VDSS Sodba in sklep Pdp 557/2021

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odpadla pravna podlaga za premestitev tožnika z delovnega mesta direktorja A. v Policiji na drugo delovno mesto po sedmem odstavku 83. člena ZJU, saj tožnik s tega položaja ni bil zakonito razrešen. Zaradi tega je utemeljeno razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 12. 5. 2020 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 7. 2020 kot nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba v izpodbijanem delu ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 275,40 EUR v roku 8 dni, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke, in sicer sklep št. ... z dne 12. 5. 2020 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 22. 7. 2020 (točka I izreka); toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 25. 5. 2020 do 20. 12. 2020 prizna vse pravice na delovnem mestu direktor A. in mu obračuna razliko v plači med 54. plačnim razredom, do katerega je upravičen na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... in 51. plačnim razredom, v katerega je bil uvrščen, in od bruto mesečnih zneskov plače odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati pripadajoči neto znesek razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila v roku 8 dni (točka II izreka). Višji in drugačen zahtevek (za poziv nazaj na delovno mesto direktor A., priznanje vseh pravic na delovnem mestu direktor A. od 21. 12. 2020 dalje, obračun in plačilo razlike v plači s pp od 21. 12. 2020 dalje in zakonske zamudne obresti od dosojenih razlik v plači za čas od 6. dne v mesecu do 15. dne v mesecu za pretekli mesec) je zavrnilo (točka III izreka); odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.775,10 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama (točka IV izreka). S sklepom pa je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne še stroške postopka v višini 41,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper sodbo v točkah I, II in IV izreka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Navaja, da je do sodbe Upravnega sodišča RS III U 82/2020–33 štela, da je delovno mesto direktorja A. položajno delovno mesto, ki ga javni uslužbenci iz drugega odstavka 82. člena ZJU pridobijo za mandatno obdobje in po postopku posebnega javnega natečaja. V tej sodbi je sodišče drugače kot predhodna upravna praksa zavzelo stališče, da ker je direktor A. le vodja organizacijske enote v okviru B., ki je notranja organizacijske enota C. in ker je generalni direktor policije uradnik na položaju in ne politični funkcionar, direktorja A., ne more razrešiti na podlagi 5. odstavka 83. člena ZJU. Po stališču upravnega sodišča je določba 49. člena ZODPol, po kateri se za postopek razrešitve direktorja A. uporabljajo določbe ZJU o razrešitvi direktorja organa v sestavi, le splošne in napotilne narave, zato bi morala biti možnost razrešitve direktorja A. po 5. odstavku 83. člena ZJU v ZODPol izrecno določena. Glede na stališče upravnega sodišča tako direktor A. ne spada med položaje, ki so taksativno našteti v 2. odstavku 82. člena ZJU, ampak je to položaj vodje notranje organizacijske enote. Tako tožnik posledično položaja ni mogel pridobiti z odločbo o imenovanju. Ker je tožena stranka vezana na pravno mnenje Upravnega sodišča RS, je morala postopek posebnega javnega natečaja obnoviti in je izdala odločbo z dne 13. 11. 2020, s katero je odpravila odločbo o imenovanju tožnika na položaj direktorja A. Glede na to, da položaj vodje notranje organizacijske enote skladno z ZJU preneha s prenehanjem delovnega razmerja ali s premestitvijo in ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik s sklepom 12. 5. 2020 premeščen na drugo delovno mesto, ni več opravljal nalog direktorja A., s tem mu je prenehal tudi položaj direktorja A. in tako ni upravičen do razlik v plačah med 51. in 54. plačnim razredom. Odločba z dne 13. 11. 2020, s katero je bila odpravljana odločba o imenovanju tožnika na položaj direktorja in je bil upravni postopek posebnega javnega natečaja ustavljen, je dokončna, čeprav pred Upravnim sodiščem RS o tem poteka spor. Zato so odpadli pogoji za vodenje upravnega postopka razrešitve s položaja direktorja A. in je tožena stranka posledično ponovljeni upravni postopek ustavila. Ta sklep je postal dokončen. Tožnik ni uveljavljal pravnega varstva zoper odločbo z dne 6. 5. 2020, s katero je bil imenovan v naziv višji policijski svetnik, zato je ta dokončna in pravnomočna. Ker je upravno sodišče s sodbo III U 82/2020-33 upravni akt odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponoven postopek, o zadevi ni bilo pravnomočno odločeno, torej je zadevo vrnilo v stanje, v katerem je bilo pred izdajo odločbe o razrešitvi tožnika. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v katerem segmentu oz. glede katerega pravno pomembnega dejstva je vezano na pravnomočno sodno odločbo. Čeprav je menilo, da gre za razrešitev pravnega vprašanja, je zmotno in pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, ker se v sodbi še vedno ukvarja z vprašanjem nezakonitosti razrešitve, čeprav se je v vmesnem času dejansko stanje glede vprašanja delovnega mesta direktor A. spremenilo, ker je bilo iz položajnega delovnega mesta znižano na delovno mesto vodje notranje organizacijske enote. Tega sodišče ni upoštevalo. Od nastopa dokončnosti odločbe z dne 13. 11. 2020 tožnik ni bil nikoli tisti uradnik na položaju, ki mu gredo pravice in obveznosti iz uradniškega sistema, zato je bil lahko z institutom premestitve premeščen na drugo delovno mesto (policijski svetnik v Policiji). Sodišče bi tudi moralo upoštevati pravnomočnost vseh izpostavljenih aktov, ki jih tožnik ni izpodbijal, saj je nanje vezano. Glede na to je sodba pomanjkljivo obrazložena, ne da se je preizkusiti, obstaja neskladje med odločilnimi dejstvi ter predloženimi listinami, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka tožene stranke skupaj s pritožbenimi stroški.

3. Tožena stranka vlaga tudi pritožbo zoper sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker je odločitev o stroških postopka odvisna od odločitve o glavni stvari.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo zoper sodbo navaja, da nič od tega, kar tožena stranka navaja v pritožbi, ni bistveno za presojo v tej zadevi in nobena od očitanih kršitev ni utemeljena. Bistveno je, da je bil izpodbijani sklep z dne 21. 5. 2020 izdan zato, ker je bil tožnik z odločbo z dne 6. 5. 2020 razrešen s položaja direktorja A., da je upravno sodišče s sodbo III U 82/2020 odločilo, da se odločba o razrešitvi tožnika odpravi in zadevo vrnilo prvostopnemu organu, da se šteje, da odločba sploh ni bila izdana, zato je prenehal tudi razlog, zaradi katerega je bil tožniku izdan izpodbijani sklep, da delovno razmerje nadaljuje na drugem delovnem mestu. Zato je posledično tudi izpodbijani sklep nezakonit. Tožena stranka ni ponovno odločala o razrešitvi tožnika, ampak je z odločbo z dne 13. 11. 2020 obnovila postopek posebnega javnega natečaja za direktorja A., objavljenega dne 19. 3. 2019, odpravila odločbo o imenovanju tožnika na položaj direktorja A. in postopek posebnega javnega natečaja za direktorja ustavila. Ta odločba zaradi upravnega spora, ki ga je sprožil tožnik, ni pravnomočna, sploh pa ni predmet tega postopka in na odločitev v nobenem primeru ne vpliva. Tožena stranka iz sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. III U 82/2020 z dne 17. 9. 2020 izvaja svoje zaključke, saj sodišče takih zaključkov ni sprejelo. Tudi na odločbo z dne 13. 11. 2020, ki je dokončna, sodišče ni vezano, saj ni pravnomočna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanemu delu, toženi stranki pa naloži v plačilo strošek pritožbenega postopka.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne s pritožbo zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne. Sodba ni pomanjkljivo obrazložena in se da preizkusiti, saj vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj tudi niso v nasprotju. Tožena stranka se pravzaprav ne strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pa ni očitana kršitev. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki, ki jih je v izpodbijanem delu sodbe sprejelo sodišče prve stopnje. Predmet spora je sklep tožene stranke št. ... z dne 12. 5. 2020 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 22. 7. 2020.

9. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu direktorja A. (položajno delovno mesto po 82. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 23/2005 in nadalj.) na podlagi odločbe tožene stranke z dne 21. 5. 2019 in pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2019. Tožena stranka ga je s tega položaja razrešila z dnem 6. 5. 2020 na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU in ga s sklepom z dne 12. 5. 2020 zaradi razrešitve premestila na drugo delovno mesto. Tožnik je zoper odločbo o razrešitvi, potrjeno s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 7. 2020, vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo opr. št. III U 82/2020-33 z dne 17. 9. 2020 tožbi ugodilo, odločbo vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije št. ... z dne 6. 5. 2020 odpravilo in zadevo vrnilo navedenemu organu v ponovni postopek. Vrhovno sodišče RS je predlogu tožene stranke z dne 18. 11. 2020 za dopustitev revizije ugodilo in s sklepom opr. št. X DoR 328/2020-3 z dne 6. 1. 2021 revizijo dopustilo, a je revizijo tožene stranke z dne 25. 1. 2020 s sklepom opr. št. X Ips 18/2021 z dne 5. 5. 2021 zavrglo. Tožena stranka je dne 17. 11. 2020 s sklepom, zoper katerega ni bila vložena pritožba, zato je tako dokončen in pravnomočen, ponovljeni upravni postopek razrešitve direktorja A. ustavila.

10. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je odpadla pravna podlaga za premestitev tožnika z delovnega mesta direktorja A. v Policiji na drugo delovno mesto po sedmem odstavku 83. člena ZJU, saj tožnik s tega položaja ni bil zakonito razrešen. Zaradi tega je utemeljeno razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 12. 5. 2020 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 7. 2020 kot nezakonita.

11. Pri tem pravilno ni upoštevalo, da je tožena stranka z odločbo z dne 13. 11. 2021 obnovila postopek posebnega javnega natečaja za direktorja A. v Policiji, ki je bil objavljen dne 19. 3. 2019, odpravila odločbo o imenovanju tožnika na ta položaj in postopek posebnega javnega natečaja objavljenega dne 19. 3. 2019 ustavila. Tožnik je zoper to odločbo vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka s sklepom z dne 22. 1. 2021 zavrgla, zato je dne 15. 2. 2021 na Upravno sodišče RS vložil tožbo, s katero zahteva odpravo odločbe o obnovi postopka posebnega javnega natečaja. Ker je odločba tožene stranke sicer dokončna, ni pa pravnomočna, sodišče nanjo ni vezano. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da glede na stališče, ki naj bi ga v pravnomočni sodbi opr. št. III U 82/2020-33 z dne 17. 9. 2020 zavzelo upravno sodišče, tožnik posledično položaja direktorja A. ni mogel pridobiti z odločbo o imenovanju.

12. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo, zakaj je vezano na pravnomočno sodbo upravnega sodišča. Iz sodbe jasno izhaja, da je upravno sodišče pravnomočno ugotovilo, da je bila razrešitev tožnika nezakonita, saj tožena stranka tožnika ni razrešila skladno z določbami ZJU, posledično pa je bila nezakonita tudi tožnikova premestitev, katere edini razlog je bila njegova razrešitev. Odločba tožene stranke z dne 13. 11. 2020 pa ni pravnomočna, kot je bilo že pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve.

13. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo vse pravice na delovnem mestu direktor A. od dneva nezakonite premestitve do 20. 12. 2020, ko je bil tožnik znova premeščen na drugo delovno mesto, kar tožnik izpodbija z novo tožbo. Tudi v zvezi s tem tožena stranka s pritožbo uveljavlja, da tožnik do navedenega zaradi obnove postopka javnega natečaja z dokončno odločbo tožene stranke z dne 13. 11. 2020 ni upravičen, kar pa zaradi nepravnomočnosti te odločbe ni utemeljeno.

14. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni upravičen do dosojenih mesečnih razlik v plačah, ker dela ni opravljal in ker imenovanja v naziv višji policijski svetnik ni izpodbijal. Dosojena razlika plače ni plačilo za delo, ampak je nadomestilo plače, do katerega je tožnik upravičen zaradi nezakonite premestitve.

15. Ker je pritožba neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP), presojalo pa je le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Posledično ni utemeljena tudi pritožba zoper sklep z dne 8. 9. 2021, s katerim je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno toženi stranki naložilo, da tožniku povrne tudi stroške sodne takse, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in skladno z določbo 2. alineje 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena in 1. odstavku 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo zoper sodbo, in sicer nagrado za sestavo odgovora na pritožbo po 4. točki tar. št. 15 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) v višini 375 točk, administrativne stroške v višini 2 % in 20 % DDV na odvetniške storitve v višini 20 %, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 275,40 EUR. V primeru zamude je tožniku dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od izteka roka za plačilo, do plačila.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 856/2011
• Sodba VIII Ips 330/2007
• VDSS Sklep Pdp 273/2022