VDSS Sodba Pdp 386/2021

Jedro

Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje stališču, da je v zvezi z odsotnostjo z dela ravnal malomarno. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je bil tožnik od 22. 8. 2020 dalje glede na odločbo ZZZS zmožen za delo, da mu imenovana zdravnica A.A. ni obljubila ugodne rešitve njegove pritožbe zoper to odločbo, da ga je osebni zdravnik B.B. opozoril na iztek rokov za pritožbo, in da ni nujno, da bo s pritožbo zoper nepodaljšanje bolniškega staleža uspel, ter mu svetoval, naj gre na delo, pravilno presodilo, da tožnik z izostankom z dela od 22. 8. 2020 do 30. 9. 2020 ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca. Tožnikovo vztrajanje, da ni ravnal hudo malomarno, ni utemeljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 10. 2020, reintegracijo in reparacijo ter povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik. Nasprotuje ugotovitvi, da je ravnal neskrbno, saj se ni zavedal, da počne karkoli narobe, enako kot do tedaj je koristil bolniški stalež v dobri veri, da se bo vse rešilo, kot se mora, in njemu v korist. Trdi, da ni zavestno in iz malomarnosti kršil svojih pogodbenih obveznosti, saj je svojega nadrejenega obveščal o svoji odsotnosti. Opozarja na vzporedno vodeni postopek pri Delovnem in socialnem sodišču VI Ps 919/2020, v katerem se bo gotovo odkrilo, da je bil dejansko nezmožen za delo. Predlaga, naj pritožbeno sodišče počaka na zaključek te zadeve. Trdi, da zaradi izrednih razmer, ki jih je povzročil COVID-19, ni mogel opraviti vseh pregledov, na katere je bil naročen. Trdi, da je trpel hude bolečine v križu in se ni mogel vrniti na delo, kar je sporočil neposredno nadrejenemu, kot je bila praksa v preteklih letih. Navaja, da so bili vsi zdravstveni pregledi prestavljeni za nedoločen čas ali odpovedani, prav tako ga imenovani zdravniki niso osebno pregledali, temveč so odločili zgolj na podlagi pomanjkljive zdravstvene dokumentacije. Pove, da s strani tožene stranke ni bil opozorjen, da mora kljub pritožbi ravnati v skladu z odločbo imenovanega zdravnika. Navaja, da ni ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti oziroma samovoljno ter s slabimi nameni, pač pa se ni čutil sposobnega za opravljanje dela. Navaja, da ni imel namena, da pride v konflikt z delodajalcem. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe po zaključku postopka v socialnem sporu.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Sprejeta odločitev je materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o izredni odpovedi, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) zaradi neupravičenega izostanka z dela v obdobju od 24. 8. 2020 do 30. 9. 2020, s čimer je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, tj. določbo 33. člena ZDR-1 in določilo 9. člena pogodbe o zaposlitvi.

7. Pravilno in popolno je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2018 za nedoločen čas kot skladiščni manipulant,

- da mu je bil z odločbo ZZZS z dne 20. 8. 2020 (A 4) odobren bolniški stalež od 8. 8. 2020 do 21. 8. 2020, saj je bil v tem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni,

- da od 22. 8. 2020 dalje ni imel več odobrenega bolniškega staleža, temveč je bil skladno z navedeno odločbo ZZZS zmožen za delo,

- da je bil kljub neodobrenemu bolniškemu staležu z dela odsoten v obdobju od 24. 8. 2020 do 30. 9. 2020.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje stališču, da je v zvezi z odsotnostjo z dela ravnal malomarno. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je bil tožnik od 22. 8. 2020 dalje glede na odločbo ZZZS zmožen za delo, da mu imenovana zdravnica A.A. ni obljubila ugodne rešitve njegove pritožbe zoper to odločbo, da ga je osebni zdravnik B.B. opozoril na iztek rokov za pritožbo, in da ni nujno, da bo s pritožbo zoper nepodaljšanje bolniškega staleža uspel, ter mu svetoval, naj gre na delo, pravilno presodilo, da tožnik z izostankom z dela od 22. 8. 2020 do 30. 9. 2020 ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca. Tožnikovo vztrajanje, da ni ravnal hudo malomarno, ni utemeljeno. Na pravilnost odločitve ne vpliva, da je nadrejenega obveščal o odsotnosti, saj se mu ne očita kršitev iz 4., pač pa iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Prav tako ni pravno pomembno, da je menil, da ni sposoben za delo, da se ni zavedal, da počne karkoli narobe, da je verjel, da bo njegovi pritožbi ugodeno ter da ni nameraval priti v konflikt z delodajalcem. Tožena stranka ga ni bila dolžna opozarjati, da mora kljub pritožbi ravnati v skladu z odločbo imenovanega zdravnika. Ker je osebno opravljanje dela bistvena obveznost delavca v delovnem razmerju, je neupravičen izostanek z dela hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Na odločitev o zadevi ne vpliva trditev tožnika, da poteka pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani socialni spor v zvezi z njegovo zmožnostjo za delo v navedenem obdobju. Sodišče prve stopnje se je glede upravičenosti tožnikovega izostanka z dela pravilno oprlo na odločbo ZZZS z dne 20. 8. 2020 (A 4), glede na katero je bil tožnik od 22. 8. 2020 dalje zmožen za delo, v povezavi z odločbo ZZZS z dne 25. 9. 2020 (A 5), s katero je bila pritožba zoper prvo zavrnjena. Če bo tožnik v omenjenem socialnem sporu uspel, bo skladno z določbo 9. točke prvega odstavka 394. člena ZPP lahko predlagal obnovo tega postopka, ni pa tek socialnega spora podlaga za prekinitev tega postopka.

10. V pritožbi tožnik še navaja, da zaradi izrednih razmer zaradi COVID-19 ni mogel opraviti vseh pregledov, na katere je bil naročen, oziroma da ga komisija pri ZZZS ni pregledala, kar naj bi vplivalo na nepodaljšanje bolniškega staleža v spornem obdobju. Tudi če bi se ta (pavšalna in dokazno nepodprta) trditev izkazala za resnično, tožnik s pritožbo v tem individualnem delovnem sporu ne bi mogel izpodbiti veljavnosti odločb ZZZS v zvezi s svojo delazmožnostjo.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.11.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 80/2021
• VDSS Sodba Pdp 228/2021
• VSRS Sodba VIII Ips 159/2017