VDSS Sodba Psp 140/2021

Jedro

Glede na to, da ima tožnik v Zavodu za prestajanje kazni zapora C. zagotovljeno 100 % oskrbo, razen tega pa iz evidenc zavoda ne izhaja, da bi tožnik kot pripornik kadarkoli zaprosil za paket s higienskim pripomočki, ali da bi kadarkoli zaprosil za oblačila oziroma obutev, je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 81. člena ZDSS-1 odločbi o nedodelitvi denarne socialne pomoči, štelo za pravilni in zakoniti in skladni z določbo 31. člena ZSVarPre. Ker tožnik na stalnem naslovu živi skupaj z mamo, očetom in bratom, ga tudi v času pripora redni stroški bivanja ne bremenijo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnik pa z ničemer ni dokazal nasprotnega.

V obravnavanem primeru iz registra Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ga je pridobilo sodišče, izhaja, da je bil tožnik od 1. 2. 2020 do 30. 4. 2020 zavarovan na zavarovalni podlagi 99 (brezposelne osebe, ki jim prispevke za zdravstveno zavarovanje plačuje center za socialno delo), od 1. 5. 2020 dalje pa na podlagi 057 kot pripornik, kar izhaja iz dopisa uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij z 9. 4. 2021.

Navedeno pomeni, da je tožnik v osnovno zdravstveno zavarovanje vključen iz drugega naslova, zaradi česar do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje že iz tega naslova ni upravičen, do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, kot je določeno v 29. členu ZUPJS pa iz razloga, ker ne izpolnjuje pogojev za priznanje denarne socialne pomoči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe krije proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 10. 2020 in odločba Centra za socialno delo A., št. ... z dne 17. 7. 2020 in da se tožniku priznajo pravice iz javnih sredstev: denarna socialna pomoč, pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je sklenilo, da stroški tožnika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer določila Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS) ter določila Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre). Vztraja, da bi bil tožnik upravičen do prejemanja denarne socialne pomoči, ker njegovi prihodki ne dosegajo 269,20 EUR in niso podani razlogi iz prvega odstavka 28. člena ZSVarPre. Tožnika do morebitne pravnomočne obsodilne sodbe ni mogoče okriviti, da je sredstva za preživljanje izgubil iz razlogov na svoji strani. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, saj ni zaslišalo tožnika in ni opravilo poizvedb glede prehrane in potreb v priporu. Prav tako je sodišče prezrlo in tudi ni ugotavljalo, ali ima tožnik še kakšne druge stroške, ki ga bremenijo in ne zgolj osnovnih. Tožnik mora namreč sam nositi stroške osebne higiene, nakupov oblek in obutve, nakupa dodatne hrane, saj mu hrana, ki jo v zaporu prejema ne zadošča. Prav tako mora nositi obratovalne stroške stanovanja na naslovu, kjer je stalno prijavljen in je živel pred namestitvijo v priporu. Meni tudi, da ga je prvostopenjsko sodišče neenako obravnavalo zgolj zaradi tega, ker ima status pripornika. Neenako pa je bil obravnavan še v razmerju do drugih upravičencev do denarne socialne pomoči, saj so priporniki prejemniki denarnih socialnih pomoči. Tako je Center za socialno delo B. dne 9. 9. 2020 izdal odločbo ..., s katero je upravičencu določil, da je upravičen do denarne socialne pomoči, do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje ter do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. V navedeni odločbi je prvostopenjski organ ugotovil, da se upravičenec nahaja v priporu, kjer ima zagotovljeno 60 % osnovne oskrbe, zaradi česar je upravičen do denarne socialne pomoči v višini 160,87 EUR. Center za socialno delo B. je pri enakem dejanskem stanju povsem drugače uporabil določila ZSVarPre, kot je to storil prvostopni organ v obravnavanem primeru. Vztraja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zlasti ni zaslišalo tožnika ter pridobilo odločbe Centra za socialno delo B. z dne 9. 9. 2020, neutemeljeno pa je zavrnilo tudi predlog tožnika po preložitvi prvega naroka in tudi ni na prvem naroku sprejelo pripravljalne vloge. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Tožnik z navedbo, da ga sodišče ni zaslišalo, smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vendar uveljavljana kršitev ni podana. Uveljavljeno kršitev bi tožnik glede na določbe prvega odstavka 286. b člena ZPP moral uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, to je na naroku z dne 13. 4. 2021, ko je sodišče prve stopnje sklenilo, da se dokazovanje sklene. Glede na določbo 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Skladno z določbo 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče.

Tožnik je v tožbi pod točko I, v kateri je citiral izpodbijani odločbi predlagal svoje zaslišanje, vendar brez konkretnih predlogov o čem naj bi ga zaslišalo. V 3. točki obrazložitve tožbe pa se je skliceval na postopanje prvostopnega upravnega organa, ki naj bi ga zaslišal šele po izdaji svoje odločbe.

6. Prav tako je neutemeljen očitek, da sodišče ni sledilo predlogu za preklic prvega naroka. Sodišče lahko ugodi prošnji za preklic obravnave, če so podani opravičljivi razlogi, določeni v 115. členu ZPP.

Iz zapisnika z glavne obravnave tudi ni razvidno, da sodišče ne bi sprejelo pripravljalne vloge kot navaja pritožba.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pridobilo odločbe Centra za socialno delo z dne 9. 9. 2020, saj ne gre za enak dejanski stan in zato sploh ne gre za ustrezen dokaz. Sodišče se mora opredeliti le do tistih navedb, ki so odločilnega pomena, kar pa neustrezen dokaz zagotovo ni.

Neutemeljene in brez podlage so tudi pavšalne pritožbene navedbe, da ga je prvostopenjsko sodišče neenako obravnavalo zaradi tega, ker ima status pripornika.

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 30. 10. 2020, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper odločbo Centra za socialno delo A., št. ... z dne 17. 7. 2020. S slednjo odločbo je Center za socialno delo odločil, da tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči, da ni upravičen do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in da ni upravičen do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. V konkretnem primeru je sporno, ali so pri tožniku izpolnjeni pogoji za priznanje denarne socialne pomoči, pogoji za priznanje pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in pogoji za priznanje pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

8. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZSVarPre in v ZUPJS.

Z denarno socialno pomočjo se na podlagi 4. člena ZSVarPre upravičencu za čas bivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Na podlagi drugega odstavka citiranega člena se šteje, da je preživetje omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom. Do denarne socialne pomoči so upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati in so uveljavljale pravice dotedanjih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu (tretji odstavek 6. člena). V skladu s četrtim odstavkom citiranega člena prejemnik denarne socialne pomoči ne more biti v ugodnejšem položaju od tistega, ki si sredstva za preživetja zagotavlja z delom ali na podlagi pravic iz dela.

9. V prvem odstavku 31. člena pa je izrecno določeno, da Center za socialno delo lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli, ali se dodeli v nižjem znesku samski osebi ali družini, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen, ker je najmanj 30 dni v bolnišnici ali drugi ustanovi, v kateri ji je zagotovljena celodnevna oskrba, in sama ni zavezana k plačilu ali je zavezana k delnemu plačilu stroškov, razen če je v celodnevnem institucionalnem varstvu (2. točka prvega odstavka 31. člena). Skladno z drugim odstavkom 31. člena ZSVarPre Center za socialno delo pri tem upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi ali družini, v primeru iz 2. in 3. točke prvega odstavka, odšteje mesečno vrednost osnovne oskrbe, ugotovljene v skladu z metodologijo iz tretjega odstavka 31. člena, ki jo ima upravičenec zagotovljeno (bivanje, prehrana). Razloge iz prvega odstavka 31. člena in način njihovega ugotavljanja ter metodologijo upoštevanja vrednosti iz 2. točke drugega odstavka 31. člena podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo. Navedena določba odkazuje na uporabo Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (Ur. l. RS, št. 8/2012 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik). V drugem odstavku 12. člena Pravilnika je določeno, da kadar je upravičencu preživetje zagotovljeno v celoti, se šteje, da mu je zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 100 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se tožnik od 31. 1. 2020 nahaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora C. Ta je pisno pojasnil, da ima pripornik zagotovljene tri obroke (zajtrk, kosilo in večerjo), pri čemer je jedilnik sestavljen v skladu z vsemi veljavnimi normativi in standardi, ki omogočajo osebi, da prejme vsa potrebna hranila in zadostno kalorično vrednost. Poleg drugega je pojasnil, da priporniku ob obroku pripada 120 g kruha (2 rezini). V kolikor prosi za dodatni kruh, ga vedno tudi dobi. Sestavni del obroka je tudi sladica, sadje, puding itd. Priporniki lahko mesečno prejmejo paket s higienskimi pripomočki, vendar morajo zanj pisno zaprositi. Nadalje je iz potrdila gospodinjske evidence razvidno, da tožnik na naslovu stalnega bivališča živi z mamo, očetom in bratom.

11. Glede na to, da ima tožnik v Zavodu za prestajanje kazni zapora C. zagotovljeno 100 % oskrbo, razen tega pa iz evidenc zavoda ne izhaja, da bi tožnik kot pripornik kadarkoli zaprosil za paket s higienskim pripomočki, ali da bi kadarkoli zaprosil za oblačila oziroma obutev, je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) odločbi o nedodelitvi denarne socialne pomoči, štelo za pravilni in zakoniti in skladni z določbo 31. člena ZSVarPre. Ker tožnik na stalnem naslovu živi skupaj z mamo, očetom in bratom, ga tudi v času pripora redni stroški bivanja ne bremenijo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnik pa z ničemer ni dokazal nasprotnega.

12. ZUPJS v 30. členu določa, da o pravici do kritja prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje odloči Center za socialno delo, če je oseba upravičena do denarne socialne pomoči ali bi bila do nje upravičena, če ne bi na njeni strani obstajal krivdni razlog in je, kadar oseba uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ni treba posebej ugotavljati, razen če oseba na vlogi izrecno izjavi, da te pravice ne želi. Pravica do kritja prispevkov za osnovno zdravstveno zavarovanje se dodeli za enako obdobje kot denarna socialna pomoč. Namen pravice do kritja prispevka za osnovno zdravstveno zavarovanje je v zagotovitvi osnovnega zdravstvenega zavarovanja vsem državljanom Republike Slovenije, ki bivajo v Republiki Sloveniji in niso vključeni v osnovno zdravstveno zavarovanje iz drugega naslova. Upravičenci do kritja prispevkov za osnovno zdravstveno zavarovanje so glede na vse navedeno državljani Republike Slovenije, ki so upravičeni do denarne socialne pomoči oziroma izpolnjujejo pogoje za denarno socialno pomoč. To pomeni, da se v primeru uveljavljanja kritja prispevkov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ugotavlja, ali gre za upravičenca, ki izpolnjuje pogoje za priznanje pravice od denarne socialne pomoči, ne glede na to, ali pravico do socialne pomoči uveljavlja ali ne oziroma ali je upravičenec vključen v osnovno zdravstveno zavarovanje iz drugega naslova.

13. V obravnavanem primeru iz registra Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ga je pridobilo sodišče, izhaja, da je bil tožnik od 1. 2. 2020 do 30. 4. 2020 zavarovan na zavarovalni podlagi 99 (brezposelne osebe, ki jim prispevke za zdravstveno zavarovanje plačuje center za socialno delo), od 1. 5. 2020 dalje pa na podlagi 057 kot pripornik, kar izhaja iz dopisa uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij z 9. 4. 2021.

14. Navedeno pomeni, da je tožnik v osnovno zdravstveno zavarovanje vključen iz drugega naslova, zaradi česar do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje že iz tega naslova ni upravičen, do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, kot je določeno v 29. členu ZUPJS pa iz razloga, ker ne izpolnjuje pogojev za priznanje denarne socialne pomoči, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje in tudi v tem delu štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti.

15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, z odločbo BPP 221/2021 z dne 19. 5. 2021 pa ima priznano brezplačno pravno pomoč, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Datum zadnje spremembe:

17.11.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 424/2013
• VDSS Sodba Psp 121/2021
• Sodba I Up 1213/2000