VDSS Sodba Pdp 412/2021

Jedro

Za priznanje pravice do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela je bistveno le, ali je javni uslužbenec presegel pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu (sklep VSRS VIII Ips 56/2020 in VIII Ips 11/2020). Pri tem pa ni bistveno, ali je do tega preseganja rezultatov dela prišlo zaradi opravljanja nalog delokroga delovnega mesta, za katerega je imel javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ali zaradi opravljanja nalog drugih delovnih mest, ki jih je javni uslužbenec opravljal po odredbi nadrejenega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se razveljavita sklep toženke, Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. ... z dne 12. 6. 2019, in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 11. 9. 2019, in da je toženka dolžna tožniku iz naslova povečanega obsega dela plačati skupni znesek 1.537,70 EUR bruto in mu po plačilu davkov in prispevkov plačati ustrezne neto mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka v znesku 569,16 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da so si zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju. Sodišče je namreč zaključilo, da tožnik ni izkazal temelja zahtevka, potem pa je ugotovilo, da je tožnik že prejel ustrezno plačilo. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do plačila za povečan obseg dela, ker je na dveh postajah opravljal enako zahtevno delo delovnih mest "upravnik V", je napačen. Ravno zato, ker je tožnik zaradi nadomeščanja sodelavca opravljal dela dveh delovnih mest in je tako opravil večji obseg dela, je upravičen do plačila za povečan obseg dela. S tem, ko je nadomeščal sodelavca, je tožnik presegel pričakovane rezultate dela, ne glede na to, da je bil delno oproščen opravljanja posameznih del na njegovem delovnem mestu. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni upravičen do dela plače iz naslova povečanega obsega dela, ker je bil v času nadomeščanja sodelavca razbremenjen določenih nalog. To bi bilo lahko odločilno le pri višini zahtevka. Poudarja, da je skladno s sodno prakso temelj za plačilo povečanega obsega dela preseganje pričakovanih rezultatov dela. Meni, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, v pritožbi očitane kršitve določb postopka pa so nekonkretizirane. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno zaključilo, da sta s tožbo izpodbijana sklepa toženke, s katerima je bila zavrnjena pritožba in zahteva tožnika za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela v višini 20 % osnovne plače od septembra 2017 dalje, pravilna in zakonita. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev navedenih sklepov in denarni zahtevek za plačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela od septembra 2017 do decembra 2018.

7. Plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnih uslužbencev opredeljuje 22.e člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.). Ta v prvem odstavku med drugim določa, da se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Glede na navedeno določilo je torej za priznanje pravice do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela bistveno le, ali je javni uslužbenec presegel pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu (sklep VSRS VIII Ips 56/2020 in VIII Ips 11/2020). Pri tem pa ni bistveno, ali je do tega preseganja rezultatov dela prišlo zaradi opravljanja nalog delokroga delovnega mesta, za katerega je imel javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ali zaradi opravljanja nalog drugih delovnih mest, ki jih je javni uslužbenec opravljal po odredbi nadrejenega.

8. Iz izpodbijane sodbe (tako kot iz s tožbo izpodbijanih sklepov toženke) izhaja, da je tožnik, ki je bil zaposlen na Postaji prometne policije A., na delovnem mestu "upravnik V", v vtoževanem obdobju zaradi nadomeščanja sodelavca opravljal naloge delovnega mesta "upravnik V" tudi na Policijski postaji A.. Vendar pa je pri tem bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje (ki izhaja tudi iz s tožbo izpodbijanih sklepov toženke), da tožnik ni opravljal nalog teh dveh delovnih mest v polnem obsegu, saj je bil razbremenjen opravljanja nekaterih nalog (kar tožnik v pritožbi priznava). Tožnik je v tem obdobju prejemal del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v višini 4 % do 6 % (razen za mesece, ko je bil odsoten zaradi bolniškega staleža ali letnega dopusta). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni utemeljil, zakaj naj bi bil v vtoževanem obdobju upravičen do plačila višjega dodatka za povečan obseg dela od tistega, ki ga je že prejel.

9. Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da je v obravnavani zadevi odločilno, ali je tožnik presegal pričakovane rezultate dela. Od tega je namreč odvisna utemeljenost zahtevka za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela. Skladno z že navedenim prvim odstavkom 22.e člena ZSPJS se namreč javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. Javnemu uslužbencu torej pripada ta del plače, če preseže obseg dela v posameznem mesecu, ki se od njega glede na vnaprej določene kriterije in rezultate pričakuje (sklep VSRS VIIII Ips 56/2020). Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik zgolj posplošeno navajal, katera dela in naloge je opravljal v celotnem vtoževanem obdobju, in torej ni specificiral, kateri mesec je opravljal katere konkretne naloge in koliko časa (ni namreč življenjsko verjetno, da bi tožnik prav vsak mesec skrbel za zamenjavo gum na vozilih, menjal luči v garaži, popravljal ventile v prostorih za pridržanje, delal letno inventuro, oziroma da bi prav vsak mesec opravljal prav vsa opravila, ki jih zatrjuje). Kljub navedbam toženke v odgovoru na tožbo, da tožnik ni specificiral, katere mesece je opravljal določene naloge, in da bi moral tožnik za vsak posamezni mesec dokazati, da je opravil povečan obseg dela, tožnik tega ni storil. Tožnik bi moral za vsak mesec, za katerega vtožuje del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, navajati, katera dela je opravljal, kakšen je bil pričakovan obseg dela po posameznem mesecu in za koliko ga je presegel ter zakaj meni, da bi mu morala toženka za posamezni mesec plačati višji dodatek za povečan obseg dela od tistega, ki ga je že prejel. Tožnik bi moral torej jasno specificirati, katera dela je opravljal v posameznem mesečnem obdobju, za katera meni, da predstavljajo povečan obseg dela (sodbe VDSS Pdp 480/2019, Pdp 237/2018, Pdp 317/2021). Ker tožnik tega ni specificiral, je njegov tožbeni zahtevek že iz tega razloga neutemeljen.

10. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne presoja, saj te niso bistvenega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

13. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve in ga zato ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor, krije tudi toženka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.11.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 480/2021
• VDSS Sodba Pdp 232/2021
• VDSS Sodba Pdp 33/2020