VDS sklep Pdp 771/2006

Jedro

Rok za vložitev tožbe iz 3. odst. 204. člena ZDR teče od dneva vročitve odpovedi. Ni mogoče šteti, da je delavec za kršitev pravice izvedel kasneje (šele z vročitvijo dopisa Zavoda RS za zaposlovanje), saj bi to pomenilo, da bi imel delavec na voljo dva različna roka za sodno varstvo, kar pa ni sprejemljivo že zaradi pravne varnosti, saj bi delavec v primeru zamude 30-dnevnega roka, ki teče od dneva vročitve odpovedi, lahko vedno utemeljeval pravočasnost vložene tožbe s sklicevanjem na to, da vlaga tožbo v roku 30 dni od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice.

Ker je rok iz 3. odst. 204. člena ZDR prekluzivne narave, ga ni mogoče podaljšati s sklicevanjem na to, da je delavec kot prava neuka oseba zvedel za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi šele z vročitvijo akta Zavoda RS za zaposlovanje.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter tožba zavrže.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka izdala tožeči stranki. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na njeno delovno mesto ali drugo ustrezno delovno mesto, ji vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila, prav tako pa ji je dolžna priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu, med drugim tudi regres za letni dopust za leto 2005.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Navaja, da je dne 19.4.2005 tožeča stranka prejela pisni odpravek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki je vseboval vse potrebne sestavine, med drugim tudi pravilen pravni pouk, da ima tožeča stranka zoper odpoved pogodbe pravico vložiti tožbo pred Delovnim sodiščem v M.. Ta dejstva so bila kot nesporna ugotovljena pred prvostopenjskim sodiščem, tožeča stranka pa je tudi sama v tožbi zapisala datum prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu, da je rok za vložitev tožbe potekel 19.5.2005, je sodišče prve stopnje štelo, da tožeča stranka tega roka ni zamudila in ji gre sodno varstvo, čeprav je tožbo vložila šele 12.7.2005, torej 54 dni po izteku roka. Sklicevanje na to, da je tožeča stranka šele 5.7.2005 izvedela za kršitev svojih pravic in da šele takrat začnejo teči roki za vložitev tožbe, ne more biti relevanten razlog za odločitev prvostopenjskega sodišča. Poleg tega pa je izpovedba priče, na kateri temelji izpodbijana sodba, vprašljiva, saj bi tožeča stranka morala uveljavljati svoje pravice za primer brezposelnosti v 30-dnevnem roku od pravnomočnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ta pa je potekel 18.6.2005. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni (pravilno : razveljavi) tako, da tožbo kot prepozno zavrže.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba utemeljeno očita, da je v obravnavani zadevi rok za vložitev tožbe zamujen. V skladu z 1. odst. 274. člena ZPP predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da je bila vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za vložitev tožbe. Tak poseben predpis predstavlja tudi določilo 3. odst. 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), na podlagi katerega lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice.

Kot je tožeča stranka sama navedla, ji je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 19.4.2005, istega dne pa jo je tudi prebrala. Predmetna odpoved je vsebovala tudi pravilen pravni pouk o možnosti uveljavljanja pravnega varstva v roku 30 dni od vročitve odpovedi. Tožeča stranka je predmetno tožbo, s katero izpodbija odpoved ter uveljavlja reintegracijski in reparacijski zahtevek, vložila šele dne 12.7.2005.

Prvostopenjsko sodišče je zmotno zaključilo, da je tožba vložena pravočasno, češ da je tožeča stranka šele s prejemom dopisa Zavoda za zaposlovanje OE Maribor z dne 5.7.2005 izvedela, da ji je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Rok iz 3. odst. 204. člena ZDR je namreč prekluzivne narave in ga ni mogoče podaljšati s sklicevanjem na to, da je tožeča stranka kot prava neuka oseba šele z vročitvijo akta Zavoda za zaposlovanje OE Maribor zvedela za nezakonitost odpovedi. Kadar je delavcu vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, teče rok za vložitev tožbe iz 3. odst. 204. člena ZDR od dneva vročitve odpovedi in ni mogoče šteti, da je delavec za kršitev pravice izvedel šele kasneje in ne z datumom vročitve odpovedi. Navedeno bi namreč pomenilo, da bi imel delavec glede vročene odpovedi pogodbe o zaposlitvi na voljo dva različna roka za sodno varstvo, kar pa ni sprejemljivo že zaradi pravne varnosti, saj bi delavec v primeru zamude 30-dnevnega roka iz 3. odst. 204 člena ZDR, ki teče od dneva vročitve odpovedi, lahko vedno opravičeval pravočasnost vložene tožbe s sklicevanjem na to, da je za kršitev pravice izvedel po poteku tega roka ter da tožbo vlaga v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice.

Tožeča stranka bi se lahko uspešno sklicevala, da je vložila tožbo v 30 dneh od dneva, ko je izvedela za kršitev pravice, le v primeru, če ji tožena stranka sploh ne bi vročila odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak bi ji delovno razmerje prenehalo zgolj na podlagi konkludentnega ravnanja tožene stranke (npr. da bi ji tožena stranka zaključila in vročila delovno knjižico ipd.), kar pa v obravnavi zadevi ni podano.

Ker na podlagi vsega obrazloženega pritožba utemeljeno očita, da je tožeča stranka zamudila prekluzivni rok za vložitev tožbe, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter tožbo zavrglo. Ostali razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane odločbe v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi niso podani.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 611/2005
• VDS sodba Pdp 731/2004
• VDS sklep Pdp 808/2006