VDSS Sodba Pdp 402/2021

Jedro

Dokazni oceni o tem, ali je tožnik obvestil toženko o razlogu za odsotnost od 6. 11. 2020 od 8.00 ure do 13. 11. 2020, pritožba zmotno očita kršitev 8. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče zaključka, da ni kršil obvestilne dolžnosti, ni oprlo le na njegovo izpoved, ampak je upoštevalo tudi izpoved A.A..

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da za zakonitost odpovedi ni bil izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki zahteva, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožba zatrjuje obstoj pogoja s sklicevanjem na izpoved A.A., da je v času tožnikove odsotnosti breme padlo nanj in sodelavce tako, da je A.A. delal nadure, čez nekaj dni pa zaprosil za pomoč iz proizvodnje; s tem so se po navedbi pritožbe preprečile posledice, ki bi jih sicer lahko povzročila odsotnost tožnika. Te okoliščine po oceni pritožbenega sodišča ne morejo spremeniti prvostopenjskega zaključka o neobstoju pogoja. Tožnik je bil z dela odsoten zaradi bolniškega staleža in bi toženka v vsakem primeru morala prilagoditi delovni proces temu dejstvu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 31. 5. 2021 (I. točka izreka). Ugodilo je tožbenemu zahtevku, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo od 12. 12. 2020 do 16. 3. 2021 in od 19. 3. 2021 do 23. 5. 2021, ko se sodno razveže (II. točka izreka). Za to obdobje ga je toženka dolžna prijaviti v socialna zavarovanja, mu plačati nadomestila plač in druge prejemke iz delovnega razmerja, s pripadajočimi obrestmi (III. točka izreka). Plačati mu mora denarno povračilo 3.267,27 EUR (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za odvod davkov in prispevkov ter plačilo denarnega povračila 7.623,63 EUR (V. točka izreka). Zavrglo je tožbo za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2020 (VI. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku 1.350,38 EUR stroškov postopka, v presežku pa je stroškovni zahtevek zavrnilo (VII. točka izreka).

2. Zoper II., III., IV. in ugodilni del VII. točke izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pritožuje toženka. Navaja, da pri tožniku ni bilo podano stanje, ki bi upravičevalo bolniško odsotnost, sodišče pa o tem ni zaslišalo osebne zdravnice in postavilo izvedenca, zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik ni izpolnil obvestilne dolžnosti glede odsotnosti, zato je napačen zaključek o neobstoju odpovednega razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 42/2013 in nadalj.). Tožnikova izpoved je bila v nasprotju z listinami in ostalimi izpovedbami, zato je sodišče pri dokazni oceni kršilo 8. člen ZPP in dejansko stanje ugotovilo zmotno. A.A. in B.B. sta potrdila, da tožnik ni podal obvestila o razlogu odsotnosti, kar je razvidno tudi iz listin. Nepravilni so zaključki sodišča, ki jih je sprejelo v zvezi s tožnikovimi besedami, "da si bo zrihtal bolniško, ker on to lahko." Kršilo je 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v nasprotju z izpovedbo A.A. povzelo, da je štel tožnikovo obvestilo za seznanitev o razlogu odsotnosti. Tožnik se je na zagovoru zavedal, da je storil kršitev, katere posledica je podaja izredne odpovedi, nato pa je v sodnem postopku to stališče spremenil. Na zagovoru ni izpovedal o hudem stresu, ki ga je ugotovilo sodišče. Napačen je zaključek o neobstoju pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zaradi odsotnosti tožnika so si njegovo delo razdelili sodelavci, s čimer so bile preprečene posledice (zamude v proizvodnji), ki bi jih lahko povzročila odsotnost tožnika. Ker sodišče ni podalo dokazne ocene o obnašanju tožnika, s katerim je toženka utemeljevala nastalo nezaupanje vanj, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Presojo, da pogodbe o zaposlitvi sodno ne razveže na dan 16. 3. 2021, je sodišče oprlo le na izpoved tožnika, zato je kršilo 8. člen ZPP. Ni upoštevalo, da je sklenil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z C. d. o. o. zato, da bi pridobil čim višjo odškodnino in druge prejemke od toženke v tem sporu. Zaradi sodne razveze bi mu pripadalo kvečjemu povračilo v višini ene plače. Pritožba predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da se izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Navaja, da sta neizvedena dokaza nepomembna glede na trditveno podlago strank in odpovedni razlog. B.B. in A.A. nista izpovedala, da bi bil tožnik kdaj prej konflikten. Toženka ni dokazala, da bi zaradi tožnikovega obnašanja prišlo do neustreznega delovnega okolja. V celoti soglaša s prvostopenjsko presojo in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pritožbeno sodišče z njimi soglaša, sprejeta izpodbijana odločitev pa je materialnopravno pravilna.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožniku izredna odpoved podana le po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožba temu ne oporeka, celo poudari, da je toženka izredno odpoved podala ravno iz tega zakonskega razloga. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da za presojo tega odpovednega razloga ni pomembno vprašanje (ne)upravičene odsotnosti z dela, zato sodišče utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnikove osebne zdravnice in postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Pritožba se neuspešno sklicuje, da je toženka šele tekom sodnega postopka ob vpogledu v zdravstveno kartoteko podvomila v upravičenost bolniške odsotnosti in da se v izredni odpovedi ni mogla sklicevati na razlog, ki ga je odkrila šele v sodnem postopku. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno obrazložilo, da je pri presoji odpovedi vezano na razloge, ki so navedeni v njej. Situaciji, ki jo opisuje pritožba, se delodajalec izogne tako, da zoper potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela uveljavi pravna sredstva iz 81. in 82. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj.). Toženka te možnosti ni izkoristila.

7. Dokazni oceni o tem, ali je tožnik obvestil toženko o razlogu za odsotnost od 6. 11. 2020 od 8.00 ure do 13. 11. 2020, pritožba zmotno očita kršitev 8. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče zaključka, da ni kršil obvestilne dolžnosti, ni oprlo le na njegovo izpoved, ampak je upoštevalo tudi izpoved A.A.. Izpodbijana sodba je povzela izpoved tožnika, da je 6. 11. 2020 ob odhodu domov nadrejenemu A.A. rekel, da gre na bolniško. Povzela je trditev toženke (enaka je pisni izjavi A.A.), da je tožnik ob tem rekel, "da si bo zrihtal bolniško, ker on to lahko." Pritožba zmotno očita kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče v nasprotju z izpovedjo A.A. povzelo, da je štel tožnikove besede za seznanitev z razlogom odsotnosti. Kot navaja tudi pritožba, je A.A. v okviru zaslišanja izpovedal: "Tožnik mi je rekel tudi ..., da gre lahko na bolniško, kadar hoče. Potem je odšel," na vprašanje sodišča, kaj je menil, da je razlog temu, da tožnik ni prišel na delo, pa je izpovedal: "Sklepal sem, da je v bolniškem staležu, ker mi je v petek (6. 11. 2020) rekel, da si bo itak zrihtal bolniški stalež." Prvostopenjsko sodišče je to izpoved A.A. v povezavi s tožnikovo izpovedjo pravilno dokazno ovrednotilo tako, da je štelo obvestilno dolžnost za izpolnjeno. Tožnikove besede, da si bo zrihtal bolniško, ker on to lahko in da gre lahko na bolniško, kadar hoče (potem je odšel), namreč utemeljujejo A.A. sklepanje, da je bil tožnik v nadaljevanju odsoten zaradi bolniškega staleža. Pritožba očita, da obstaja razlika med "sklepanjem" in tem, da bi bil A.A. razlog tožnikove odsotnosti poznan s stopnjo gotovosti, vendar po presoji pritožbenega sodišča tudi sklepanje, o katerem je izpovedal A.A., kaže na to, da mu je tožnik 6. 11. 2020 ob odhodu očitno podal ustrezne oziroma zadostne informacije o svoji nameri, saj sicer A.A. izostanka tožnika z dela ne bi povezal z bolniškim staležem. Pritožba izpostavlja A.A. pisno izjavo o tem, da ga tožnik o razlogu odsotnosti ni obvestil in da je izjavo, ki jo je tožnik o bolniški podal ob odhodu, štel za pavšalno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina pisne izjave ne more biti prevladujoča, saj je po njeni predložitvi sodišče prve stopnje odločilne okoliščine dodatno raziskalo z neposrednim zaslišanjem A.A.. Ob obravnavanem dogodku 6. 11. 2020 sta bila prisotna tožnik in A.A., interpretacija njunih izpovedi pa utemeljuje zaključek, da tožnik ni kršil obvestilne dolžnosti. Pritožba neutemeljeno očita, da tudi vodja kadrovske službe B.B. ni vedela, kje je tožnik. Iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da je bila B.B. navzoča ob odhodu tožnika dne 6. 11. 2020, zato je o okoliščinah v zvezi s tem lahko vedela le to, s čimer jo je seznanil A.A.. Zakaj je dokazano, da je tožnik obvestilno dolžnost v razmerju do nadrejenega A.A. izpolnil, pa je pritožbeno sodišče že obrazložilo.

8. O toženkini trditvi, da je tožnik kršitev na zagovoru priznal, je prvostopenjsko sodišče napravilo pravilno dokazno oceno, ki je pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja. Glede očitka, da ni izpovedal o hudem stresu, v katerem naj bi bil na zagovoru, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik hud stres zatrjeval v prvi pripravljalni vlogi. Prvostopenjsko sodišče, ki je to trditev štelo za dokazano, jo je ustrezno podkrepilo z izpovedjo tožnika, da "česa takega ni nikoli doživljal" in da se je ustrašil za službo. Pritožba nadalje navaja, da tožnik ni potreboval strokovne pomoči za razumevanje očitka iz vabila na zagovor in da je imel dovolj časa za pripravo nanj. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, tožnik v vabilu ni bil poučen, da lahko v skladu s tretjim odstavkom 85. člena ZDR-1 na zagovoru sodeluje pooblaščenec. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjsko obrazložitvijo, da je treba vsebino zagovora presojati tudi upoštevajoč dejstvo, da tožnik na njem ni imel strokovne pomoči in zato glede izpolnitve obvestilne dolžnosti ni podal vseh pojasnil, kot jih je nato v okviru zaslišanja pred sodiščem. Zmoten je tudi očitek, da je tožnik v sodnem sporu svoje stališče o kršitvi spremenil, saj je pritožbeno sodišče že obrazložilo, da je tudi ob upoštevanju izpovedi A.A. očitek o kršitvi obvestilne dolžnosti neutemeljen.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da za zakonitost odpovedi ni bil izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki zahteva, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožba zatrjuje obstoj pogoja s sklicevanjem na izpoved A.A., da je v času tožnikove odsotnosti breme padlo nanj in sodelavce tako, da je A.A. delal nadure, čez nekaj dni pa zaprosil za pomoč iz proizvodnje; s tem so se po navedbi pritožbe preprečile posledice, ki bi jih sicer lahko povzročila odsotnost tožnika. Te okoliščine po oceni pritožbenega sodišča ne morejo spremeniti prvostopenjskega zaključka o neobstoju pogoja. Tožnik je bil z dela odsoten zaradi bolniškega staleža in bi toženka v vsakem primeru morala prilagoditi delovni proces temu dejstvu.

10. Iz pritožbe izhaja, da je toženka z namenom utemeljitve obstoja pogoja v izredni odpovedi zapisala besede, ki jih je tožnik izrekel A.A. ob odhodu z dela 6. 11. 2020, tj. da je "zelenc" in da bo vrgel vanj stol. Sodišču očita, da o tem ni podalo dokazne ocene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je napačno stališče izpodbijane sodbe, da toženka dejstev o obnašanju tožnika ni vnesla v vabilo na zagovor, zato ne morejo vplivati na možnost nadaljevanja delovnega razmerja. Kljub temu stališču pa je prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju, v okviru razlogov glede neobstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, obnašanje tožnika dokazno ocenilo kot enkratno, nepremišljeno in impulzivno ravnanje, ki ga je tožnik na zagovoru obžaloval, pritožbeno sodišče pa soglaša z razlogi za ta zaključek. Pritožba zmotno vztraja, da je bilo tožnikovo obnašanje nesprejemljivo in da je ustvaril nezdravo delovno okolje, zaradi česar mu ne zaupa več. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi s tožniku očitanim obnašanjem niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi pomenile pomembnejši poseg v 46. člen ZDR-1, ki delodajalca zavezuje k varovanju dostojanstva delavca pri delu. Iz izpovedi A.A., kateremu so bile očitane besede namenjene, namreč izhaja, da je tožnikovo obnašanje dojel kot reakcijo tožnika v afektu, kakšnega drugega, težjega pomena pa mu ni pripisal.

11. Pritožba sodišču očita, da bi moralo pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati z dnem 16. 3. 2021, ker je tožnik 17. 3. 2021 sklenil z C. d. o. o. pogodbo o zaposlitvi. Prvostopenjsko sodišče tega predloga po presoji pritožbenega sodišča pravilno ni upoštevalo. Pritožba zmotno navaja, da bi sodišče ob pravilni uporabi 8. člena ZPP moralo ugotoviti, da je tožnik takoj po pripravljalnem in prvem naroku, ko je sodišče nakazalo pravno videnje spora, dne 18. 3. 2021 sklenil sporazum o prenehanju te pogodbe z namenom, da bi od toženke pridobil čim višjo odmeno in druge prejemke v tem sporu. V prvostopenjskem postopku niso bile namreč ugotovljene nobene okoliščine, ki bi dokazovale tak namen tožnika, pritožba pa niti ne pojasni, kakšno pravno videnje spora je sodišče nakazalo, niti to ne izhaja iz zapisnikov narokov. Tožnikovi izpovedi, da je sporazum sklenil zato, ker je bil delovni čas 9 ur, delati bi moral tudi ob sobotah, ročnega prenašanja bremen pa zaradi svojega zdravstvenega stanja ne bi zmogel, pritožba nasprotuje s sklicevanjem na to, da je pred zaposlitvijo uspešno opravil zdravniški pregled in da je imel v pogodbi o zaposlitvi z C. d. o. o. določen le 8-urni delovnik, sobotno delo pa ni bilo dogovorjeno. S temi navedbami pritožba ne more uspešno utemeljiti sodne razveze na dan 16. 3. 2021. Treba je upoštevati, da sporazum o prenehanju delovnega razmerja predstavlja dvostransko pravno dejanje, torej je bila tudi volja C. d. o. o., da pogodba o zaposlitvi s tožnikom preneha veljati predčasno. Poleg tega je prvostopenjska ugotovitev o kratkotrajni vmesni zaposlitvi v vsakem primeru pravilna, saj je bila pogodba o zaposlitvi z C. d. o. o. sklenjena za čas od 17. 3. 2021 do 16. 4. 2021, torej bi šlo le za kratkotrajno zaposlitev tudi, če je sklenitelja ne bi predčasno sporazumno prekinila. Zgolj kratkotrajna vmesna zaposlitev pri drugem delodajalcu pa sama po sebi ne narekuje, da se na dan njene sklenitve določi datum sodne razveze nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi.

12. Po mnenju pritožbe bi tožniku zaradi sodne razveze pripadalo kvečjemu denarno povračilo v višini ene plače in ne treh. Izpodbija prvostopenjsko ugotovitev o 150,00 EUR bruto nižji plači tožnika v D. d. o. o. in navaja, da delodajalec mora izplačati minimalno plačo, zato je tudi v D. d. o. o. tožnik upravičen do enake plače, kot jo je prejemal pri toženki. Nadalje očita, da na odmero povračila ne moreta vplivati okoliščini, da tožnikova žena prejema le minimalno plačo in da polnoletni sin, za katerega tožnik ni dokazal, da ga vzdržuje, potrebuje zaradi nesreče nekajmesečno nego staršev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v drugem odstavku 118. člena ZDR-1 za določitev višine denarnega povračila določeni kriteriji: trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Med naštetimi kriteriji ni socialnih in drugih razmer, kar pa ne pomeni, da je odmera, če jih sodišče tudi upošteva, nepravilna¹. Tudi v obravnavanem primeru v pritožbi izpostavljene okoliščine ne vplivajo na drugačno odmero denarnega povračila, saj je to tudi z vidika zgolj v zakonu določenih kriterijev prisojeno v primerni višini. Primerljivo je npr. zadevi VIII Ips 229/2015 z dne 23. 2. 2016, v kateri je bilo odmerjeno v enaki višini in utemeljeno z okoliščinami, da je bil delavec zaposlen pri delodajalcu slaba tri leta (podobno v obravnavanem sporu, ko je bil tožnik zaposlen pri toženki od 3. 4. 2018 do 11. 12. 2020), zaposlil se je drugje z nekajmesečno prekinitvijo (podobno tožnik, ki je bil po sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi z C. d. o. o. nekaj časa brezposeln, nato pa se je za določen čas do 30. 6. 2021 zaposlil v D. d. o. o.), star je bil 51 let in imel dobre zaposlitvene možnosti (enako je prvostopenjsko sodišče ugotovilo za tožnika v tem sporu). Pritožba zmotno navaja, da bi bilo treba pri odmeri povračila upoštevati dejstvo sklenitve sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z C. d. o. o., pri čemer se pritožbeno sodišče sklicuje na stališča, ki jih je o sporazumu že zavzelo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za upoštevanje tega, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja zaradi kršitev tožnika, saj odpovedni razlog ni bil utemeljen in tudi ne ugotovljen pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

13. Pritožba zmotno meni, da bi sodišče moralo odmeriti denarno povračilo zaradi sodne razveze ob upoštevanju neto plače. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi dogovorili osnovno plačo v bruto znesku, zato je sodišče pri odmeri denarnega povračila zaradi sodne razveze utemeljeno izhajalo iz bruto zneskov plač. To pa ne pomeni, da bo tožniku na račun izplačan prisojeni (bruto) znesek. Sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov; ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca) oziroma pristojnih davčnih organov.²

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je na podlagi prvega odstavka 154. in prvega odstavka 165. člena ZPP ter ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 24/2015 in nadalj.) dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v višini 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo (4. tč. tar. št. 15 OT) in 2 % materialnih stroškov oziroma 7,5 točke (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR (13. člen OT) znaša 229,50 EUR. Dolguje mu tudi 22 % DDV (50,49 EUR), skupaj 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

-------------------------------
¹ Prim. VIII Ips 204/2018 z dne 2. 4. 2019, tč. 22.
² Prim. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 438/2021
• VDSS Sodba Pdp 628/2017
• VDSS Sodba Pdp 1057/2018