VDSS Sodba Psp 167/2021

Jedro

Kdaj se šteje da gre za preživljanje, je urejeno v prvem odstavku 56. člena ZPIZ-2. Izpolnjen mora biti najprej osnovni pogoj in sicer, da sta tožnik in pokojni zavarovanec do njegove smrti imela skupno stalno prebivališče. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, med strankama ni sporno, da sta tožnik in pokojni zavarovanec do svoje smrti živela ločeno. Za priznanje pravice do družinske pokojnine mora biti v takem primeru izpolnjen pogoj določen v petem odstavku 56. člena ZPIZ-2. Bistveno je, ali je pokojni zavarovanec do svoje smrti, v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera, tožniku redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu. Kot to pojasnjuje že sodišče prve stopnje bi moral tožnik dokazati, da mu je pokojni zavarovanec v letu 2017 za preživljanje, za obdobje od januarja do septembra, dajal mesečni znesek 228,55 EUR, za obdobje od oktobra do decembra pa 231,18 EUR oziroma 2.750,49 EUR v celem letu. Tožnik ni predložil dokaza iz katerega bi izhajalo dejansko nakazilo navedenih zneskov, oziroma navedeno niti ni zatrjeval. V predsodnem postopku je zaslišana priča izpovedala, da sta skupaj z ženo od pokojnega sina prejemala 2.000,00 EUR letno. Tožnik je tako upoštevaje četrti odstavek 56. člena ZPIZ-2, prejel 1.000,00 EUR, s tem pa nikakor ni izpolnjen že citirani pogoj, torej prejem najmanj 2.750,49 EUR v celem letu. Ker niso izpolnjeni pogoji določeni v 56. členu ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 9. 2019 in št. ... z dne 17. 1. 2020, ter da je tožena stranka dolžna tožniku priznati pravico do družinske pokojnine od 24. 1. 2018 dalje, ter mu plačati zapadle zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bilo za odločitev sodišča ključno stališče, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)¹ v relevantnih členih določa, da bi moral pokojni zavarovanec do svoje smrti tudi dejansko preživljati tožnika, česar pa tožnik ni dokazal oziroma po mnenju sodišča tudi ni ustrezno zatrjeval. Takšno stališče je v predsodnem postopku zavzela tudi tožena stranka. Po mnenju tožnika pa je bilo s tem v zvezi zmotno uporabljeno materialno pravo. V drugi alineji prvega odstavka 55. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da po smrti zavarovanca, pri katerem so izpolnjeni pogoji iz 52. člena istega zakona, pridobijo pravico do družinske pokojnine tudi starši, ki jih je bil umrli zavarovanec do svoje smrti dolžan preživljati, v skladu s predpisi, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja. ZZZDR je v prvem odstavku 124. člena določal, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. V predmetni zadevi je obveznost preživljanja obstajala, saj tožnik ni imel in nima dovolj sredstev za življenje in jih tudi ne more pridobiti. Enako velja tudi za njegovo ženo. V 55. členu torej ni določen pogoj, da je zavarovanec tudi dejansko preživljal svoja starša (ta pogoj je določen le za pastorke, vnuke in druge otroke brez staršev) zato se 56. člena ZPIZ-2 ob pravilni razlagi zakona, ne more nanašati na starše, ki jih je bil zavarovanec dolžan preživljati na podlagi zakona, temveč le na druge navedene družinske člane (pastorke, vnuke in druge otroke brez staršev). Pri navedenih je potrebno v skladu z določbo 56. člena ZPIZ-2 ugotavljati, ali jih je zavarovanec dejansko preživljal, pri starših pa zadostuje, da jih je bil dolžan preživljati. V tem primeru bi bilo v postopku potrebno ugotoviti, ali ima tožnik, oziroma je imel pred smrtjo zavarovanca, dovolj sredstev za življenje in ali jih je zmožen pridobiti. Tožnik izpolnjuje tudi pogoj iz prvega odstavka 58. člena ZPIZ-2, pri čemer je vsebina tega člena nedosledna, saj bi moralo pisati "starši, ki jih je zavarovanec bil dolžan preživljati" in ne, ki jih je preživljal. Obveznost preživljati starše tudi ni in ne more biti odvisna od tega, ali je pokojni živel skupaj s starši (skupno stalno prebivališče), zato tudi določilo prve alineje prvega odstavka 56. člena ZPIZ-2 ne more veljati za starše pokojnega, temveč le za druge družinske člane, ki jih je ta preživljal. Drugačno razumevanje tega določila bi bilo nedosledno in v nasprotju z določbo 55. člena ZPIZ-2. S tem, ko sodišče ni ugotavljalo dejstev v zvezi z obstojem obveznosti preživljati svoja starša, dokaze s tem v zvezi pa je tožnik predlagal, le da jih je sodišče zavrnilo, je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP),² saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge in se jo tudi da preizkusiti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 1. 2020, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 3. 9. 2019. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri tožencu že 31. 5. 2018 vložil zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine, ki pa je bila zavrnjena. Taka odločitev je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo z dne 4. 2. 2019. Tožnik je vlogo ponovno vložil dne 19. 7. 2019 in sicer preko bosanskohercegovskega nosilca zavarovanja. Pravico uveljavlja po pokojnem sinu (zavarovancu), ki je umrl 24. 1. 2018, in ki je po podatkih iz dokumentacije v upravnem spisu v Sloveniji dopolnil skupno 8 let, 11 mesecev in 15 dni pokojninske dobe.

7. ZPIZ-2 v prvem odstavku 55. člena določa, da po smrti zavarovanca ali uživalca pravic določenih s tem zakonom, pri katerem so izpolnjeni pogoji iz 50. člena tega zakona, pridobijo pravico do družinske pokojnine med drugim tudi starši, ki jih je bil umrli zavarovanec oziroma uživalec pravice do svoje smrti dolžan preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja. Pogoj za pridobitev pravice do družinske pokojnine v primeru, ko gre za starše pokojnega zavarovanca so urejeni tudi v 56. in 58. členu ZPIZ-2.

8. V prvem odstavku 56. člena je določeno, da se šteje, da je zavarovanec ali uživalec pravice do svoje smrti preživljal družinskega člana, če je do smrti imel z njim skupno stalno prebivališče in njegovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli 29 % najnižje pokojninske osnove, veljavne ob nastanku zavarovalnega primera. V četrtem odstavku je določeno, da če sta oba starša, ki ju je zavarovanec ali uživalec pravice preživljal, še živa, se dohodki enega od roditeljev pri ugotavljanju povprečnega mesečnega dohodka iz prvega odstavka tega člena delijo na oba roditelja. Enako načelo velja tudi tedaj, kadar imata oba starša dohodek. V petem odstavku istega člena pa je določeno, da če družinski član iz prvega odstavka tega člena ni imel ali nima z zavarovancem ali uživalcem pravice skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa druge pogoje iz navedenega odstavka, šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu.

9. V prvem odstavku 58. člena pa je določeno, da starši, ki jih je zavarovanec oziroma uživalec pravic, določenih s tem zakonom, preživljal do svoje smrti, pridobijo pravico do družinske pokojnine, če so do smrti umrlega dopolnili starost 60 let, ali bili ob smrti umrlega popolnoma nezmožni za delo.

10. Glede na navedene določbe pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da je pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravice do družinske pokojnine staršem, izkazano dejansko preživljanje staršev. V tem primeru nikakor ne zadostuje, da bi starši pridobili pravico do družinske pokojnine zgolj ob ugotovitvi, da jih je bil pokojnin zavarovanec dolžan preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo zakonsko zvezo ali družinska razmerja, temveč je potrebno določbo prvega odstavka 55. člena ZPIZ-2 razlagati upoštevaje 56. člen ZPIZ-2, kjer je izrecno urejeno, kdaj se šteje, da je zavarovanec do svoje smrti preživljal družinskega člana. Namen družinske pokojnine je, da se z njo pokrije izpad prihodkov do katerih je prišlo zaradi smrti zavarovanca. 55. člen ZPIZ-2 se torej sklicuje na ureditev v spornem obdobju veljavnega prvega odstavka 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR),³ kjer je bilo določeno, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Sedaj veljavni Družinski zakonik (v nadaljevanju: DZ)⁴ podobno v prvem odstavku 185. člena določa, da mora polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, vendar najdlje toliko časa, kolikor so starši dejansko preživljali njega. V navedenih predpisih je torej urejena dolžnost preživljanja staršev s strani otrok. V primeru pridobitve pravice do družinske pokojnine pa je v 56. členu dolžnost konkretizirana na način, da mora biti izkazano dejansko preživljanje. V tem primeru ne gre za nasprotje med posameznimi členi, kot to v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tožnik. Kot je bilo že pojasnjeno, je namen predpisa zagotoviti pokritje izpada prihodkov, saj bi bila v nasprotnem primeru ogrožena materialna preskrbljenost staršev.

11. Kdaj se šteje da gre za preživljanje, je urejeno v prvem odstavku 56. člena ZPIZ-2. Izpolnjen mora biti najprej osnovni pogoj in sicer, da sta tožnik in pokojni zavarovanec do njegove smrti imela skupno stalno prebivališče. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, med strankama ni sporno, da sta tožnik in pokojni zavarovanec do svoje smrti živela ločeno. Za priznanje pravice do družinske pokojnine mora biti v takem primeru izpolnjen pogoj določen v petem odstavku 56. člena ZPIZ-2. Bistveno je, ali je pokojni zavarovanec do svoje smrti, v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera, tožniku redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu. Kot to pojasnjuje že sodišče prve stopnje bi moral tožnik dokazati, da mu je pokojni zavarovanec v letu 2017 za preživljanje, za obdobje od januarja do septembra, dajal mesečni znesek 228,55 EUR, za obdobje od oktobra do decembra pa 231,18 EUR oziroma 2.750,49 EUR v celem letu. Tožnik ni predložil dokaza iz katerega bi izhajalo dejansko nakazilo navedenih zneskov, oziroma navedeno niti ni zatrjeval. V predsodnem postopku je zaslišana priča izpovedala, da sta skupaj z ženo od pokojnega sina prejemala 2.000,00 EUR letno. Tožnik je tako upoštevaje četrti odstavek 56. člena ZPIZ-2, prejel 1.000,00 EUR, s tem pa nikakor ni izpolnjen že citirani pogoj, torej prejem najmanj 2.750,49 EUR v celem letu. Ker niso izpolnjeni pogoji določeni v 56. členu ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni razčistilo dejansko stanje. Za odločitev v sporni zadevi glede na že navedeno pravno podlago namreč ni bilo potrebno izvajanje dokazov o tožnikovem premoženjskem stanju, niti o tožnikovi sposobnosti pridobivanja potrebnih sredstev za preživljanje.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
³ Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 15/2017.

Datum zadnje spremembe:

08.11.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 287/2001
• Sodba VIII Ips 229/2005
• Sklep VIII Ips 234/2004