VDS sodba Pdp 1539/2005

Jedro

Delovno razmerje za določen čas ni prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, če je tožena stranka po prenehanju veljavnosti zadnje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tožnico za določen čas, zaposlovala delavce za določen čas. Zaradi še vedno povečanega obsega dela, vendar v manjši meri, je tožena stranka z nekaterimi delavci ponovno sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, z nekaterimi pa ne več.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da ima tožnica sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas od 1.7.2004 dalje in da je pri toženi stranki še vedno v delovnem razmerju, ker ji dne 31.12.2004 ni zakonito prenehalo, za vrnitev nazaj na delo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 1.1.2005 dalje, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico in izplačilom nadomestila plače, ki bi jo prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odvodom davkov in prispevkov. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da sodišče prve stopnje najprej ni ustrezno obrazložilo zavrnitve njenih dokaznih predlogov, s čimer v dokaznem postopku ni bilo zagotovljeno jamstvo ustavnih pravic. Navedba, da je "zadeva dovolj pojasnjena" in da se "dokazni predlogi kot nepotrebni zavrnejo" ni zadostna obrazložitev. Večina dokaznih predlogov tožnice je bila zavrnjena, medtem ko so bili dopuščeni vsi dokazi tožene stranke. Nadalje meni, da je bila listina o fizičnem obsegu proizvodnje narejena za potrebe te pravde in ne izkazuje resničnega stanja, zato je brez dokazne vrednosti. Sodišče prve stopnje naj bi dalo prevelik poudarek nekaterim izpovedim prič, ki jih je štelo za dejstva. Tožena stranka listine o zmanjšanju obsega dela niti sama ni upoštevala, saj je tudi še naprej zaposlovala za določen čas. Iz izpovedi priče E.S. je mogoče zaključiti, da ni bil zmanjšan obseg dela odločilen pri sklepanju delovnega razmerja za določen čas, ampak želja po zaposlovanju mesarjev, ki bi opravljali tudi dela v klavnici in izkoščevalnici. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kolikšen del prometa predstavlja klanje govedine in je zanemarilo dejstvo, da se je indeks klanja govedine povečal. Toženi stranki je pomagalo tudi s tem, ko je usmerilo izpoved E.S. na zaslišanju z dne 18.10.2005 o razlogih za nova sklepanja oz. nesklepanja pogodb o zaposlitvi. Ni bilo zadosti natančno ugotovljeno, ali se je obseg dela res zmanjšal. Ostalim delavcem na istem delovnem mestu, kot je delala tožnica, so bile pogodbe o zaposlitvi podaljšane zaradi povečanega obsega dela. Tožena stranka je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi v decembru 2004 zaposlila dva nova delavca na delovnem mestu mesar klavec izkoščevalec, ki ga v sistemizaciji sploh ni, oba pa je tožnica videla, da opravljata njeno delo. V letu 2005 je na to delovno mesto zaposlila še dva delavca. Očitno se torej obseg dela ni zmanjšal, ampak se s tožnico ni podaljšala pogodba o zaposlitvi, ker je bila že visoko noseča. Zaradi vsega navedenega pritožba meni, da bi bilo potrebno dokazni postopek dopolniti. Tožnica je prepričana, da se obseg dela ni povečal v času od 1.7.2004 do 31.12.2004, ampak gre za stalno potrebo po delu, ki še vedno obstaja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb postopka, ker ni zadovoljivo pojasnilo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov tožnice. Sodišče prve stopnje je sprejelo sklep, da izvedeni dokazi nudijo zadostno podlago za odločitev in da so zato ostali dokazi nepotrebni. Tak sklep je v skladu z 2. odstavkom 287. člena ZPP, o čemer je tako pritožbeno, kot Vrhovno sodišče RS že večkrat zavzelo jasno stališče. Pritožbeno sodišče se strinja, da je bila izvedba ostalih dokazov nepotrebna in da so izvedeni dokazi nudili zadostno podlago za odločitev, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Neutemeljen je tudi očitek, da je listina o fizičnem obsegu proizvodnje INDEX 2005/2004 brez dokazne vrednosti in da je narejena le za potrebe te pravde. Priča E.S. je jasno obrazložil nastanek in pomen listine (izvleček iz dokumentacije in podatkov, ki se redno vodijo in spremljajo) ter je njeno vsebino tudi pojasnil. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da njegovi prepričljivi izpovedi ne bi verjelo, zato je tudi očitek, da je prevelik poudarek dalo nekaterim izpovedim, brez podlage.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pritožbeno sodišče s to ugotovitvijo soglaša, saj temelji na dejstvu, da je bilo obdobje leta 2003 in 2004 obdobje prilagajanja evropskim razmeram, zaradi katerega so konkurenčna podjetja delala z omejenimi možnostmi. Obseg dela pri toženi stranki se je povečal, ker se je že prej prilagodila veterinarsko sanitarnim razmeram. O tem sta prepričljivo izpovedovala direktor proizvodnje E.S. in direktor komerciale M.Z.. Zaradi povečanega števila zakolov se je povečal obseg dela v klavnici in izkoščevalnici. Tožena stranka je sicer tudi po prenehanju veljavnosti zadnje pogodbe o zaposlitvi tožnice še zaposlovala delavce za določen čas, vendar pa je bistveno, da ne več v takem številu in ne več na delovnem mestu delavec v klavnici in izkoščevalnici. Število zaposlitev je bilo odvisno od tega, za koliko je bil povečan obseg dela. Tudi po 1.1.2005 je bil obseg dela povečan, ne pa v taki meri, kot v letih 2003 in 2004. Zato je tožena stranka upravičeno z nekaterimi delavci ponovno sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas, z nekaterimi pa ne več.

Iz izvedenih dokazov - tako iz izpovedi prič, tožnice same in listin v spisu, zlasti pogodb o zaposlitvi in seznama zaposlenih na delovnih mestih mesar klavec in izkoščevalec in delavec v klavnici in izkoščevalnici izhaja, da je tožena stranka imela sistemizirana le štiri delovna mesta delavec v klavnici in izkoščevalnici, kajti po izpovedi E.S. in tudi tožnice same so dela izkoščevalca opravljali tudi mesarji klavci in izkoščevalci. Zaradi povečanega števila zakolov od leta 2003 dalje mesarji klavci in izkoščevalci niso zmogli opravljati še izkoščevanja, zato je tožena stranka za določen čas zaposlila več delavcev, ki so delali v izkoščevalnici. Tožnica je povedala, da ti delavci niso opravljali zakolov in da so bili le "delavci". Prepletanje dela mesarjev in "delavcev" tudi pojasnjuje za pritožbo sporno dejstvo, da se na seznamu delavcev, ki so bili zaposleni na delovnem mestu mesar klavec izkoščevalec in na seznamu delavcev, ki so bili zaposleni na delovnem mestu delavec v klavnici in izkoščevalnici, pojavljajo ene in iste osebe. Tožnica sama je potrdila (na naroku za glavno obravnavo z dne 1.7.2005, list. št. 68), da je s seznama delavcev v klavnici in razsekovalnici za določen čas zaposlenih le še pet oseb, dodatno pa naj bi tožena stranka zaposlila A., P. in B.. Tudi iz tega izhaja, da obseg dela ni ostal nespremenjen; navedeni trije delavci pa so se zaposlili na delovnih mestih mesar v klavnici in izkoščevalnici.

Nadalje iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka sicer tudi po 31.12.2004 izkazovala potrebo po zaposlovanju za določen čas, vendar ne več v takem obsegu, kot dotlej. Če tožena stranka na delovnem mestu delavec v klavnici in izkoščevalnici še vedno zaposluje za določen čas, vendar v manjšem obsegu, stališču, da je potreba po delu tožnice stalna, ni mogoče pritrditi. Tožena stranka s tremi delavci, ki so delali za določen čas le ko "delavci", pogodbe o zaposlitvi ni podaljšala, ker se je obseg dela toliko zmanjšal, da potrebe po zaposlitvi za določen čas ni bilo več. Poleg tega pa je kasneje, v letu 2005, delo organizirala tako, da je angažirala več mesarjev v klavnici in izkoščevalnici, ki so bili sposobni opravljati tudi dela izkoščevanja - med temi sta bila tudi P.B. in J.B.; S.K. in R.S. pa je tožena stranka omogočila le opravljanje pripravništva.

Glede na te ugotovitve je bilo zaslišanje dodatnih prič nepotrebno.

V zvezi z očitkom pritožbe, da je bil razlog za nepodaljšanje tožničine pogodbe o zaposlitvi želja tožene stranke po zaposlitvi mesarjev, ki opravljajo delo v klavnici in izkoščevalnici, pritožbeno sodišče pripominja, da je odločitev tožene stranke, da potrebi po delu v klavnici in izkoščevalnici (ta je po izpovedi prič stalno nihala) zadosti z zaposlitvijo mesarjev v klavnici in izkoščevalnici, ki obvladajo tako klanje kot izkoščevanje, zakonita. Lahko bi bil obseg dela na tožničinem delovnem mestu povečan tudi zaradi tega, ker ni bilo dovolj mesarjev, ki bi poleg povečanega števila zakolov zmogli še izkoščevanje. To je bila dejansko le začasna situacija, saj je tožena stranka s kasnejšo zaposlitvijo mesarjev potrebi po obvladovanju obsega dela v klavnici in izkoščevalnici zadostila. Če mesarji v klavnici in izkoščevalnici (I in II) uspejo v celoti opraviti tako delo klanja kot izkoščevanja, potem potrebe po delavcih v klavnici in izkoščevalnici ni več.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 150/2001
• VDS sodba Pdp 260/2003
• VDS Sklep Pdp 724/2001