VDSS Sklep Pdp 378/2021

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik v tej fazi postopka ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe glede verjetno izkazane terjatve do tožene stranke, torej da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 6. 2021 nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"1. Zadrži se učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 6. 2021, s katerim tožena stranka z dne 4. 7. 2021 odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno s tožečo stranko za nedoločen čas, in sicer do pravnomočne odločitve v tem sporu.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji omogočiti delo s prvim dnem zmožnosti za delo do pravnomočnosti odločitve v tem sporu, pod grožnjo denarne kazni v višini 5.000,00 EUR, ki se bo, v primeru kršitve te začasne odredbe, izrekla toženi stranki na vsakokratni predlog tožeče stranke.

3. Pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v zvezi z začasno odredbo v roku 8 dni, po poteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi tožnikove začasne nezmožnosti za delo, ki je podana od 1. 6. 2021 in je bila nazadnje z odločbo imenovanega zdravnika ZZZS z dne 6. 7. 2021 ugotovljena do 16. 7. 2021 zaradi bolezni, zadržati učinkovanje toženkine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku vročena 18. 6. 2021. Tožnik meni, da so zaključki sodišča prve stopnje materialno pravno napačni in da sodišče ni pravilno uporabilo določb ZIZ, niti ni izvedlo v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe predlaganih dokazov s pridobitvijo elektronskega bolniškega lista od toženke, na podlagi katerega bi se lahko prepričalo o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo tudi po vložitvi predloga oziroma bi zaslišalo tožnika o njegovi začasni nezmožnosti za delo, kar vse je bilo izrecno predlagano v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnik je predlog za izdajo začasne odredbe vložil 1. 7. 2021, ko mu še ni bilo znano, kako bo z njegovo nadaljnjo delovno zmožnostjo, ki jo ocenjuje izbrani osebni zdravnik oziroma nazadnje imenovani zdravnik ZZZS. Če bi sodišče prve stopnje predlagane dokaze glede tožnikove nadaljnje začasne nezmožnosti za delo izvedlo, bi bilo vsekakor s stopnjo verjetnosti izkazano, da bo tožnik nezmožen za delo tudi po izteku odpovednega roka, po 3. 7. 2021 kot je kasneje ocenil njegov izbrani osebni zdravnik. V času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe tožnik ni imel nobene druge možnosti dokazovanja svoje začasne nezmožnosti za delo, saj je z elektronskim bolniškim listom za prvih 30 dni nezmožnosti za delo razpolagala le tožena stranka. Tožnik se ne strinja z zaključkom sodišča, da ni izkazal za verjetno, da tožena stranka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki oziroma da bi ji nastala le neznatna škoda. Tožnik glede zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik z začasno odredbo ne zahteva zgolj plačila nadomestila plače, temveč tudi priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in omogočanje opravljanja dela do pravnomočne odločitve v tem sporu, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih sodišče v tej točki obravnavava, nejasni. Neobrazložen je tudi zaključek sodišča prve stopnje v 6. točki sklepa, da tožnik po presoji sodišča tudi z drugimi navedbami glede kršitev delovnih obveznosti, ki se mu očitajo v izpodbijani odpovedi, ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve. Razlaga sodišča prve stopnje bi pomenila, da zavarovanja svoje terjatve z začasno odredbo upnik praktično ne more uspešno predlagati, razen v izjemnih primerih, ko dolžnik očitno ravna nezakonito. Tudi argumentacija sodišča prve stopnje o izjemnih primerih, v katerih je mogoče skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, izdati začasno odredbo, ni prepričljiva. Namen ureditve začasne odredbe je za čas, ki ga določi sodišče, urediti razmerje med upnikom in dolžnikom, ker bo sicer upnik utrpel hujše neugodne posledice od tistih, ki bodo z izdajo začasne odredbe nastale dolžniku. Tožena stranka namreč od 30. delovnega dne delavčeve začasne nezmožnosti za delo plačuje nadomestilo plače v breme ZZZS, ki ji plačilo nadomestila plače povrne. Ne gre torej za situacijo, kot je obravnavana v sklepu VDSS opr. št. Pdp 313/2017 z dne 20. 4. 2017. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo prav vse razloge o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče pritrjuje tem razlogom in izmed obsežnih pritožbenih navedb povzema le tiste, ki so odločilne za odločitev o pritožbi.

5. V individualnem delovnem sporu sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadaljnji). Začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve izda, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg verjetnosti obstoja terjatve mora verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk:

- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;

- da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;

- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ).

Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik v tej fazi postopka ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe glede verjetno izkazane terjatve do tožene stranke, torej da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 6. 2021 nezakonita. Tožena stranka je tožniku podala odpoved iz krivdnega razloga zaradi storitve hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku je dne 7. 6. 2021 poslala vabilo na zagovor, ki pa se ga tožnik ni udeležil, vendar je toženi stranki poslal dopis (14. 6. 2021), da se zagovora zaradi slabega zdravstvenega stanja ne bo udeležil. Tožena stranka je tožniku v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga očitala, da je dne 17. 5. 2021 malomarno in nevestno opravil svoje delo, ker so pri toženi stranki odkrili dne 1. 6. 2021 napake na zvarih, ki jih je delal tožnik, in da je dne 1. 6. 2021 brez dovoljenja (brez izdane dovolilnice) zapustil podjetje. Ugotavljanje in presoja, ali je tožnik navedene kršitve storil ali ne ter ali ravnanja predstavljajo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, bo predmet rednega kontradiktornega postopka, kot je to pravilno zapisalo sodišče prve stopnje.

7. Tožnik je predvsem navajal, da je izpodbijana odpoved nezakonita že zato, ker ni imel možnosti zagovora glede očitane kršitve delovnih obveznosti dne 3. 2. 2021, za katero je prejel pisno opozorilo pred odpovedjo. Toženi stranki je očital, da kljub opravičilu, da se zagovora ne more udeležiti zaradi zdravstvenih razlogov, zagovora ni preložila. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožena stranka ni bila dolžna preložiti datuma zagovora, kljub opravičilu tožnika, saj zagovora zoper opozorilo na izpolnjevanje delovnih obveznosti in o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve zakon sploh ne predpisuje. Delodajalec v zvezi z opozorilom tožniku ni bil dolžan omogočiti zagovora. Delavec ima šele v sodnem postopku v zvezi z zakonitostjo same odpovedi možnost s svojimi navedbami in dokazi izpodbijati zakonitost opozorila pred odpovedjo, ki je pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da bi bil obstoj terjatve tožnika v tej fazi postopka verjetno izkazan, če bi iz spisovnih podatkov izhajalo, da je tožena stranka izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz očitno neutemeljenih razlogov, ali če bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita. Sodišče bo v nadaljnjem rednem kontradiktornem postopku razčiščevalo trditve tožnika o tem, da zatrjevanih kršitev delovnih obveznosti ni storil in izvajalo predlagane dokaze v zvezi z očitanimi kršitvami delovnih obveznosti.

8. Glede na navedeno so neutemeljene obsežne pritožbene trditve, da če bi sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze tožnika, glede tožnikove nadaljnje začasne nezmožnosti za delo, bi bilo vsekakor s stopnjo verjetnosti izkazano, da bo tožnik nezmožen za delo tudi po izteku odpovednega roka (po 3. 7. 2021), saj je tako ocenil njegov izbrani osebni zdravnik in da je obstoj tožnikove nezmožnosti za delo zaenkrat ugotovljen do 16. 7. 2021. Dejstvo, da je bil tožnik od 1. 6. 2021 nezmožen za delo oziroma v bolniškem staležu in da je obstoj tožnikove nezmožnosti za delo bilo ugotovljeno z odločbo ZZZS do 16. 7. 2021 za odločitev o predlagani začasni odredbi ni odločilno. Tožnik se neutemeljeno sklicuje, da toženi stranki s tem, ko je tožnik nezmožen za delo in je v bolniškem staležu, ne bi nastala nobena škoda, glede na to, da ni dolžna tožniku od 30. delovnega dne dalje plačevati nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo in gre to nadomestilo plače v breme ZZZS, ki nadomestila plače povrne toženi stranki. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da tožnik z začasno odredbo ne uveljavlja le plačila nadomestila plače, temveč tudi ostale pravice iz delovnega razmerja, saj predlaga zadržanje učinkovanja redne odpovedi in da mu tožena stranka omogoči zaposlitev do pravnomočne odločitve v sporu.

9. Glede na to, da verjetnost terjatve ni izkazana, je nebistveno, ali je podana nadaljnja predpostavka za izdajo začasne odredbe, ki jo tožnik utemeljuje z nastankom težko nadomestljive škode.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

23.09.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 484/2021
• VDSS sklep Psp 17/2016
• VDSS sklep Psp 556/2015