VDS sodba Pdp 484/2005

Jedro

Ker je tožnikovo delo (za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi) postalo nepotrebno z ukinitvijo delovnega mesta, je potrebno šteti, da je subjektivni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za to delo iz poslovnega razloga začel teči z uveljavitvijo internega akta, s katerim je bilo delovno mesto ukinjeno.

Dokazno breme glede možnosti za opravljanje drugega dela oziroma za prekvalifikacijo delavca, je na delavcu. Tožnik je dokazal, da je po ukinitvi delovnega mesta, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, še več mesecev opravljal delo pri toženi stranki.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19.5.2004 nezakonita, zaradi česar jo je razveljavilo (1. točka izreka) in da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi po dne 26.10.2004 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da prizna tožniku vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 31.3.1999 od dne 26.10.2004 dalje, vključno s plačo za III. tarifni razred po Kolektivni pogodbi za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Republike Slovenije oziroma najmanj minimalno plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca (3. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti znesek v višini 123.176,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11.2.2005 do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred sodišče prve stopnje. V pritožbi je navedla, da ima obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi s ključnimi vprašanji notranja nasprotja, prav tako pa povzetki izvedenih dokazov ne potrjujejo zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka imela utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je zaradi sprememb v sistemizaciji ukinila delovno mesto tožnika, dejavnost montaže centralne kurjave in vodovoda pa zaradi ekonomskih razlogov opustila. Nadalje pa ni upoštevalo dejstva, da dokazno breme glede možnosti za premestitev delavca ne leži na delodajalcu, niti ni opravilo podrobne distinkcije med posameznimi situacijami : v konkretnem primeru tožnik namreč ni mogel več opravljati istega dela, čeprav pod drugimi pogoji, ker se to delo pri toženi stranki ni več opravljalo. Ali pa ga lahko zaposli na drugem delovnem mestu, je tožena stranka preverila, celo ponudila mu je opravljanje drugega dela, pri čemer pa tožnik za to ni bil usposobljen. Tega tudi ne morejo presojati njegovi sodelavci, ki so solidarnostno podpisali izjavo, da je njegovo delo še potrebno. Delo, ki ga je pred tem opravljal, ni identično s tistim, ki se pri toženi stranki še opravlja. Glede možnosti za prekvalifikacijo tožnika pa je navedla, da mu je na razgovoru ponudila, naj opravi potrebne tečaje in odpre samostojno dejavnost, kar je odklonil. Sicer pa tudi ni pričakovati, da se bo pri starosti 49 let nadalje izobraževal, niti ni sam izrazil pripravljenosti, da bi se šolal. Na koncu je tožena stranka dodala, da je sodba sodišča prve stopnje neizvršljiva, ker ni jasno, kakšno bi bilo ustrezno delovno mesto za tožnika. Sicer pa sodišče v nobenem primeru ne more ocenjevati usposobljenosti delavca, niti mu priznati pravic po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto, ki ne obstaja več.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, uradno prečiščeno besedilo; Ur. l. RS, št. 36/04) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

V zvezi z zatrjevanimi notranjimi neskladji v obrazložitvi izpodbijane sodbe, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, pri čemer smiselno uveljavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da le-ta ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in izčrpno obrazložilo vsa dejstva, ki so bistvena za odločitev v konkretnem primeru, njegovo miselno pot pa je mogoče preizkusiti.

Iz izvedenih dokazov, glede dokazne ocene katerih pritožbeno sodišče nima pomislekov, ter iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 19.5.2004 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec lahko po določilu 2. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) delavcu redno odpove pogodbo zaposlitvi le, če ima za to utemeljen razlog, pri čemer ga mora v primeru spora glede na določilo 1. odstavka 82. člena ZDR tudi dokazati. Posamezni razlogi so nadalje navedeni v 1. odstavku 88. člena ZDR; za poslovni razlog iz 1. alineje gre v primeru, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V konkretnem primeru je tožena stranka dne 15.11.2003 sprejela nov Pravilnik o notranji organizaciji in delovnih razmerjih (priloga B2), ki je stopil v veljavo dne 23.12.2003 in s katerim je izvedla reorganizacijo poslovanja in ukinila dejavnost montaže centralnih kurjav in delovno mesto, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 31.3.1999 (priloga A4). Ukinitev delovnega mesta monter centralne kurjave III je razvidna iz pregleda delovnih mest, ki predstavlja prilogo zgoraj navedenega Pravilnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je tožena stranka imela skladno z določilom 2. odstavka 88. člena ZDR resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Nadalje je sodišče prve stopnje presojalo, ali je tožena stranka zadostila ostalim pogojem, ki jih določa ZDR za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po določilu 3. odstavka 88. člena ZDR je namreč delodajalec v primeru odpovedi iz poslovnega razloga dolžan preveriti, ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo.

Držijo sicer pritožbene navedbe, da dokazno breme glede možnosti za opravljanje drugega dela delavca oziroma za njegovo prekvalifikacijo ne leži na delodajalcu, vendar iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so takšne možnosti pri toženi stranki ob času odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajale. O tem se je pritožbeno sodišče prepričalo na podlagi pričanja tožnika, izjave delavcev z dne 20.4.2004 (priloga A6) ter dejstva, da je bilo med strankama nesporno, da je tožnik po ukinitvi delovnega mesta monter centralne kurjave III v mesecu decembru 2003 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi v maju 2004 delo pri toženi stranki opravljal in sicer kot monter na prezračevalnih napravah in v delavnici kot klepar. Neutemeljena je v tem delu pritožba, ko opozarja, da tožnik teh del ni bil sposoben opravljati, saj je tako za delovno mesto po odpovedani pogodbi o zaposlitvi kot za delovna mesta, na katerih je tožnik delal v letu 2004 (monter I, monter II, klepar I in klepar II) predpisana enaka (III.) stopnja izobrazbe. Delo na teh delovnih mestih je bilo torej zanj glede na določilo 3. odstavka 90. člena ZDR ustrezno, saj se je za njegovo opravljanje zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot za opravljanje dela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. V primeru, da obstaja pri delodajalcu možnost za zaposlitev delavca na ustreznem delovnem mestu, pa mu mora glede na določilo 3. odstavka 88. člena ZDR ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi. Ker tožena stranka tega ni storila, je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni opravilo potrebne distinkcije med posameznimi situacijami, ki jih ureja 3. odstavek 88. člena ZDR in da ni jasno, kakšno prekvalifikacijo bi morala tožniku omogočiti, pa pritožbeno sodišče le dodaja, da je - glede na dejstvo, da je v letu 2004 opravljal delo monterja prezračevalnih naprav in kleparja - ta dela očitno sposoben opravljati in tako prekvalifikacija niti ni potrebna. V konkretnem primeru njegova izobrazba ustreza pogojem za delovno mesto monterja in kleparja, tako da za odločitev ni bistvenega pomena vprašanje, ali se je bil tožnik pripravljen nadalje izobraževati ali ne. Predloga tožene stranke, ki mu ga je posredovala ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, naj opravi določene tečaje in začne delati kot samostojni podjetnik, pa ni mogoče označiti kot ustrezne zaposlitve, ki mu jo je bila dolžna zagotoviti glede na dejstvo, da so potrebe po njegovem delu še obstajale.

Sicer pa je pritožbeno sodišče glede na podano dejansko stanje (reorganizacija poslovanja tožene stranke in ukinitev delovnega mesta tožnika s sprejemom novega internega akta, ki je začel veljati dne 23.12.2003) ugotovilo, da je bil pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (dne 19.5.2004) v konkretnem primeru prekoračen tridesetdnevni subjektivni rok. S tem je tožena stranka ravnala v nasprotju s 5. odstavkom 88. člena ZDR, po katerem mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v tridesetih dneh od seznanitve z obstojem poslovnega razloga. Ker je tožnikovo delo na delovnem mestu monter centralne kurjave, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, postalo nepotrebno z ukinitvijo tega delovnega mesta, je potrebno čas, ko se je tožena stranka reorganizirala, šteti kot začetek teka roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi za to delo. Nadaljnje postopanje tožene stranke, ko je tožniku nalagala drugo delo, ne vpliva na njeno seznanitev z nastankom poslovnega razloga in ne podaljšuje subjektivnega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 31.3.1999. Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ima namreč za posledico odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je delavec zaradi tega utrpel, kar pomeni, da mu mora za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati nadomestilo plače v višini, kakršno bi prejel, če bi delal. Temu je ustrezna odločitev v 3. točki izreka, prav tako pa je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka pravilno razsodilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od dne 26.10.2004 na ustreznem delovnem mestu. Na katero delovno mesto pa bo ob izvršitvi izpodbijane sodbe razporejen, pa sodišče ne more odločati in tega tudi ni storilo, kot neutemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno po določilu 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 845/2005
• VDS sodba Pdp 1398/2005
• VDS sodba Pdp 396/2006