17.3.2006 pa mu obračunati in izplačati plačo v višini, ki jo je prejemal na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov mesečnih plač od vsakega 19. dne v mesecu za predhodni mesec do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe, višji in drugačen tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (1. tč. izreka). Glede zahtevka za plačilo regresa za letni dopust je odločilo, da je tožena stranka dolžna iz tega naslova obračunati tožniku za leto 2004 bruto znesek 137.853,00 SIT ter mu po odvedbi davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.7.2004 dalje do plačila, za leto 2005 obračunati bruto znesek 142.264,00 SIT ter mu po odvedbi davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.7.2005 dalje od plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (2. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino po 118. čl. Zakona o delovnih razmerjih v višini 4.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17.3.2006 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (3. tč. izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške v višini 456.371,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17.3.2006 dalje do plačila (4. tč. izreka).

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se je v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči.

Tožnik izpodbija sodbo v delu zavrnitve zahtevkov. Navaja, da bi moralo sodišče pri odločitvi o trajanju delovnega razmerja upoštevati interes obeh pogodbenih strank in ne zgolj izhajati iz izpovedbe direktorja tožene stranke o porušenih medsebojnih odnosih. O tem je dejstvu je izpovedal samo direktor, ki ima do njega kot delavca interes, da se ga znebi. Tudi ni jasno, iz katerih razlogov so bila medsebojna razmerja porušena. Tožena stranka je velik kolektiv. Sam se je z vsemi delavci izvrstno razumel. Bil je dvakrat član sveta delavcev. Deset let zaporedoma je bil predsednik komisije za osnovna sredstva in predsednik komisije za odpis osnovnih sredstev. Vse navedeno pomeni, da so mu delavci zaupali, zaradi česar je bil tudi izvoljen v navedeni organ in komisije. Povsem nesprejemljiva je navedba, da je po odpovedi pogodbe, ko se je kot delničar udeležil skupščine tožene stranke, ravnal nelojalno. Tožena stranka očitno meša njegovo vlogo kot delavca z vlogo delničarja, ki mu pripadajo pravice iz druge zakonske podlage. Pri izredni odpovedi pogodbe gre za konstrukt tožene stranke, da se ga na vse mogoče načine znebi. Tudi z uvedbo kazenskega postopka, vendar je še ta vprašljiv. Poleg tega se ne strinja s prisojeno višino odškodnine. Star je že 53 let in z nizko strokovno izobrazbo, zaradi česar bo težko našel zaposlitev. Skrbeti mora tudi za dva otroka. Sodišče bi mu moralo prisoditi odškodnino v višjem znesku. Nadalje tožnik v dopolnitvi pritožbe (vložena še v predpisanem zakonskem roku) opozarja na sklep preiskovalnega sodnika okrožnega sodišča v Ljubljani, s katerim je sodišče zavrnilo zahtevano preiskavo zoper njega zaradi očitanega kaznivega dejanja, ki je bilo predmet izredne odpovedi pogodbe. Poleg tega se sklicuje na izjave konkretnih oseb, ki so slišali od vodstvenih oseb pri toženi stranki, na kakšen način so ga odpravili. Direktor tožene stranke je nepriljubljen pri delavcih, zaradi neresničnih navajanj o vrednosti delnice. Poleg tega je tožena stranka v času njegovega direktovanja poslovala z izgubo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožnikovih zahtevkov in zoper odločitev o višini prisojene odškodnine. Navaja, da je v sporu v celoti dokazala utemeljenost odpovednega razloga, na podlagi katerega je tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je v spornem času kršil pogodbene obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja izsiljevanja. Takšna kršitev je tako časovno kot krajevno opredeljena. Direktor podizvajalca V.K. je v celoti potrdil dejstva o tožnikovem izsiljevanju za plačilo provizije. Tožnik je imel velik vpliv na izbiro kooperantov. Do svojega delodajalca ni bil lojalen. Z očitanimi kršitvami je zlorabil medsebojno zaupno razmerje. Nadalje se ne strinja z odločitvijo o prisojeni odškodnini. Če bi pritožbeno sodišče vzdržalo odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe in trajanju delovnega razmerja, meni, da je višina prisojene odškodnine znatno previsoka. Nikakor ne drži dejstvo, da je tožnik težko zaposljiva oseba. Kot dolgoletni vodja vzdrževanja ima veliko znanja in delovnih izkušenj, da bi lahko v svojem poklicu začel samostojno dejavnost. Zaradi izgube zaposlitve ni v ničemer prizadet. Igra v glasbenem ansamblu in iz tega naslova še dodatno zasluži. V skladu z navedenimi dejstvi odškodnina ne bi smela preseči višine odpravnine, ki bi mu pripadala, če bi bil opredeljen kot tehnološki presežek. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da tožniku prisodi odškodnino v ustrezno nižjem znesku.

Tako tožnik kot tožena stranka sta odgovorila na pritožbo nasprotne stranke s predlogom, da jo sodišče ne upošteva in potrdi sodbo v delu, ki jo pritožba izpodbija.

Pritožbi tožnika in tožene stranke sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu sodbe se strinja z materialno pravnimi razlogi, ki se nanašajo na odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi z odločitvijo o prisojenih denarnih zneskih iz naslova tožnikovih prejemkov iz delovnega razmerja. Vendar pa pritožbeno sodišče ne sprejema razlogov glede odločitve o prisojeni odškodnini in glede odločitve, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za reintegracijo. Zato na vloženi pritožbi odgovarja z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Po določbi 1. odst. 110. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odst. 82. čl. ZDR). Razlogi za izredno odpoved so našteti v določbi 1. odst. 111. čl. ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. čl. Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ - Mednarodne pogodbe št. 4/84), po kateri delavcu ne preneha delovno razmerje, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Obstoj utemeljenega razloga je bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dokazati pa ga mora delodajalec (2. odst. 9. čl. Konvencije MOD št. 158).

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni dokazala tožniku odpovednega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR, na podlagi katerega mu je dne 24.3.2003 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da očitano ravnanje tožnika, ko naj bi v zadnjih dveh letih zahteval od pogodbenega izvajalca X 10% provizijo od izstavljenih računov, ne vsebuje znakov kaznivega dejanja izsiljevanja iz določbe 218. čl. KZ RS, zaradi česar v njegovem primeru niso podane očitane kršitve pogodbenih obveznosti. V tej zvezi je pravilno obrazložilo razloge, da kršitve niso tako časovno kot krajevno opredeljene. Vendar je za presojo dejanskega vprašanja kršitev odločilno, da tožena stranka v sporu ni dokazala, kdaj in na podlagi katerih računov je tožnik od pogodbenega partnerja zahteval provizijo, niti ne v kakšni višini. Za obstoj takšnega ravnanja ne zadostujejo samo sumi, temveč je potrebno dejansko dokazati namen pridobitve premoženjsko pravne koristi, to je, da je storilec naklepno s silo ali resno grožnjo prisilil drugega, da je kaj storil ali opustil v škodo svojega ali tujega premoženja oz. je na takšen način izterjal dolg. Tožena stranka tako predpisanih zakonskih znakov kaznivega dejanja pri tožniku ni v ničemer dokazala, zato kakršnokoli pritožbeno opozarjanje na drugačne izpovedbe direktorja in pogodbenega partnerja, do katerih se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe opredelilo, ne more biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na višino tožniku prisojenih denarnih zneskov iz naslova nadomestila plače, saj je pri priznanih zneskih do konca leto 2003 pravilno izhajalo iz podatkov potrdila o višini plače (priloga A9). Vendar pa tožnik v nadaljevanju, čeprav se je skliceval na plačo v višjem znesku, ni upravičen do zahtevane višine, temveč pravilno do plače v skladu z dogovorjeno višino iz pogodbe o zaposlitvi, ki bi mu jo tožena stranka obračunavala, če mu ne bi odpovedala pogodbe. Sodišče prve stopnje je od prisojenih mesečnih zneskov pravilno priznalo tožniku zamudne obresti od 19. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca. Kar je tožnik iz naslova nadomestila plače zahteval več, pa je utemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje soglaša tudi z višino tožniku prisojenih zneskov iz naslova regresa za letni dopust za leti 2004 in 2005, saj je ta v skladu z višino iz tarifnega dela splošne Kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, ur. l. RS, št. 40/97). Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu izpodbijanja sodbe zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Vendar pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja na zmotno odločitev o prisojeni odškodnini. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage, ko je tožniku priznalo odškodnino, saj je v sporu nobena od strank ni predlagala. Pritožbeno sodišče opozarja na določbo 2. odst. 118. čl. ZDR, po kateri lahko sodišče samo ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče in odloči tako, kot je predvideno v določbi 1. odst. 118. čl. ZDR (torej prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje ter odškodnino), ne glede na predlog delavca. Gre za rešitev, ko sodišče ob ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe prizna delavcu pravico do vrnitve na delo, ali pa mu namesto tega prisodi odškodnino. Vendar pa je po stališču pritožbenega sodišča potrebno razlagati vsebino določbe 2. odst. 118. čl. ZDR restriktivno ter ugotoviti interes obeh pogodbenih strank, ki se nanaša na možnost nadaljevanja delovnega razmerja, o čemer lahko presodi sodišče samo, kar pa ne velja glede odškodnine, o kateri se odloči po pravilih civilnega prava. Predlog ali zahtevek za plačilo odškodnine mora stranka v sporu izrecno uveljaviti, lahko v tožbi ali v skladu z določbo 3. odst. 118. čl. ZDR do zaključka glavne obravnave, saj jo drugače sodišče ne more obravnavati oz. o njej odločiti. Poleg tega je na sodišču, če po preizkusu tožbe ali kasneje ob izvajanju dokazov ugotovi, da bi bilo potrebno za pravično in smotrno presojo zadeve izhajati iz določbe 1. odst. 118. čl. ZDR, to je odločiti o sodni razvezi in odškodnini, da o takšni možnosti rešitve spora seznani stranke v okviru procesnega vodstva. S takšnim postopanjem jim da možnost, da se lahko popolno izjasnijo (s ponudbo dodatnih dejstev in dokazov) o nakazani rešitvi spora. Gre za razloge, da so stranke seznanjene z dejansko in pravno podlago spora. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik v sporu ni postavil nikakršnega predloga ali zahtevka za odškodnino, zaradi česar je sodišče prve stopnje o tem vprašanju razsodilo mimo zahtevka, kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev (367. čl. ZPP). Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu izpodbijanja ugodilo pritožbi tožene stranke in odločitev v 4. tč. izreka sodbe, ki se nanaša na plačilo odškodnine tožniku v višini 4.000.000,00 SIT, razveljavilo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik utemeljeno izpodbija odločitev o trajanju delovnega razmerja, saj je ves čas vztrajal pri reintegraciji in v tej zvezi obrazložil vsebinske razlage takšnega zahtevka. V skladu z določbo 2. odst. 118. čl. ZDR ni mogoče upoštevati okoliščin in interesa pogodbenih strank samo s subjektivnega vidika, temveč tudi na podlagi pokazateljev, ki omogočajo objektivno sklepanje o možnostih in smotrnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Glede tega ne zadostuje, da sodišče upošteva zgolj okoliščine in interes ene stranke. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o trajanju tožnikovega delovnega razmerja izhajalo samo iz okoliščin in interesa tožene stranke. Upoštevalo je le izpoved direktorja o porušenih odnosih med strankama in izgubi zaupanja do tožnika ter njegovih nelojalnih ravnanjih v zvezi z izsiljevanjem provizije, zaradi česar bi morebitna njegova vrnitev nazaj na delo povzročila nemir in neugodno vzdušje v firmi.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so takšna sklepanja zgolj posledica očitka tožnikovih ravnanj v zvezi z izsiljevanjem provizije do pogodbenega partnerja, kar je že bilo predmet izredne odpovedi pogodbe. Vendar so se takšni sumi izkazali za neobstoječe oz. tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, iz tega naslova tožniku ni dokazala odpovednega razloga. Nasprotno je tožnik v sporu (v skladu s trditvenim bremenom) dokazal drugačna dejstva glede okoliščin in možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, čemur sodišče prve stopnje ni dalo nobenega pomena. Zato je z odločitvijo o trajanju tožnikovega delovnega razmerja samo do sprejema prvostopenjske sodbe zmotno pravno razsodilo, saj bi moralo tudi zaradi ugotovljenih dejstev na strani tožnika, ki niso povezana z očitanimi kršitvami iz izredne odpovedi pogodbe, v celoti ugoditi zahtevku za reintegracijo.

Zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijanja sodbe ugodilo tožnikovi pritožbi tako, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas ni prenehalo, zaradi česar še traja. V tej posledici je tožniku priznalo zaostale denarne prejemke v višini, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča odločitvi o razveljavitvi odškodnine in priznanju reintegracije v bistvenem obsegu nista vplivali na sprejeto odločitev o stroških postopka (v 5. tč. izreka izpodbijane sodbe).

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi obeh strank in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče mu je v skladu s pritožbenim uspehom priznalo za pritožbo 375 točk, kar ob vrednosti 110,00 SIT za točko in 20% DDV znaša 49.500,00 SIT ter stroške v navedeni višini naložilo v plačilo toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka te sodbe (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločilo, ker jih ta stranka v pritožbi ni priglasila.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1509/2005
• VDS sodba in sklep Pdp 385/2005
• VDS sodba Pdp 654/2007