VDS sodba Pdp 1025/2005

Jedro

ZDR v 92. členu določa minimalne odpovedne roke, in sicer 1. odst. za primer, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delavec, 2. odst. pa za primer, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec zaradi poslovnih razlogov. S pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo pa primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ni mogoče določiti daljšega odpovednega roka, kot to določa 1. odst. 92. člena ZDR (150 dni).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožnica sprejela dne 9.12.2004 (1. točka izreka). Posledično navedenemu je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica še dalje v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki, oziroma da ji delovno razmerje ni prenehalo dne 15.2.2005, ter jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in jo zaposliti na delovnem mestu komercialist VII oziroma drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožnice, ter ji za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti mesečne plače dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam (2. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Tožnica je vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava po določilih 1. odst. 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajala je, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno dokazno oceno, da je tožena stranka zmanjšala število za 5 delavcev in tako ni bila dolžna izdelati kriterijev za določitev presežnih delavcev, čeprav je zaslišani zakoniti zastopnik tožene stranke Z.P. na glavni obravnavi z dne 7.6.2005 pojasnil, da je šlo pri toženi stranki za zmanjšanje števila potrebnih delavcev za 3 ali 4 iz proizvodne režije in približno 60 delavcev v proizvodnji. Tako bi tožena stranka morala upoštevati kriterije iz 100. člena ZDR in pri tem upoštevati tudi 2. odst. 100. člena ZDR, saj je tožnica mati samohranilka in je njen socialni položaj zagotovo slabši od socialnega položaja I.L., ki je pri toženi stranki še vedno zaposlen na delovnem mestu komercialist VII. Tožnica ima v primerjavi z I.L. tudi več znanja in izkušenj in obvlada tudi več tujih jezikov. Sodišče prve stopnje je tudi napačno štelo, da je tožena stranka v skladu s 5. odst. 88. člena ZDR v roku 30 dni od seznanitve z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pravočasno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je za razlog zvedela že dne 28.10.2004, ko je bil sprejet Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o notranji organizaciji, sistemizaciji in delovnih razmerjih v družbi XY d.o.o.. Tožena stranka bi morala tožnici v roku 30 dni tudi vročiti redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki nima ne datuma in ne številke. Sodišče prve stopnje je tudi v celoti zanemarilo odpovedni rok določen v 19. točki opisa delovnega mesta komercialist VII, ki je priloga in sestavni del pogodbe o zaposlitvi z dne 27.9.2004. V 19. točki opisa je namreč navedeno, da znaša odpovedni rok 3 mesece, med tem, ko iz 2. člena redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov izhaja, da gre za odpovedni rok 30 dni. Tožena stranka tudi ni preverjala eventualnih možnosti zaposlitve tožnice v poslovnem sistemu XY. Tožnica je tudi izpovedala, da se naročniška prodaja ni ukinila vsebinsko in da na tem delovnem mestu še vedno delata A.P. in B.V.. Ker sodba v tem delu nima razlogov o odločilnem dejstvu, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prerekala pritožbene navedbe tožnice ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je sprejela spremembe Pravilnika o notranji organizaciji, sistemizaciji in delovnih razmerjih dne 28.10.2004. Iz pravilnika z dne 28.10.2004 je jasno razvidno, da je šlo za ukinitev 4 delovnih mest in zmanjšanje za enega izvajalca na spornem delovnem mestu komercialist VII. Tožena stranka je predložila tudi seznam zaposlenih na dan 28.10.2004, po katerem je bilo pri toženi stranki na ta dan dejansko zaposlenih vsega 36 delavcev in seznam zaposlenih na dan 1.11.2004, po katerem je bilo na ta dan zaposlenih le še 32 delavcev. Na seznamu je bila še vedno tožnica, saj ji zaradi bolniškega staleža delovno razmerje na podlagi izpodbijane odpovedi še ni bilo zaključeno. Direktor tožene stranke je tudi jasno izpovedal, da je v času od njegovega nastopa funkcije do spornega pravilnika bilo zmanjšano število zaposlenih pri toženi stranki od 135 na 32. Tako je povsem logično, da se odpoved 60 delavcem iz proizvodnje ni mogla izvajati na podlagi spremembe pravilnika z dne 28.10.2004, temveč je šlo za predhodne spremembe akta. Nedvomno ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev. Delodajalec je bil sam pristojen določati svojo organizacijsko strukturo in potrebna delovna mesta. Navedba tožnice, da naj bi njene naloge še obstajale, ker so bili fascikli iz njene pisarne prenešeni v drugo pisarno, kjer delata B.V. in A.P. (referenta prodaje) še ne pomeni, da njeno delovno mesto še nadalje obstaja. Toženo stranko pri odpovedi tožnice tudi niso vodili šikanozni razlogi. Argumenti, ki jih v pritožbi navaja tožnica, češ da ima sama več delovnih izkušenj kot I.L., za toženo stranko pri odločitvi o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov niso bili odločilni. Tožena stranka tudi ni imela možnosti zaposlitve tožnice drugje. Tožena stranka je tožnici podala (oziroma izdala) odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 16.11.2004, kar je v 30. dnevnem roku, vročitev je bila namreč tožnici poskušana že dne 17.11.2004 s priporočeno pošiljko po pošti, pošiljka pa se je vrnila z oznako "ni dvignil". Po prepričanju tožene stranke termina "podati odpoved" ni mogoče tolmačiti v smislu, da mora biti v roku 30 dni tudi opravljena vročitev odpovedi, razumeti ga je lahko le tako, da je v navedenem roku potrebno odpoved podati oz. pisno izdati odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi če vročitev ni bila opravljena v roku, je to pripisati v celoti tožnici. Pri odpovednem roku pa se je tožena stranka v celoti oprla na določila veljavnega ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s sprem. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.9.2004 zaposlena na delovnem mestu komercialist VII. Tožena stranka je sprejela Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o notranji organizaciji, sistemizaciji in delovnih razmerjih v družbi XY d.o.o. z dne 28.10.2004, s katerim je zmanjšala število izvajalcev iz dva na enega na delovnem mestu komercialist VII in ukinila še 4 delovna mesta. Tožena stranka je tožnico z obvestilom z dne 5.11.2004 pisno obvestila, da je prenehala potreba po njenem delu. Tožnica je dne 9.12.2004 osebno na delovnem mestu prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da ker je tožena stranka zmanjšala število delavcev skupaj za 5, ni bila dolžna izdelati kriterijev za določitev presežnih delavcev po določilih 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj ni mogoče razumeti izjave direktorja Z.P. v smislu tolmačenja tožnice. Direktor tožene stranke je namreč podal izjavo o zmanjšanju števila zaposlenih 60 delavcev za čas organizacijske sheme iz septembra in oktobra 2003. Tožena stranka pa je sprejela spremembe Pravilnika o notranji organizaciji, sistemizaciji in delovnih razmerjih dne 28.10.2004, torej eno leto kasneje, tožnici pa je bila vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 9.12.2004. Iz 3. člena Pravilnika je tudi jasno razvidno, da je šlo za ukinitev 4 delovnih mest (obratovodja, tehnolog, vodja proizvodnje v kovinskem pohištvu, komercialist nabave) in za zmanjšanje za enega izvajalca na spornem delovnem mestu komercialist VII. Tožena stranka je predložila tudi seznam zaposlenih na dan 28.10.2004, iz katerega nedvomno izhaja, da je bilo pri toženi stranki zaposleno skupaj 36 delavcev. Poudariti je, da ZDR v členih 96. do 102. ureja odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov in tako v 96. členu določa, da je delodajalec dolžan sprejeti program razreševanja presežnih delavcev, ko ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo v obdobju 30 dni :

- najmanj 10 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev;

- najmanj 10% delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje najmanj 100, vendar manj kot 300 delavcev;

- najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev.

Program pa je dolžan pripraviti tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Kot že navedeno, je direktor tožene stranke pojasnil, da je šlo pri odpovedi 60 delavcem za organizacijsko shemo iz septembra ali oktobra 2003, tožena stranka pa je sprejela Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o notranji organizaciji, sistemizaciji in delovnih razmerjih dne 28.10.2004 in na njegovi podlagi tožnici podala pisno obvestilo o nameravani odpovedi dne 5.11.2004 ter ji nato podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožnici poskušala vročiti 19.11.2004 in jo je le-ta dejansko prejela 9.12.2004. Tako je šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi (ukinitev 4 delovnih mest in zmanjšanje enega izvajalca) ne pa za večje število delavcev po določilih 96. člena ZDR).

Zaradi navedenega je neupošteven tudi pritožbeni ugovor tožnice, da bi tožena stranka morala izdelati kriterije za določitev presežnih delavcev, kjer bi upoštevala, da ima tožnica kot mati samohranilka prednost pri ohranitvi zaposlitve, saj je v nedvomno slabšem socialnem položaju kot delavec I.L.. Tudi tožničino navajanje o tem, da ima več delovne dobe na vodilnih delovnih mestih in znanje več tujih jezikov v primerjavi z I.L. ne more vplivati na odločitev o tem, da bi tožnica ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki. Delodajalec ni dolžan pri individualni odpovedi primerjati med seboj delavcev na podobnih ali primerljivih delovnih mestih in je povsem samostojen pri odločitvi, kateremu delavcu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer pa mora seveda upoštevati določila 88. člena ZDR. Kriterije za določitev presežnih delavcev po določilih 100. člena ZDR je dolžan delodajalec upoštevati le v primerih, ko gre za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov.

Prav tako je neupošteven pritožbeni ugovor o tem, da bi morala biti redna odpoved tožnici o zaposlitvi vročena v 30 dnevnem roku, kot to določa 88. člen ZDR. ZDR v 5. odst. 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v 6 mesecih (objektivni rok) od nastanka razloga. Navedeno torej pomeni, da mora delodajalec podati odpoved v navedenem roku, ne pomeni pa tudi, da mora biti odpoved delavcu vročena, kot to zmotno meni tožnica. Kot izhaja iz predložene vročilnice in poizvednice, je tožena stranka tožnici poslala odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 17.11.2004, vendar tožnica priporočene poštne pošiljke ni prejela (priloga B 12 in B 11). Tako je tožena stranka upoštevala 30 dnevni subjektivni odpovedni rok in tudi 6 mesečni objektivni rok, saj se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved s sprejemom pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o notranji organizaciji, sistemizaciji in delovnih razmerjih z dne 28.10.2004.

Zmotno je pravno naziranje tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo glede odpovednega roka v podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče je pri navedenem preizkusu pravilno upoštevalo določilo 92. člena ZDR, ki določa minimalne odpovedne roke in v 1. odst. določa odpovedni rok minimalno 30 dni oziroma, če je s pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo dogovorjen daljši odpovedni rok, vendar največ 150 dni, za primer, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delavec, 2. odst. pa določa odpovedne roke v primeru, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec zaradi poslovnih razlogov in določa minimalne odpovedne roke v trajanju od 30 dni do 150 dni, odvisno od delovne dobe pri delodajalcu. Tudi tožničina pogodba o zaposlitvi v 29. členu izrecno določa, da je odpovedni rok v opisu delovnega mesta določen za primer, ko delavec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, v primeru postopka redne odpovedi s strani delodajalca pa so odpovedni roki, odpravnina in druga vprašanja redne odpovedi urejeni z zakonom, kar pomeni, da je sodišče pravilno uporabilo določilo 92. člena ZDR in ni moglo upoštevati odpovednega roka iz opisa delovnega mesta.

Poudariti je tudi, da delodajalec ni dolžan iskati druge zaposlitve pri drugih subjektih, tako da je neupošteven pritožbeni ugovor o tem, da je družba XY d.d. v časopisu Delo z dne 30.10.2004 objavila razpis prostih delovnih mest, s katerim je vabila k sodelovanju tudi diplomante ekonomije. Tožena stranka tudi ni bila dolžna tožnici zagotavljati delovno mesto pri družbi XY d.o.o..

Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po določilih 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker naj tožena stranka ne bi ukinila naročniške prodaje in to delo še vedno opravljata A.P. in B.V., sodišče pa se o odločilnih dejstvih pomembnih za odločitev, ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo razloge o odločilnih dejstvih, pomembnih za odločitev in je tako povsem nepomembno za rešitev predmetne zadeve, da določena dela, ki jih je eventuelno opravljala tožnica, še vedno delata A.P. in B.V.. Tožena stranka je kot delodajalec imela pravico, da organizira delovni proces v skladu s svojimi potrebami in z najmanjšimi stroški in je lahko določena dela, ki jih je sicer predhodno opravljala tožnica, razporedila med druge zaposlene delavce.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločitev temelji na določilih 353. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 330/2005
• VDS sodba Pdp 644/2005
• VDS sodba Pdp 579/2005