VDSS Sodba in sklep X Pdp 432/2021

Jedro

Vsi delavci do solidarnostne pomoči niso upravičeni že na podlagi dejstva, da je prišlo do elementarne nesreče (epidemije koronavirusne bolezni). Upoštevati je treba namen solidarnostne pomoči, ki izhaja iz nje same, izrecno pa je opredeljen v Razlagi Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. V zadevi Pdp 1647/2001 je sicer sodišče štelo, da je ta razlaga neupoštevna, ker dopolnjuje določbe kolektivne pogodbe, kar pa ne drži. S tem kolektivne pogodbe ne dopolnjuje niti pravice do solidarnostne pomoči ne omejuje, saj namen, kot že navedeno, iz nje izhaja. Upoštevanje namena pokaže, da je pravno nevzdržno stališče predlagatelja, da so vsi delavci že zgolj na podlagi dejstva elementarne nesreče upravičeni do solidarnostne pomoči. Vsi delavci do nje že po naravi stvari ne morejo biti upravičeni. Lahko so upravičeni le tisti, ki pomoč potrebujejo, ki imajo določene težave, da jih laže premostijo. Ugotavljanje teh težav pa presega vsebino kolektivnega delovnega spora.

Izrek

I. Pritožba predlagatelja se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba nasprotne udeleženke se zavrže.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je nasprotna udeleženka članom predlagatelja, ki so pri njej zaposleni, kršila 4. alinejo 4. točke 40. člena KPND v zvezi s 6. členom Aneksa h KPND, ker jim ni izplačala solidarnostne pomoči ob epidemiji nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), in zahtevek, da je dolžna nasprotna udeleženka skladno s 4. alinejo 4. točke 40. člena KPND z aneksi članom predlagatelja obračunati solidarnostno pomoč v višini 693,00 EUR in jim izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2020 do plačila. Odločilo je, da predlagatelj sam krije svoje pravdne stroške, nasprotni udeleženki pa je dolžan povrniti njene pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje predlagatelj. Navaja, da se določba ZUJF, ki izrecno določa pogoj, da naravna nesreča huje prizadene premoženje zaposlenega, uporablja subsidiarno. Dne 18. 5. 2012 in 29. 5. 2013 sta bila sklenjena Aneksa h KPND, ki drugače, kot je v ZUJF, urejata solidarnostno pomoč. Podpisniki Aneksa h KPND so imeli namen, da solidarnostno pomoč uredijo drugače. Uredili so jo na način, da pogoj, da naravna nesreča huje prizadene premoženje zaposlenega, ni določen. Za upravičenost delavca do solidarnostne pomoči je bistveno le, da nastane v KPND določen dogodek. Nastanek škode oziroma njeno dokazovanje ni potrebno (prim. sodba VDSS Pdp 72/2021). Zato ni bistveno, kakšno škodo so utrpeli člani predlagatelja. Sodišče prve stopnje mu neutemeljeno očita, da škode ni konkretiziral. V kolektivnem delovnem sporu lahko škodo opredeli le na splošno. Člani predlagatelja so utrpeli škodo, nekateri so zboleli, imeli so stroške z nakupom zaščitne opreme, organizacijo dela od doma, zagotavljanja zdrave prehrane, šolanja od doma in podobno. Stališče sodišča prve stopnje, da je za odločitev bistveno, kakšna škoda je zaradi epidemije nastala, je pravno zmotno. Pravica do solidarnostne pomoči je pogodbena pravica – pravica, določena s kolektivno pogodbo (sklep VDSS R 7/2005). Zato je bistvena vsebina kolektivne pogodbe. Po določbah KPND za pravico do solidarnostne pomoči zadošča nastanek dogodka, naravne nesreče oziroma epidemije. To izhaja že iz jezikovne razlage KPND. Razlaga KPND, ki določa namen solidarnostne pomoči, presega razlago kolektivne pogodbe (sodba VDSS Pdp 1647/2001). Dopolnjuje določbe kolektivne pogodbe, kar presega pristojnosti komisije za razlago. Epidemija je bila razglašena dne 12. 3. 2020 za območje celotne Republike Slovenije, kar pomeni, da so vsi delavci, za katere velja KPND, upravičeni do solidarnostne pomoči. Sodišče prve stopnje neutemeljeno razloguje o žledu, ki je bil le na določenem območju, in gripi ter ošpicah. Gripa in ošpice sta bolezni, ki sta poznani, v zvezi s koronavirusno boleznijo pa poteka epidemije ni bilo mogoče napovedati. Ni bilo znano, kakšni so simptomi bolezni in kako jo zdraviti. Smrtnost je bila zaskrbljujoča. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe, so sami s seboj v nasprotju in nejasni. Gre za sodbo presenečenja. Predlagatelj pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper točko I navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje nasprotna udeleženka. Navaja, da sta stranki soglašali, da gre za odločanje v kolektivnem delovnem sporu o pravicah. Nasprotna udeleženka vztraja, da je ob upoštevanju določb KPND in 20. člena ZKolP predhodni postopek za mirno rešitev spora procesna predpostavka. Predlog bi bilo treba kot nedopusten zavreči. Sodišče prve stopnje je zmotno in v nasprotju z listinami v spisu štelo, da je bil predhodni postopek za mirno rešitev spora izveden. Zmotno je štelo predsodno dogovarjanje strank za pogajanja. Zahteva predlagatelja za izplačilo solidarnostne pomoči ni predlog za pogajanja. Sam predlagatelj je zanikal, da bi šlo za predhodni postopek za mirno rešitev spora. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in relativno kršitev, ker je odločilo v nasprotju s trditveno podlago strank. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo določbe ZkolP ter ZDSS-1. Nasprotna udeleženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni (razveljavi) in predlog zavrže. Priglaša stroške pritožbe.

4. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo nasprotne udeleženke prereka njene navedbe. Navaja, da nasprotna udeleženka nima pravnega interesa za pritožbo. Tudi sicer so njene pritožbene navedbe neutemeljene. Sprožitev predsodnega postopka s pogajanji ni procesna predpostavka. Sodišče prve stopnje je ne glede na navedeno pravilno štelo, da so med strankama potekala pogajanja. Predlagatelj pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo nasprotne udeleženke zavrže oziroma podrejeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo predlagatelja prereka pritožbene navedbe. Navaja, da je predlog nedopusten. Sodišče prve stopnje je kljub temu sprejelo pravilno odločitev, ker je zahtevek zavrnilo. Predlagatelj škode, ki bi jo utrpeli njegovi člani, ni konkretiziral. Do solidarnostne pomoči niso upravičeni že zgolj na podlagi dejstva, da je bila razglašena epidemija. Sodna praksa, na katero se sklicuje v pritožbi, ne potrjuje njegovih navedb. Sklep VDSS R 7/2006 se nanaša na vprašanje stvarne pristojnosti. V obrazložitvi je sodišče navedlo tudi, da je namen solidarnostne pomoči v primeru elementarne nesreče, da omili prikrajšanje delavca na premoženjskem področju. V sodbi VDSS Pdp 72/2021 se je sodišče ukvarjalo predvsem z vprašanjem pravočasnosti podane zahteve za izplačilo solidarnostne pomoči, v sodbi VDSS Pdp 1647/2001 pa z vprašanjem upravičenosti do solidarnostne pomoči v primeru daljše bolniške odsotnosti. Pravica do solidarnostne pomoči je sicer vezana na določen dogodek, vendar pa se izplača z namenom, da delavec lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji. Nasprotna udeleženka ni kršila določbe KPND. Sodišče prve stopnje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev in jo utemeljilo z jasnimi razlogi. Nasprotna udeleženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba predlagatelja ni utemeljena, pritožba nasprotne udeleženke ni dovoljena.

7. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje predlog v celoti zavrnilo. Nasprotna udeleženka za pritožbo zoper takšno sodbo nima pravnega interesa – imela bi ga, če bi se njen pravni položaj z odločanjem pritožbenega sodišča lahko izboljšal, kar se ne more, ker je v sporu uspela. Ob izostanku pravnega interesa za pritožbo je pritožba nedovoljena in jo, če je ne zavrže predsednik senata sodišča prve stopnje, zavrže pritožbeno sodišče (prvi odstavek 346. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.).

8. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi predlagatelja. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev ter jo ustrezno obrazložilo. Razlogi, ki jih je navedlo, niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju.

9. Solidarnostna pomoč je urejena v 4. točki 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND; Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj.) in delavcu pripada med drugim v primeru elementarne nesreče. Predlagatelj zmotno meni, da že samo dejstvo elementarne nesreče, ki v tem sporu niti ni bilo sporno (epidemija koronavirusne bolezni), zadošča za upravičenje delavca do solidarnostne pomoči. Na podlagi takšnega zmotnega stališča si neutemeljeno prizadeva, da bi se ugotovila kršitev KPND s strani nasprotne udeleženke. Njegov zahtevek je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

10. Vsi delavci do solidarnostne pomoči niso upravičeni že na podlagi dejstva, da je prišlo do elementarne nesreče (epidemije koronavirusne bolezni). Upoštevati je treba namen solidarnostne pomoči, ki izhaja iz nje same, izrecno pa je opredeljen v Razlagi Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 81/2000). V zadevi Pdp 1647/2001 je sicer sodišče štelo, da je ta razlaga neupoštevna, ker dopolnjuje določbe kolektivne pogodbe, kar pa ne drži. S tem kolektivne pogodbe ne dopolnjuje niti pravice do solidarnostne pomoči ne omejuje, saj namen, kot že navedeno, iz nje izhaja. Upoštevanje namena pokaže, da je pravno nevzdržno stališče predlagatelja, da so vsi delavci že zgolj na podlagi dejstva elementarne nesreče upravičeni do solidarnostne pomoči. Vsi delavci do nje že po naravi stvari ne morejo biti upravičeni. Lahko so upravičeni le tisti, ki pomoč potrebujejo, ki imajo določene težave, da jih laže premostijo. Ugotavljanje teh težav pa presega vsebino kolektivnega delovnega spora.

11. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Nasprotna udeleženka kolektivne pogodbe ni kršila, ker solidarnostne pomoči na podlagi epidemije koronavirusne bolezni ni izplačala vsem delavcem članom predlagatelja, kar pa ne pomeni, da noben izmed njih do izplačila ni upravičen. Le da se upravičenost lahko ugotavlja za vsakega delavca posebej.

12. Predlagatelj se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi R 7/2005, v kateri je šlo za spor o pristojnosti (drugačno stališče v sklepu VS RS VIII R 63/2000, da je solidarnostno pomoč mogoče opredeliti kot socialni prejemek), in zadevi Pdp 72/2021, v kateri je bilo bistveno vprašanje roka, v katerem se poda zahteva za izplačilo solidarnostne pomoči (revizija dopuščena s sklepom VS RS VIII DoR 86/2021).

13. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki, ki v tem postopku nista uspeli, po načelu uspeha (154. člen ZPP) sami krijeta svoje stroške tako pritožb kot odgovorov na pritožbi.

Datum zadnje spremembe:

20.10.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba X Pdp 558/2021
• VDSS Sodba X Pdp 423/2022
• VSRS Sodba in sklep VIII Ips 18/2021