VDSS Sodba Pdp 337/2021

Jedro

Toženec pri družbi A.A. d. o. o. ni opravljal del, pri katerih bi izkoriščal tehnično - tehnološka in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobil pri delu za tožečo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške, tožencu pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 20.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2018 do plačila, in tožeči stranki naložilo, naj tožencu v roku 15 dni povrne stroške postopka 3.648,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. V pritožbi sodišču prve stopnje s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 245/2007, VIII Ips 41/2000) očita kršitev ustavnih pravic do pravičnega in poštenega sojenja, enakega varstva pravic in enakega obravnavanja v sodnih postopkih. Navaja, da je družba A. d. o. o. konkurenčna družba, ki ima z družbo B. d. d. sklenjeno pogodbo za vzdrževanje radijskih zvez, toženec pa je vsa znanja s področja radijskih zvez in poslovne zveze z delavci te družbe pridobil v času zaposlitve pri njej. Iz nove pogodbe o zaposlitvi izhaja, da toženec izpolnjuje pogoj strokovne izobrazbe za opravljanje nalog delovnega mesta "tehnični svetovalec", in da ima dogovorjeno konkurenčno klavzulo, kar dokazuje, da ima posebna strokovna znanja. S sklicevanjem na elektronska sporočila, ki jih je toženec poslal C.C., D.D. in E.E., uveljavlja, da je bil toženec pri tožeči stranki zadolžen za poslovanje z družbo B. d. d. Z njenimi pogodbenimi partnerji se je že v letu 2015 dogovarjal glede napovedanega projekta prenove radijskih zvez F.. Seznanjen je bil s tem, da bo na razpisu sodelovala tudi družba A. d. o. o. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se je tožeča stranka v letu 2017 z družbo A. d. o. o. pogajala o skupnem sodelovanju pri projektu F., izpovedi prič G.G. in H.H. pa dokazujeta, da je toženec delo pri družbi A. d. o. o. opravljal ravno v zvezi s tem projektom. Ne drži, da je šlo pri projektu F. za opravljanje dejavnosti, s katero se tožeča stranka ni nikoli ukvarjala, saj je za naročnika B. d. d. več let izvajala vzdrževalna dela na področju radijskih zvez. Vzpostavila je tudi radijske zveze v predorih I. in J., pri čemer je toženec sodeloval kot odgovorni vodja del. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil toženec pri družbi A. d. o. o. samo monter, saj že sam sistem radijskih zvez na avtocestah predpostavlja, da imajo osebe, ki se njim ukvarjajo, posebna tehnično-poslovna znanja. To potrjuje tudi izpoved priče K.K., da je bil toženec njegov mentor, sicer pa je toženec v izpovedi priznal, da je koristno, če ločiš koaksialni kabel od elektro ali optičnega kabla. Opozarja na izpoved priče G.G., da se je toženec pri družbi A. d. o. o. zaposlil v času, ko so oddali razpis za projekt F., in da je sodeloval na tehničnem področju ter v vseh poslovnih procesih tega projekta. Časovno sosledje dogodkov dokazuje, da je družba A. d. o. o. ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in da je iz pogajanj za sodelovanje pri projektu F. izstopila ravno zaradi zaposlitve toženca. Zastopnika družbe A. d. o. o. sta zato zainteresirana, da toženec v tem sporu uspe, zato sta izpovedovala v njegovo korist. Na to kaže tudi dejstvo, da je o dodatnih izobraževanjih in usposabljanjih toženca izpovedala le priča G.G.. Sicer pa je toženec v izpovedi priznal, da je v času zaposlitve pri tožeči stranki pridobil poslovne zveze z delavci družbe B. d. d. Pritožbi prilaga komentar K.K. k izpodbijani sodbi.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Tožeča stranka je na odgovor na pritožbo podala repliko.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Toženec je bil pri tožeči stranki zaposlen od leta 1993 dalje na delovnem mestu komercialist tehnolog, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2004, ki je v XIV. členu vsebovala konkurenčno klavzulo. S to je bilo dogovorjeno, da toženec v roku 24 mesecev po prenehanju delovnega razmerja ne sme opravljati del ali sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal tehnično – tehnološka in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobival z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki, ta pa mu je dolžna povrniti izgubo čistega dohodka v višini 50 %, če dokaže, da bi lahko le z uporabo znanj in zvez pridobival dohodek za svojo materialno eksistenco, in če dokaže, za koliko čistega dohodka je s tem prikrajšan. Tožencu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 1. 2017, v obravnavanem sporu pa je bistvena ugotovitev, da se je 1. 6. 2017 zaposlil pri družbi A. d. o. o. Tožeča stranka zatrjuje, da je toženec z opravljanjem dela pri tej družbi kršil dogovorjeno konkurenčno klavzulo in iz tega naslova zahteva plačilo v pogodbi dogovorjene pavšalne odškodnine v znesku 20.864,63 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo drugič. Prvič je tožbeni zahtevek s sodbo I Pd 62/2018 z dne 29. 3. 2019 zavrnilo kot neutemeljen, pritožbeno sodišče pa je zaradi zmotne presoje, da pogodba o zaposlitvi ne vsebuje jasnega določila glede višine denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, s sklepom Pdp 463/2019 z dne 21. 11. 2019 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da toženec pri družbi A. d. o. o. ni opravljal del, pri katerih bi izkoriščal tehnično - tehnološka in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobil pri delu za tožečo stranko. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

9. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev ustavnih pravic do pravičnega in poštenega sojenja, enakega varstva pravic in enakega obravnavanja v sodnih postopkih. Po vsebini gre za očitke kršitev ustavnih pravic do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije – URS, Ur. l. RS, št. 33/91), do enakega varstva pravic (22. člen URS) in do enakosti pred zakonom (14. člen URS), ki jih pritožba konkretizira zgolj s sklicevanjem na zadevi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 41/2000 in VIII Ips 245/2007, ki zaradi bistveno drugačne vsebine konkurenčne klavzule nista primerljivi obravnavani zadevi. V zadevi VIII Ips 41/2000 z dne 7. 11. 2000 je bilo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno, da delavec v dvanajstih mesecev po prenehanju delovnega razmerja brez soglasja delodajalca ne sme ustanoviti podjetje ali začeti opravljati samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo, kot jo ima delodajalec, če bi uporaba tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v družbi, za delodajalca pomenila konkurenco, v zadevi VIII Ips 245/2007 z dne 28. 5. 2008 pa, da delavec v dveh letih po prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu ne bo sklenil delovnega razmerja pri konkurenčnem podjetju, ki bi z opravljanjem dejavnosti utegnilo povzročiti škodo tožeči stranki in da ne bo prenašal tehnoloških in poslovnih podatkov drugi osebi.

10. Pritožba neutemeljeno poudarja, da sta tožeča stranka in družba A. d. o. o. konkurenčni družbi, ki obe že vrsto let poslovno sodelujeta z družbo B. d. d. in da je bil za poslovanje s tem pogodbenim partnerjem pri tožeči stranki zadolžen ravno toženec, saj to za odločitev ni pomembno. Bistveno je vprašanje, ali je toženec pri delu za družbo A. d. o. o. uporabljal tehnično – tehnološka znanja s področja radijskih zvez, pridobljena z delom pri tožeči stranki, tožeča stranka pa v zvezi s tem ni podala konkretiziranih navedb, katera znanja naj bi toženec izkoriščal. Sicer pa je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izpovedi toženca in priče H.H. pravilno ugotovilo, da je toženec pri družbi A. d. o. o. opravljal le nezahtevna pomožna dela (tj. montažo in menjavo škatlic in analognih repetitorjev z digitalnimi na višinskih točkah pred tuneli), ki posebne usposobljenosti in znanj na področju radijskih zvez niti ne zahtevajo. Pritožba neutemeljeno opozarja na izpoved toženca, da je pri delu koristno, če znaš ločiti koaksialni kabel od elektro ali optičnega kabla. Glede na tožnikovo izobrazbo (elektrotehnik) to ne omaja pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da opravilo zamenjave škatlic ne zahteva posebnih znanj, ki so varovana s konkurenčno klavzulo, posledično pa tudi ni bistveno, ali je toženec tovrstne montaže kdaj opravil tudi pri tožeči stranki.

11. Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je toženec pri družbi A. d. o. o. opravljal le nezahtevna pomožna dela, potrjuje tudi izpoved prokuristke te družbe G.G., da je toženec sodeloval (le) na tehničnem področju projekta digitalizacije radijskega sistema, ker za opravljanje dela strokovnjaka ni imel primernih veščin, ter da so ga z namenom pridobitve ustreznih znanj za sodelovanje v poslovnih procesih tega projekta poslali na interna izobraževanja in izobraževanja v tujino. Udeležbo na teh izobraževanjih je v izpovedi potrdil tudi toženec (stran 26 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 26. 2. 2020), zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da sta tudi zastopnika družbe A. d. o. o. (H.H. in G.G.) z zaposlitvijo toženca ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, zaradi česar naj bi bila zainteresirana, da toženec v tem sporu uspe. Nelojalno ravnanje toženca in družbe A. d. o. o. s strani sodišča ni bilo ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa kot pravilno sprejema celovito in ustrezno obrazloženo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je izpovedi navedenih prič ocenilo kot verodostojni. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je spregledalo izpoved priče K.K.. V razlogih sodbe se je opredelilo do vseh bistvenih delov izpovedi te priče, njegovega komentarja k izpodbijani sodbi, ki ga tožeča stranka prilaga k pritožbi, pa pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Pritožba neutemeljeno poudarja, da je bila pogodba o zaposlitvi med tožencem in družbo A. d. o. o. sklenjena "za dokončanje del za odprte projekte sistema radijskih zvez". Med strankama ni sporno, da je toženec pri novem delodajalcu opravljal dela na projektu prenove radijskih zvez F., kar pa ob ugotovitvi, da je šlo za nezahtevna dela, ki niso zahtevala nobenih posebnih znanj, ne utemeljuje zahtevka tožeče stranke. Iz enakega razloga je neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje, da se je tožeča stranka v letu 2017 z družbo A. d. o. o. pogajala o skupnem sodelovanju pri projektu F., sicer pa je bila upoštevaje pritožbene navedbe, da je bil toženec pri tožeči stranki zadolžen za pripravo dokumentacije in dogovarjanja s pogodbenimi partnerji, vsebina njegova dela v zvezi s tem projektom za novega delodajalca povsem drugačna od vsebine dela za tožečo stranko. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na ostala določila pogodbe o zaposlitvi med tožencem in družbo A. d. o. o. Na podlagi okoliščin, da je toženec ob zaposlitvi izpolnjeval pogoj strokovne izobrazbe za opravljanje nalog delovnega mesta "tehnični svetovalec", in da se je z novim delodajalcem dogovoril za osnovno plačo v bruto znesku 1.975,00 EUR, ni mogoče ničesar sklepati o vsebini njegovega dela. Prav tako ni bistveno, da se je toženec v novi pogodbi o zaposlitvi dogovoril za konkurenčno klavzulo, saj se je ta nanašala na znanja, pridobljena pri pogodbeni stranki (družbi A. d. o. o.), in ne na znanja, pridobljena pri prejšnjem delodajalcu.

13. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je toženec v času veljavnosti konkurenčne klavzule za družbo A. d. o. o. izkoriščal poslovne zveze, pridobljene pri delu za tožečo stranko. Tudi teh trditev tožeča stranka ni ustrezno konkretizirala, sicer pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev, da družba A. d. o. o. z družbo B. d. d. poslovno sodeluje že 20 let in da ima vzpostavljena lastna poslovna poznanstva in kontakte z delavci te družbe, pravilno zaključilo, da toženca ni zaposlila z namenom vzpostavitve poslovnih kontaktov in izključitve tožeče stranke iz razpisa F.. Pravilnost tega zaključka poleg izpovedi toženca in priče H.H. potrjuje tudi ugotovitev, da je družba A. d. o. o. toženca zaposlila še pred zaključkom razpisa F., torej v času, ko ni vedela, ali bo na tem razpisu izbrana ali ne, zgolj časovno sosledje dogodkov, na katerega opozarja pritožba (da sta se tožeča stranka in družba A. d. o. o. v februarju 2017 dogovarjali o poslovnem sodelovanju pri projektu F., vendar do dogovora ni prišlo, da je družba A. d. o. o. junija 2017 sklenila pogodbo o zaposlitvi s tožencem, septembra 2017 pa pogodbo za izvedbo digitalnega radijskega sistema zvez F. z družbo B. d. d.), pa ne vpliva na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

14. Ker glede na vse navedeno niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožencu pa je dolžna povrniti strošek odgovora na pritožbo na podlagi določb Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018), in sicer 625 točk in 12,5 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in povečano za DDV znaša 466,65 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

29.11.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 1183/2015
• VDSS Sodba Pdp 136/2021
• VDSS sodba Pdp 1210/2009