VDS sodba Pdp 580/2006

Jedro

Ker ZDR ne določa roka, po preteku katerega bi opozorilo iz 1. odst. 83. člena ZDR prenehalo veljati, delodajalec odloči, ali je pisno opozorilo mogoče šteti kot procesno predpostavko za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru ponovne kršitve pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem je dolžan upoštevati vse relevantne okoliščine konkretnega primera, kot so istovrstnost kršitev, težo kršitve, zaradi katere je bilo delavcu podano pisno opozorilo, subjektivni odnos delavca do te kršitve, ali je delodajalec v posledici te kršitve utrpel materialno oz. moralno škodo, ali je bilo zaradi kršitve ogroženo življenje in zdravje tretjih oseb, poslovni interes delodajalca, ipd. Z vidika tako ugotovljenih okoliščin se presoja tudi, ali obdobje, ki je preteklo od dneva izdaje pisnega opozorila, še upravičuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Delavec je v obdobju enega koledarskega leta ponovil istovrstno kršitev opravljal svoje delo pod vplivom alkohola, s tem da delodajalec tej kršitvi pripisuje posebno težo, saj je v internih Navodilih za zagotavljanje zdravstvenega varstva delavcev izrecno prepovedal uživanje alkohola na delovnem mestu. Zato je procesna predpostavka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podana.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in še vedno traja, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 14.11.2005 dalje, jo prijaviti v zavarovanje in ji od 14.11.2005 dalje izplačati mesečno plačo v višini, ki jo je prejemala do takrat, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih neto zneskov. V posledici takšne odločitve je bil zavrnjen tudi zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožeče stranke in sicer, da ji je tožena stranka po opravljenem testu alkoholiziranosti naročila, da naj se odpelje s svojim mopedom na sedež poštne enote v Mislinji (cca 3 km), kjer je morala parkirati. Določili so drugega sodelavca, da jo je z osebnim avtomobilom vrnil na delovno mesto in jo vozil od hiše do hiše še približno eno uro, da je raznosila pošto tega dne. Če bi tožena stranka dejansko ocenila, da obstaja nevarnost velike premoženjske škode in da je šlo v predmetnem primeru za resno kršitev, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, bi ravnala drugače. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja ni opredelilo, kljub izrecni izpovedbi priče R.O., da mu je tožeča stranka kritičnega dne pomagala raznositi pošto do konca, zato je izpodbijana sodba v tem delu pomanjkljiva in ne vsebuje vseh potrebnih razlogov za odločitev. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) v 83. členu ne določa roka, v katerem ima opozorilo delodajalca pravni učinek. Tožeči stranki se zdi pravno nevzdržno, da je bila v "preizkusni dobi" kar eno leto od pisnega opozorila, saj narava njenega dela in opis njenih del ne opravičujeta tako dolgega roka, znotraj katerega tožeča stranka ne bi smela ponoviti kršitve. Ker v ZDR ta rok ni določen, bi se po analogiji in v skladu z načelom sorazmernosti moral upoštevati 6-mesečni objektivni rok od dneva kršitve. Nerazumno bi namreč bilo, da za kršitve iz delovnega razmerja ne bi obstajala rehabilitacija, še posebej iz razloga, ker tak institut obstaja v kazenskem pravu. Kazenski zakonik (KZ - Ur. l. RS, št. 63/94 in nadaljnji) določa roke, v katerih se pravnomočna obsodba izbriše (npr. eno leto za pogojno obsodbo). Enkratna kršitev delovne obveznosti ne opravičuje enako dolge "preizkusne dobe", kot je določena za kazensko rehabilitacijo pravnomočno obsojene osebe s pogojno obsodbo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj je opozorilo z dne 21.9.2004, da bo tožeči stranki v primeru ponovne kršitve prenehalo delovno razmerje iz krivdnega razloga, že izgubilo pravno veljavo. V 2. odst. 3. člena Zakona o sodiščih (ZS - Ur. l. RS, št. 19/94 in nadaljnji) je določeno, da v primeru, če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi, pri tem pa ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. Glede na to, da v ZDR ni naveden rok, v katerem ima opozorilo pravni učinek, bi prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati besedilo citiranega člena, vendar ga v konkretnem primeru ni. Ob upoštevanju analogije legis, primerjanju rehabilitacije po KZ ter časa po pisnem opozorilu, ko delavec ne sme ponoviti kršitve po ZDR, izpodbijana odločitev ni v skladu z citiranimi načeli kot tudi ne v skladu z načelom sorazmernosti. Tožena stranka ni uspela dokazati, zakaj je delo s tožečo stranko v prihodnje onemogočeno in zakaj je bila izbrana najhujša možna sankcija - prenehanje delovnega razmerja (pravilno : odpoved pogodbe o zaposlitvi). Tožeča stranka je takoj po kršitvi svoje dejanje obžalovala in nemudoma pričela z zdravljenjem. Trditve tožene stranke, da so bile nekatere stranke nezadovoljne s tožečo stranko pri raznašanju pošte, niso dokazane. Tožeča stranka doslej ni povzročila še nobene škode, zgolj nekajkratno zamujanje v službo in dvakrat izmerjena alkoholiziranost pa ne predstavljata resen in utemeljen odpovedni razlog, zaradi katerega bi bilo onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Sodišče prve stopnje bi pri svoji odločitvi moralo upoštevati tudi načelo pravičnosti in tožbi (pravilno : tožbenemu zahtevku) ugoditi. Prizadevanja tožeče stranke, uspehi v preteklosti ter sedanje težko premoženjsko stanje ne predstavljajo ekvivalent škodi, ki bi tožeči stranki nastala s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških postopka, kar predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je trditev tožeče stranke, češ da je po ugotovitvi alkoholiziranosti morala nadaljevati delo, ovržena s pričevanji D.R., A.V. in R.O.. Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do resnosti in utemeljenosti razlogov za nadaljevanje pogodbenega razmerja - opredelitev je zapisana na 5. strani izpodbijane sodbe. Rehabilitacije po kazenskem pravu ni mogoče enačiti s pogodbenim razmerjem med delodajalcem in delavcem. Analogno je potem mogoče šteti za merilo presoje tudi prejšnjo delovnopravno zakonodajo, po kateri je bilo mogoče izvršiti pogojno izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja, če je delavec v roku enega leta od dokončnosti odločbe, ki je bil določen kot preizkusna doba, ponovno kršil delovne obveznosti. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno, na njegovi podlagi sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna, zato sta tovrstna pritožbena očitka neutemeljena, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa tudi niso podane. Sodišče druge stopnje zato na tem mestu v izogib nepotrebnemu ponavljanju povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, glede posameznih pritožbenih navedb pa podaja naslednja pojasnila.

Tožeča stranka je bila zaposlena na delovnem mestu pismonoše. Dne 15.9.2005 sta inšpektorja notranje kontrole ob 15.53 uri opravila preizkus alkoholiziranosti tožeče stranke, pri čemer je alkotest pokazal 0,82 grama/kilogram alkohola v izdihanem zraku. Tožeča stranka je priznala, da je bila pod vplivom alkohola in podpisala zapisnik. Tožena stranka ji je dne 13.10.2005 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

V 3. alinei 1. odst. 88. člena ZDR je določeno, da delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če ta krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V zvezi s tem 1. odst. 83. člena ZDR predpisuje, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba je bila tožeča stranka dne 21.9.2004 pisno opozorjena na kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, saj je bilo ugotovljeno, da je dne 15.9.2004 opravljala delo pod vplivom alkohola. Obenem jo je tožena stranka seznanila z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Pritožba neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava ter se sklicuje, da je predmetna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker naj bi pisno opozorilo z dne 21.9.2004 že izgubilo pravno veljavo - po navedbah pritožbe bi se namreč glede veljavnosti opozorila moral upoštevati 6-mesečni objektivni rok od kršitve. Pisno opozorilo iz 1. odst. 83. člena ZDR predstavlja procesno predpostavko za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ker ZDR ne določa roka, po preteku katerega bi opozorilo prenehalo veljati, je na strani delodajalca samega, da presodi, ali je pisno opozorilo, ki ga je na podlagi 1. odst. 83. člena ZDR izdal delavcu, mogoče upravičeno šteti kot izpolnitev procesne predpostavke, ki je v posledici ponovne kršitve pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja potrebna za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pri tej presoji je delodajalec dolžan upoštevati vse relevantne okoliščine konkretnega primera kot so istovrstnost kršitve, zaradi katere je bilo delavcu podano pisno opozorilo, s kršitvijo, zaradi katere je zoper njega uveden postopek redne odpovedi pogodbe o zaposliti iz krivdnega razloga, težo kršitve, zaradi katere je bilo delavcu podano pisno opozorilo ter subjektivni odnos delavca do te kršitve, ali je delodajalec v posledici te kršitve utrpel materialno oz. moralno škodo, ali je bilo zaradi kršitve ogroženo življenje in zdravje tretjih oseb, poslovni interesi delodajalca, ipd. Z vidika tako ugotovljenih okoliščin pa se nadalje tudi presodi, ali obdobje, ki je preteklo od dneva izdaje pisnega opozorila, še upravičuje odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi ponovne kršitve pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem pritožba zmotno predlaga, da bi prvostopenjsko sodišče glede roka, v katerem učinkuje pisno opozorilo, moralo odločiti po določilu 2. odst. 3. člena ZS. Pri presoji tega vprašanja namreč ni podan dejanski stan iz citiranega člena ZS, saj ne gre za primer, ki ga ne bi bilo mogoče rešiti na temelju veljavnih predpisov. Zahteva o obstoju pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga namreč izrecno predpisana v 1. odst. 83. člena ZDR, obdobje njegove veljavnosti pa je, ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščin, predmet vsakokratne presoje delodajalca.

Izpodbijana sodba tako materialnopravno pravilno zaključuje, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz 1. odst. 83. člena ZDR, pri čemer je utemeljen tudi prvostopenjski zaključek, da obdobje, ki je preteklo od dneva izdaje pisnega opozorila, opravičuje tožeči stranki podano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Slednja je namreč v obdobju enega koledarskega leta storila istovrstno kršitev, t.j. opravljala svoje delo pod vplivom alkohola, pri čemer velja omeniti, da tožena stranka očitno tej kršitvi pripisuje posebno težo, saj je v internih Navodilih za zagotavljanje zdravstvenega varstva delavcev (18. člen in nadaljnji) izrecno prepovedala uživanje alkohola na delovnem mestu. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je pisno opozorilo z dne 21.9.2004 štelo kot veljavno predpostavko za predmetno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kršilo načelo sorazmernosti.

Omeniti pa tudi velja, da se pritožba pri tem, ko skuša ovreči veljavnost pisnega opozorila, prav tako neutemeljeno sklicuje na analogijo s kazenskim pravom oz. na čas, ki je po določilih KZ predpisan za rehabilitacijo obsojencev. Institute delovnega prava (tudi pisno opozorilo iz 1. odst. 83. člena ZDR) je namreč potrebno presojati z vidika vzajemnega, pogodbenega odnosa med delavcem in delodajalcem, ki je zaupne narave. Če že, potem bi bila glede presoje veljavnosti pisnega opozorila kvečjemu na mestu analogija s staro delovnopravno zakonodajo, po kateri je bilo mogoče izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložiti za dobo največ enega leta, pri čemer se je lahko pogojno odložena izvršitev disciplinskega ukrepa preklicala, če je delavec v času pogojne odložitve storil hujšo kršitev delovne obveznosti (90. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji). Vendar novi ZDR v celoti na novo ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi (redno in izredno), tako da po oceni pritožbenega sodišča tudi ni mogoče z analogijo uporabljati prejšnjih institutov stare delovnopravne zakonodaje z novim ZDR.

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša in povzema razloge izpodbijane sodbe, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka s tem, ko je ponovno opravljala svoje delo v alkoholiziranem stanju, kršila 11., 12., 13. in 15. člen pogodbe o zaposlitvi oz. tem členom adekvatna določila ZDR, po katerih mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi (1. odst. 31. člena ZDR), pri svojem delu upoštevati navodila in zahteve delodajalca (32. člen ZDR), spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (33. člen ZDR) ter se vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (35. člen ZDR). Kot je bilo že pojasnjeno, pa je tožena stranka alkoholiziranost na delovnem mestu izrecno sankcionirala tudi v internih Navodilih za zagotavljanje zdravstvenega varstva delavcev. Pri tožeči stranki je bilo dne 15.9.2005 ugotovljeno 0,82 g/kg alkohola v organizmu, pri čemer 20. člen citiranih navodil določa, da je pod vplivom alkohola delavec, ki ima nad 0,50 g/kg alkohola v organizmu - izdihanem zraku. Iz podatkov spisa pa tudi izhaja, da je bil preizkus alkoholiziranosti tožeče stranke opravljen v skladu z 24. členom navodil, po katerem se preverjanje uživanja alkohola opravlja z atestiranimi elektronskimi aparati oz. alkotesti za merjenje koncentracije alkohola v izdihanem zraku, ki morajo biti kalibrirani vsakih šest mesecev oz. po navodilih proizvajalca. Na podlagi navedenega pritožba neutemeljeno navaja, da v obravnavani zadevi ni bil podan resen in utemeljen odpovedni razlog.

Pritožba prav tako zmotno navaja, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da je tožena stranka po opravljenem testu alkoholiziranosti naročila tožeči stranki, da naj se z mopedom odpelje na sedež poštne enote, kritičnega dne pa je tudi pomagala R.O. do konca raznositi pošto. Po oceni pritožbe iz tega izhaja, da tožena stranka kršitve tožeče stranke ni smatrala za tako resno, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožečo stranko ni bilo več mogoče. Na podlagi ugotovitev izvedenega dokaznega postopka ni mogoče slediti navedenim pritožbenim zatrjevanjem. Priča D.R., ki je pri toženi stranki opravljal delo inšpektorja notranje kontrole, je pojasnil, da je dne 15.9.2005 po opravljenem preizkusu alkoholiziranosti tožeči stranki prepovedal nadaljnje raznašanje pošte in odredil, da pošto raznosi dežurni pismonoša. Navedeno je potrdila priča A.V., poštna uslužbenka, ki v odsotnosti nadomešča upravnico pošte. Potem, ko sta ji inšpektorja notranje kontrole predlagala, da preostanek pošte raznosi dežurni pismonoša, je za to zadolžila R.O., tožeči stranki pa prepovedala, da bi še naprej raznašala pošto. Kot priča je bil zaslišan tudi R.O., ki je pojasnil, da ni slišal, da bi kdo tožeči stranki naročil, da mora z njim raznašati pošto, da pa je R.O. sam jamral, da terena ne obvlada najbolje, zato je tožeča stranka rekla, da bo šla zraven - ta razgovor je potekal v ekspeditu, pri njem pa A.V. ni bila prisotna, saj je delala na "šalterju". V skladu z navedenim tako ni mogoče slediti zatrjevanju tožeče stranke, da je morala kritičnega dne do konca raznositi pošto, saj je, kot pravilno zaključuje tudi izpodbijana sodba, to očitno storila povsem prostovoljno oz. celo v nasprotju z navodili tožene stranke. Prav tako pa ni mogoče upoštevati pritožbene navedbe, da je tožena stranka naročila tožeči stranki, da naj se po preizkusu alkoholiziranosti z mopedom odpelje na pošto. Tožena stranka je namreč na glavni obravnavi dne 19.1.2006 pojasnila, da je inšpektor notranje kontrole tožečo stranko odstranil z delovnega mesta, priča D.R. pa tudi ni navedla, da bi tožeči stranki po ugotovljeni alkoholiziranosti odredila nadaljnjo vožnjo v vinjenem stanju.

Pritožba neutemeljeno očita, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je delo s tožečo stranko v prihodnje onemogočeno oz. da izpodbijana sodba v zvezi s tem ne vsebuje zadostne obrazložitve. Prvostopenjsko sodišče je obširno pojasnilo, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče, pritožbeno sodišče pa s temi razlogi v celoti soglaša. Tožeča stranka opravlja svoje delo z mopedom, pri čemer je pri vožnji pod vplivom alkohola podana nevarnost nastanka poškodb tako tožeče stranke kot tretjih oseb. Prav tako ne gre zanemariti dejstva, da tožeča stranka raznaša tudi vrednostne pošiljke, kar še zlasti terja od nje odgovornost in skrbnost pri izvrševanju obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na to, da je bilo s strani notranje inšpekcije ugotovljeno, da je bila tožeča stranka v obdobju enega leta dvakrat prisotna na delu pod vplivom alkohola, je tožena stranka povsem utemeljeno presodila, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožečo stranko ni več mogoče, ter ji odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sklicevanje pritožbe, češ da tožeča stranka ni doslej povzročila toženi stranki še nobene škode, da je dejanje obžalovala in takoj pričela z zdravljenjem ter da je v preteklosti prejela znak za hrabro dejanje, ker je pripomogla k prijetju poštnega roparja, pa pri tehtanju okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ne zadošča za zaključek, da bo tožeča stranka v prihodnje svoje obveznosti iz delovnega razmerja izpolnjevala z zahtevano mero vestnosti.

Pritožba zmotno očita, da je podana bistvena kršitev postopka, češ da v izpodbijani sodbi ni odločeno o stroških postopka. Glede na to, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni uspela, v skladu z 1. odst. 154. člena ZPP sama krije svoje stroške postopka, zato je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov pravilno zavrnilo. Tožena stranka v obravnavani zadevi stroškov postopka ni priglasila, pa tudi sicer delodajalec na podlagi 5. odst. 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) v sporih o prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka ne glede na njegov izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Sodišče prve stopnje je tako v celoti pravilno odločilo o stroških postopka.

Na podlagi vsega obrazloženega je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je bila tožeči stranki pogodba o zaposlitvi odpovedna na podlagi resnega in utemeljenega odpovednega razloga, zato je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijski in reparacijski zahtevek. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi tako niso podani, jo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 614/2000
• VSL sklep I Kp 1414/2004
• VSL sklep III Cp 4/2005