VDS sodba in sklep Pdp 376/2006

Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana po 6. alinei 1. odst. 111. člena ZDR, je nezakonita, ker tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ni kršil navodil pristojnega zdravnika, saj mu je osebna zdravnica (člen 233/2 Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja) dovolila, da lahko iz kraja svojega bivanja v Sloveniji odpotuje v Banja Luko.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je izredna odpoved tožniku z dne 23.6.2004 nezakonita in se razveljavi in da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ampak mu še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Posledično navedenemu je odločilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu za čas od vključno 24.6.2004 v delovno knjižico vpisati delovno dobo in mu od 24.6.2004 do vrnitve na delo obračunati bruto nadomestilo plače, kot če bi tožnik delal, plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Prav tako pa je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto regres za leto 2004 in za leto 2005, plačati davek od regresa pristojnim organom ter izplačati tožniku del neto regresa v višini 50.538,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2004 do plačila in neto regres v višini 118.079,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2005 do plačila. Sklenilo je, da se zaradi umika zahtevka za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2003 in 2004 postopek ustavi. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožnika povrniti stroške postopka v višini 151.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila in sicer na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic. št. BPP ....

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. Navajala je, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi izvedenih dokazov z zaslišanjem tožnika, imenovane zdravnice dr. Z.Č.B. in tožnikove osebne zdravnice dr. M.T.. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, potem ko je na nedvoumen način ugotovila, da tožnika na njegovem edinem naslovu v Ljubljani v dneh 3.6., 4.6., 5.6. in 8.6.2004 ni bilo doma in nadalje tudi ugotovila, da se je tožnik v teh dneh nahajal doma v Banja Luki, kar je na zagovoru tudi sam potrdil. Tožnik je bil v bolniškem staležu neprekinjeno od dne 6.5.2003 do 21.6.2004, po zadnji odločbi imenovanega zdravnika z dne 12.5.2004 pa je bil v bolniškem staležu od 11.5.2004 do 21.6.2004 in je imel dolžnost, da mora biti med zdravljenjem doma na svojem domu in mirovati, odsotnost z doma pa je bila dovoljena le ob odhodu na zdravniški pregled ali predpisano terapijo. Imenovana zdravnica je tudi zaslišana na obravnavi, izpovedala, da je od osebne zdravnice tožnika šele dne 17.6.2004 dobila predlog za spremembo navodil glede obveznosti v času staleža, in da glede na zdravstveno dokumentacijo, ki jo je imela na vpogled do zadnjega predloga osebne zdravnice dne 17.6.2004 ne bi spreminjala navodil tožniku. Osebna zdravnica je sicer izpovedala, da je tožniku že večkrat dovolila, da je odšel domov v Banja Luko, vendar o tem nikoli, razen v juniju 2004, ko je bila vsa zadeva v zvezi s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi že v teku, ni obvestila imenovano zdravnico. Sodišče prve stopnje se je po oceni tožene stranke postavilo na stališče, da Pravila obveznega zavarovanja v 233. členu in 244. členu dajejo osebnemu zdravniku pooblastilo spreminjati navodila, ki jih da imenovani zdravnik, če oceni, da je to primerno in da ne vpliva negativno na potek zdravljenja. Po določilih 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika, osebna zdravnica pa je tudi eklatantno kršila pravila, saj je tožniku dalj časa dovoljevala odhod v drugo državo, ne da bi ob tem izpeljala potrebne postopke oz. imenovano zdravnico o tem obvestila. To je storila šele potem, ko je tožena stranka zadevo že začela raziskovati in ukrepati. Sicer pa odhod izven kraja bivanja pomeni lahko le kraj v Sloveniji, to je na območju, na katerem velja tako Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, nikakor pa ne kraj v drugi državi.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo in v celoti prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in navajal, da je tožnik za odhod z doma v Ljubljani v Bosno, kjer živi njegova družina, imel nedvomno odobritev svoje osebne zdravnice dr. M.T., kar je bilo v dokaznem postopku tudi ugotovljeno. Osebna zdravnica kot tudi imenovana zdravnica nista kršili Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, saj sta odločali v skladu s svojimi pristojnostmi. Zaradi navedenega je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik v daljšem bolniškem staležu in sicer od 6.5.2003 pa vse do 22.6.2004, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 24.6.2004. V daljšem bolniškem staležu je bil zaradi poškodbe glave, ker je imel izliv krvi v možgane in počeno lobanjo, pred tem pa je bil že trikrat operiran na želodcu in so mu ga delno tudi odstranili. Do leta 1991 je živel v Ljubljani z družino, ker pa ni uspel pridobiti stanovanjske pravice na stanovanju, je družina po dveh letih odšla v Banja Luko, od takrat pa je tožnik živel v najetem stanovanju kot podnajemnik. Tožnik je ves čas živel sam in si tudi kuhal sam, pri čemer je imel tudi dietno prehrano. V času bolniške odsotnosti je hodil na predpisane terapije. Ker so ga fizično zelo obremenjevali posli nakupovanja v trgovinah in kuhanje, je prosil svojo osebno zdravnico dr. M.T., če lahko odide na dom k svoji družini v Banja Luko, le ta mu je to odobrila, tega pa tudi nikoli ni skrival pred sodelavci. V času svojega bolniškega staleža se je najmanj desetkrat zglasil v podjetju, ko je šel na preglede k svoji osebni zdravnici, ki je imela obratno ambulanto v prostorih tožene stranke. Tudi pri svojih nadrejenih je bil 2-3 krat, tako da so ti nedvomno vedeli, da se je občasno nahajal v Banja Luki. Po zaključku bolniškega staleža dne 21.6.2004 se je zglasil v pravni službi, kjer so mu predlagali, da da sam odpoved in bo zato prejel odpravnino. Osebna zdravnica mu odhod v Banjo Luko sicer ni pisno odobrila, ampak zgolj ustno, jo pa je vsakič vprašal za dovoljenje, ko ji je prinesel specialistične izvide.

Imenovana zdravnica dr. Z.Č.B. kot tudi osebna zdravnica tožnika dr. M.T. sta izpovedali, da je za spremembo kraja bivanja med bolniško odsotnostjo vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika in to zato, ker je ravno osebni zdravnik tisti, ki je najbližji pacientu in ga ocenjuje glede na zdravstveno in socialno stanje. O spremembi navodil s strani osebnega zdravnika pa je dolžan obvestiti imenovanega zdravnika osebni zdravnik. Osebna zdravnica tožnika dr. M.T. je izpovedala, da je tožnik invalid III. kategorije, da ji je večkrat povedal, da ni sposoben v času bolezni sam skrbeti zase in da nima ustrezne bolniške nege. Tožnik tudi ni imel urejenih stanovanjskih razmer in ni imel nobenega svojca pri sebi, tako da mu je osebna zdravnica že v letu 2003 dovolila oditi domov v Banja Luko glede na njegovo splošno slabo zdravstveno stanje in psihofizično kondicijo zaradi težke poškodbe glave. Tožnik je imel v februarju 2004 tudi večje psihične težave in glavobole ter vrtoglavice, zato je bil poslan tudi k psihologu in psihiatru. Ob kontroli v splošni ambulanti dne 15.6.2004 je bil močno shujšan, nespečen in psihično v slabem stanju in je zdravnico zaprosil za odhod domov k družini, ona pa mu je tudi glede na izvid psihiatra to dovolila. Tožnik je torej imel dovoljenje osebne zdravnice za odhod v Bosno.

Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23.6.2004 in sicer na podlagi 6. alineje 1. odst. 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS, št. 42/02 - ZDR), ker v času odsotnosti z dela zaradi bolezni oz. poškodbe ni spoštoval navodil imenovanega zdravnika in ni bil prisoten na svojem domu, hkrati pa je tudi brez odobritve imenovanega zdravnika odpotoval iz kraja bivanja, kar je ugotovila pristojna kontrola tožene stranke dne 3.6.2004, 4.6.2004, 5.6.2004 ter 8.6.2004. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, tožniku ni mogoče očitati navedenih kršitev, saj je ravnal v skladu z navodili svoje osebne zdravnice, ki mu je odhod v kraj bivanja njegove družine v Banja Luko dovolila ravno iz razloga njegovega slabega zdravstvenega in psihofizičnega stanja. Zaslišana osebna zdravnica je jasno in nedvoumno izpovedala, da se je tožnik v celoti držal njenih navodil in mu je tudi večkrat dovolila odhod v Banja Luko, o tem pa sicer res ni nikoli obvestila imenovane zdravnice razen v juniju 2004.

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS št. 79/94 s sprem. - Pravila) v 2. odst. 233. člena določajo, da osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija mora zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehode...). V času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora zavarovanec, ki se zdravi doma v času takšne zadržanosti biti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oz. v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oz., če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. V primerih kršenja mora imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija pozvati zavarovano osebo na sejo senata in ugotoviti ali so še podani razlogi za nezmožnost za delo. 244. člen Pravil pa med ostalim določa, da so odločbe, izdane s strani imenovanega zdravnika oz. zdravstvene komisije za zavarovance in njihove osebne zdravnike, obvezne.

Zaradi navedenega so neupoštevne pritožbene navedbe tožene stranke, da je osebna zdravnica eklatantno kršila Pravila, ker nikakor ni imela pooblastila, da bi lahko tožniku dovolila odhod iz Slovenije v drugo državo, saj ji tega ni dovoljevala zakonodaja. Navedenega Pravila ne določajo. Sicer pa so navedene pritožbene navedbe za rešitev spora, po pritožbenega sodišča povsem irelevantne, saj 6. alinea 1. odst. 111. člena ZDR določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije, ali če v času odsotnosti z dela opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja bivanja. Dejstvo je, da je tožnik spoštoval navodila osebne zdravnice v celoti in je tudi odpotoval iz kraja svojega bivanja v Sloveniji v Banja Luko z odobritvijo osebne zdravnice. Tudi v kolikor je iz odločbe imenovane zdravnice izhajalo, da mora biti tožnik doma in mirovati, ni mogoče šteti, da je za odhod v Banja Luko tožnik kršil Pravila, saj Pravila v 233. členu izrecno določajo, da je za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika, kar pa je tožnik imel, Pravila pa tudi ne predvidevajo prepovedi odhoda v tujino, kot to zmotno meni tožena stranka, saj se državljani RS lahko zdravijo tudi v tujini.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka, in sicer na podlagi določil 154. člena ZPP, saj je tožnik v pravdi uspel v celoti, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo določila 155. člena ZPP in tožniku priznalo le potrebne stroške za pravdo. Ker je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč po odločbi BPP št. XXX/XXXX, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka na račun sodišča prve stopnje.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora v pritožbenem postopku. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 1381/2003
• VDS sodba Pdp 1061/2007
• VDS sodba Pdp 953/95